Jedro

Tudi v kolikor bi tožnica na osnovi zatrjevanih vlaganj lastninsko pravico na sporni nepremičnini oziroma njenem idealnem delu na izviren način dejansko pridobila že pred prodajo te nepremičnine v izvršbi, kot pravno pravilna vzdrži prvostopenjska odločitev, da iz tega razloga izvršba na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine, za katero ima toženka kot lastnica izvršilni naslov (drugi odstavek 192. člena ZIZ), ni nedopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je izvršba z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine z ID znakom X/3-0 (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki se pod opr. št. I 356/2016 vodi pri Okrajnem sodišču v Mariboru, nedopustna, vključno s stroškovnim zahtevkom (I. točka izreka). Posledično je tožnico zavezalo, da toženki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 139,52 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot nesprejemljivo navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo resničnosti in utemeljenosti njenih navedb v zvezi z zatrjevano originarno pridobitvijo lastninske pravice na sporni nepremičnini na temelju vlaganj. Kot pravno zmotno namreč zavrača prvostopenjsko stališče, da je toženka lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine pridobila tudi, v kolikor njen lastnik ni bil dolžnik, temveč kdo tretji (tožnica). Izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča RS z sklepu II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2915, po katerem sodišča v pravdah za nedopustnost izvršbe nudijo varstvo zunajknjižnim originarnim lastnikom nepremičnin in ne upnikom zemljiškoknjižnih lastnikov, četudi so ti dobroverni. V izločitveni pravdni se tako presoja, ali je močnejša pravica upnika iz hipoteke ali pravica zunajknjižnega lastnika, ki svojo pravico brani, preden je prodana v izvršbi. Tožnica ob navedenem pojasnjuje, da je bila z uveljavljanjem nedopustnosti izvršbe na samo nepremičnino prepozna, ker za izvršilni postopek sploh ni vedela. Prepričana je zato, da bi bila izvršba na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine nedopustna glede njenega solastniškega deleža v primeru, ko bi dokazala zatrjevan obstoj lastninske pravice na tej nepremičnini. Navedeno po stališču pritožbe predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v zadevi, ker ga sodišče prve stopnje ni rešilo samo, pa je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno zmotna. Tožnica bo tako posledično šele v tožbi na ugotovitev (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini lahko zatrjevala procesno zlorabo izvršbe v postopku prodaje sporne nepremičnine in s tem dejstvo, da je toženka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na nezakonit način. Prvostopenjsko sodišče bi zato po predlogu tožnice moralo prekiniti predmetni postopek do pravnomočne odločitve v postopku ugotovitve tožničine lastninske na sporni nepremičnini. Ker tega ni storilo, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ker je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo brez, da bi odločilo o predhodnem vprašanju, pa je podana tudi procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pravkar citirana procesna kršitev pa je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice ter prič D. in A. S.. Glede na obrazloženo tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, zato kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana ni niti pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ob pravilnem materialnopravnem pristopu pri reševanju zadeve se sodišču prve stopnje z vprašanjem lastništva tožnice na sporni nepremičnini pred njeno prodajo v izvršbi ni bilo potrebno ukvarjati in posledično v tej zvezi predlaganih dokazov ni bilo dolžno izvajati. Odločitev z izpodbijano sodbo se izhajajoč iz pravočasnih navedb pravdnih strank namreč že ob nespornih okoliščinah obravnavanega primera pokaže kot pravno pravilna in je pritožba ne more omajati.

6. Tožnica s predmetno tožbo na temelju tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uveljavlja nedopustnost izvršbe, ki se v zadevi I 356/2016 vodi z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine, v naravi stanovanjske hiše z garažo. Kot odločilne za pravno presojo v obravnavani zadevi se pokažejo sledeče okoliščine, ki med pravdnima strankama niso sporne in so tudi listinsko izkazane. In sicer, da je zoper starša tožnice D. in A. S. zaradi prisilne realizacije več upniških terjatev tekla izvršba v zadevi In 1015/2009, v okviru katere je prišlo do prodaje sporne nepremičnine na javni dražbi. Najvišjo ceno na le-tej je ponudila toženka, ki v citirani izvršilni zadevi sicer ni nastopala kot upnica. Po izdaji sklepa o domiku in položitvi kupnine s strani najboljšega ponudnika (toženke) je izvršilno sodišče izdalo sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (toženki) In 1015/2009 z dne 23. 6. 2015 (list. št. 4 priloženega spisa I 356/2016), ki je postal pravnomočen dne 11. 12. 2015. Po pravnomočnosti tega sklepa je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine z učinkom od 11. 12. 2015 (prvi odstavek 192. člena ZIZ). V zgoraj citiranem sklepu o izročitvi nepremičnine toženki kot kupki je izvršilno sodišče dolžnika D. in A. S. zavezalo, da v roku 60 dni po pravnomočnosti tega sklepa sporno nepremičnino prosto oseb in stvari prepustita kupki. Ker starša tožnice navedenega nista spoštovala, v tem delu pa sklep izvršilnega sodišča po drugem odstavku 192. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov, je toženka kot upnica na tej osnovi zoper njiju dne 11. 2. 2016 predlagala izvršbo na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine (izvršilni zadeva I 356/2016). Po smrti tožničine mame D. S. dne 2. 10. 2016 sta na podlagi sklepa izvršilnega sodišča o vstopu novih dolžnikov I 356/2016 z dne 12. 4. 2017, ki je postal pravnomočen 16. 5. 2017 (list. št. 524 priloženega spisa I 356/2016), na njeno mesto kot dediča vstopila tožnica ter njen brat D. S.. Tožnica je v izvršilni zadevi I 356/2016 že dne 7. 9. 2016 vložila ugovor tretjega po 64. členu ZIZ, dne 26. 9. 2016 pa je ta ugovor še dopolnila. Po sklepu izvršilnega sodišča I 356/2016 z dne 9. 3. 2018 (list. št. 768 priloženega spisa I 356/2016) v zvezi s sklepom naslovnega sodišča I Ip 554/2018 z dne 10. 10. 2018 je bila napotena k vložitvi predmetne tožbe, v kateri zatrjuje, da je izvršba z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine nedopustna iz razloga, ker naj bi tožnica na tej že preden je bila prodana v izvršilnem postopku In 1015/2009 na podlagi vlaganj na originarni način pridobila lastninsko pravico do 1/4 celote.

7. V nasprotju s prepričanjem pritožbe se sodišče prve stopnje z vprašanjem originarne pridobitve lastninske pravice tožnice na sporni nepremičnini pravilno ni ukvarjalo. Drži namreč, da to izhajajoč iz zgoraj izpostavljenih okoliščin ob pravilni uporabi materialnega prava za odločitev v zadevi ni bilo potrebno. Tudi v kolikor bi tožnica na osnovi zatrjevanih vlaganj lastninsko pravico na sporni nepremičnini oziroma njenem idealnem delu na izviren način dejansko pridobila že pred prodajo te nepremičnine v izvršbi In 1015/2009, kot pravno pravilna vzdrži prvostopenjska odločitev, da iz tega razloga izvršba na izpraznitev in izročitev sporne nepremičnine, za katero ima toženka kot lastnica izvršilni naslov (drugi odstavek 192. člena ZIZ), ni nedopustna. Takšno pravno konkluzijo sodišče prve stopnje pravilno izvaja iz pravnih učinkov pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, kot jih normira 192. v zvezi s 193. členom ZIZ in jih v izpodbijani sodbi tudi izčrpno pojasnjuje. Upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, ki ga pravilno povzema že sodišče prve stopnje, se z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku lastninska pravica na nepremičnini pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, torej na temelju pravnomočne sodne odločbe kot odločbe državnega organa. Na tej pravni podlagi se lastninska pravica pridobi originarno, to je neodvisno od predhodno zunajknjižno na izvirni način pridobljenih lastninskih upravičenj na nepremičnini, ki je predmet prodaje, pri čemer morebitna nedobrovernost kupca ni ovira pridobitve. Pritožnica sicer pravilno izpostavlja stališče iz že zgoraj citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS, da se v pravdah za nedopustnost izvršbe nudi varstvo zunajknjižnim originarnim lastnikom nepremičnin in ne upnikom zemljiškoknjižnih lastnikov teh nepremičnin kot pridobiteljem prisilne hipoteke v postopku izvršbe. Poudariti pa velja, da mora zunajknjžni lastnik svojo močnejšo pravico na nepremičnini uveljaviti, preden je ta prodana v izvršbi, česar pa tožnica, ker za izvršilni postopek v zadevi In 1015/2009 naj ne bi vedela, ni storila, kakor v pritožbi navaja že sama. Kot pravilno pojasnjuje že izpodbijana sodba gre pri prodaji nepremičnine v izvršbi za konkurenco med pravicami zunajknjižnega lastnika ter kasnejšim originarnim načinom pridobitve lastninske pravice kupca nepremičnine (toženke) v izvršilnem postopku. V tem razmerju pa glede na dikcijo prvega odstavka 192. člena ZIZ kot močnejša prevlada lastninska pravica, pridobljena v izvršilnem postopku. V skladu s citirano odločbo izvršilno sodišče po izdaji sklepa o domiku in po položitvi kupnine izda sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše nanj lastninska pravica na nepremičnini (vpis deklaratorne narave). Z ozirom na to je zato povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je predhodno pridobljena lastninska pravica tretjega (tožnice) preneha s trenutkom, ko je lastninsko pravico na nepremičnini kot predmetu prodaje na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi te nepremičnine pridobil kupec, v danem primeru toženka. Da prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku ustvarja učinke originarne pridobitve lastninske pravice (praviloma) brez bremen, pa izhaja tudi iz 193. člena ZIZ, ki določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu ZIZ. Izhajajoč iz vsega obrazloženega se sodišču prve stopnje z vprašanjem originarne pridobitve lastninske pravice tožnice na sporni nepremični pred njeno prodajo v izvršbi tako ni bilo potrebno ukvarjati. Pravilna uporaba materialnega prava bi namreč narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v primeru, ko bi tožnica zatrjevano lastninsko pravico dejansko pridobila. Zaradi zavrnitve v tej povezavi po tožnici podanih dokaznih predlogov (zaslišanje tožnice kot stranke ter prič D. in A. S.) pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Tožnica sicer pravilno izpostavlja, da izjema od zgoraj navedenega velja v primeru procesne zlorabe izvršbe, v okviru katere je bila nepremičnina prisilno prodana. Zmotno pa je pritožbeno prepričanje, da tudi v obravnavani zadevi gre za tak izjemen primer. Stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 286/2016 je sicer jasno, in sicer, da pravic, pridobljenih z zlorabo, ni mogoče pravno varovati, kar kljub določbi že zgoraj izpostavljenega 193. člena ZIZ velja tudi za kupca nepremičnine v izvršbi in tudi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre spregledati, da tožnica v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala, da naj bi bil izvršilni postopek v zadevi In 1015/2009, v katerem je bila sporna nepremičnina prodana, zlorabljen v škodo tožničine predhodno izvenknjižno pridobljene lastninske pravice na predmetu prodaje. Izhajajoč iz določb materialnega prava pa je bilo v predmetnem postopku trditveno in dokazno breme v tej zvezi na njeni strani (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP). V dispozitivnem pravdnem postopku sodišče v mejah postavljenih zahtevkov odloča zgolj v okvirih s strani pravdnih strank pravočasno ponujenega procesnega gradiva. Tega pa tožnica v zvezi z vprašanjem procesne zlorabe izvršilnega postopka In 1015/2009 nedvomno ni ponudila, saj je zatrjevala celo nasprotno, da toženki v konkretnem primeru ne očita protipravnega ravnanja (V. točka prve pripravljalne vloge tožnice z dne 11. 2. 2019). V pripravljalni vlogi, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 3. 2019, je sicer res navajala, da bo vložila tožbo na ugotovitev njene lastninske pravice na sporni nepremičnini do določenega deleža, v zvezi s čemer naj bi že zaprosila za brezplačno pravno pomoč. Prav tako je zatrjevala, da navedeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v zadevi, o katerem bo sodišče odločalo v drugem postopku in prvostopenjskemu sodišču predlagala prekinitev predmetnega postopka do pravnomočne rešitev njene lastninske tožbe. Vendar tudi v tej vlogi zatrjevanj o zlorabi izvršilnega postopka v zadevi In 1015/2009 ni postavila in ni navajala niti okoliščin, ki bi dajale sklepati v tej smeri. Glede na navedeno tako ni bilo osnove, da sodišče prve stopnje vprašanje zlorabe izvršbe presoja za potrebe odločitve o postavljenem zahtevku v predmetnem postopku oziroma ta postopek prekine do pravnomočne rešitev tega vprašanja v posebni pravdi. V tej povezavi pritožbeno zatrjevane kršitve določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso podane.

9. Kot zmotno pa velja zavrniti tudi prepričanje pritožbe, da bi tožnica dejstvo, da je toženka lastninsko pravico pridobila na nezakonit način, lahko zatrjevala šele v tožbi na ugotovitev (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini. Glede na to, da je sklep o izročitvi sporne nepremičnine toženki kot kupki postal pravnomočen že 11. 12. 2015, predmetna tožba pa je bila vložena dne 12. 12. 2018, naslovno sodišče lahko izhaja zgolj iz prepričanja, da so bila tožnici pravno odločilna dejstva v zvezi s domnevno zlorabo izvršbe ob vložitvi te tožbe gotovo poznana, v posledici česar bi jih mogla in morala pravočasno navajati že v predmetni pravdi. V predmetni pritožbi tožnica namreč niti ne navaja nekrivdnih razlogov, zakaj teh trditev skladno z določbo 286. člena ZPP ni podala že prej v postopku. Pritožbena zatrjevanja o toženkini nezakoniti pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremični, ki so tudi sicer povsem nekonkretizirana in pavšalna, zato prestavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP in niso upoštevna. Tožnica se je v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2019 sicer sklicevala še na reševanje vprašanja njenega lastništva na sporni nepremičnini kot predhodnega vprašanja v zemljiškoknjižnem postopku Dn 26972/2017 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je po uradni dolžnosti tekel tudi zaradi vpisa lastninske pravice tožnice na sporni nepremičnini do 1/4 celote na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 1799/2016 z dne 22. 12. 2016 po njeni pokojni materi (priloga A19), pri čemer tak vpis ni bil dovoljen (sklep Dn 26972/2017 z dne 4. 7. 2018 - priloga A20). V tej zvezi pa velja pritožnici pojasniti le, da je glede na trenutek nastanka lastninske pravice na sporni nepremičnini v pravni sferi toženke (11. 12. 2015) ter datum smrti tožničine matere D. S. (2. 10. 2016) ob pravilni uporabi materialnega prava (123. in 132. člen Zakona o dedovanju), neoziraje na pravnomočno odločitev zapuščinskega sodišča, evidentno, da tožničina mati ob svoji smrti več ni bila (so)lastnica sporne nepremičnine, zato ta ni bila predmet dedovanja. V predmetni zadevi se tako ni pokazalo kakršnokoli predhodno vprašanje.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede na neuspeh s pritožbo tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.