Jedro

Na izgubo pravic iz pravne napake prodane stvari po določbi 1. odst. 515. čl. ZOR sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne šele na ugovor stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 2,200.000 SIT (sedaj 9.180,43 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 1999 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa na razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku iz naslova varstva pred evikcijo, bi bilo treba uporabiti določbo prvega odstavka 515. člena ZOR, po kateri kupčeva pravica iz pravnih napak ugasne po enem letu od dneva, ko je ta zvedel za pravico tretjega. Po določbi 510. člena ZOR je kupec stvari s pravno napako upravičen do odškodnine. Tožnik jo je uveljavljal s tožbo z dne 28. 10. 1999, ko je bil njegov zahtevek že prekludiran. Za pravico tretjega, torej lastninsko pravico M. B. na kupljeni stvari, je namreč tožnik zvedel že najmanj tedaj, ko je vložil tožbo, s katero je zahteval izselitev M. B. iz kupljene nepremičnine. Le iz previdnosti toženka opozarja, da bi ob pravnem stališču, po katerem bi tožbeni zahtevek imel obogatitveno naravo, bil tožnik upravičen le do zamudnih obresti, ki začno teči od vložitve tožbe zoper toženko dalje.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovitve, ki so temelj izpodbijanje odločitve, niso dopustile dvoma glede glavnega sklepanja dejanske narave: tožnik ni vedel, da je M. B. lastnica nepremičnine, ki jo je 28. 10. 1999 kupil od toženke in ji istega dne z zneskom tedanjih 2,200.000 SIT tudi poravnal kupnino. Ob utemeljitvi, da mu je toženka svoje lastništvo izrecno zagotavljala tudi s trditvijo, da bo M. B. stvari, ki jih je imela v hiši, odpeljala proč, je v izpodbijani sodbi sprejeta tudi pomembna ugotovitev dejanske narave, da je za obstoj lastninske pravice M. B. na kupljeni stvari tožnik zvedel s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje P 706/99, torej 3. 9. 2003. Na tako ugotovitev dejanske narave je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano in je na revizijski stopnji – čeprav revident to nakazuje – ni mogoče znova preizkušati. Vložitev tožnikove tožbe proti M. B. na izselitev iz hiše torej ne more služiti kot podlaga za v reviziji ponujano sklepanje, da naj bi že tedaj tožnik vedel za pravno napako na kupljeni stvari (in sicer ne glede na to, da je M. B. zoper tožnika vložila nasprotno tožbo na ugotovitev lastninske pravice na stvari).

6. Opisano dejansko stanje je sodiščema nižjih stopenj narekovalo uporabo določb ZOR o odgovornosti za pravne napake (508. do 515. člen), posebej tistih, ki se (510. člen) nanašajo na sankcije za pravne napake. Tožniku je bila kupljena stvar vzeta, zaradi česar je bila pogodba z dne 28. 10. 1999 razdrta po samem zakonu. Učinki razdrte pogodbe so predvideni v določbi 132. člena ZOR. Stranka, ki vrača denar, mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo (peti odstavek 132. člena). Toženka je torej utemeljeno zavezana, da od zneska, ki ga mora tožniku vrniti, plača zamudne obresti od 28. 10. 1999 dalje, ko je denar prejela.

7. S tem v zvezi izpodbijana sodba sicer nima prav, da bi morala tožena stranka prekluzijo iz določbe prvega odstavka 515. člena ZOR ugovarjati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Kupec namreč – če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 515. člena ZOR – pravico iz pravnih napak zaradi poteka enoletnega roka izgubi že po samem zakonu. Vendar pa je odločitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, kljub temu pravilna. Revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Že opisana dejanska ugotovitev o tem, kdaj je tožnik zvedel za pravico tretjega (M. B.), pa ne omogoča sklepanja o nastopu prekluzije iz 515. člena ZOR: sodba v zadevi P 706/99 je postala pravnomočna 3. 9. 2003, tožbo v tej zadevi pa je tožnik vložil 3. 12. 2003. 8. Čeprav je po povedanem uporabo določbe petega odstavka 132. člena ZOR o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska na mestu, pa bi situacija ne mogla biti drugačna niti ob v reviziji (podrejeno) predlagani pravni opredelitvi spora v skladu s pravili ZOR o neupravičeni pridobitvi. Po določbi 214. člena ZOR se namreč zamudne obresti ob vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, v primeru nepoštene pridobitve plačajo od dneva pridobitve (torej v tem primeru od 28. 10. 1999 dalje).

9. Revizija je vložena tudi z navedbo revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar brez konkretne navedbe procesnih kršitev. Ker se revizijsko sodišče po uradni dolžnosti opredeljuje le do pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), se v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ni ukvarjalo.

10. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.