Jedro

Stranka, ki se sklicuje na samopomoč, mora dokazati kumulativni obstoj vseh treh pogojev, pod katerimi je samopomoč dovoljena (nevarnost mora biti neposredna, samopomoč mora biti nujna, ustezati mora okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da so toženci P. T., P. T. ml., P. B. motili tožnika M. S. in M. A. v njuni posesti parc. št. 377/4 k.o. H., T. s tem, da so 15.6.1990 ob cca. 20,00. uri na parc. št. 377/4 porušili leseni opaž v dolžini 14 m in višini 80 cm, ga zmetali v gozd, nato razbili betonski temelj v dolžini 15 m, v višini okoli 0,5 m in širini 0,5 m ter temelj zasuli z zemljo.

Toženci so se v bodoče dolžni vzdržati vsakega takega in podobnega motitvenega dejanja ter v osmih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 26.112,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1993 do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne."

Obrazložitev

V tej motenjski pravdi je prvo sodišče tudi ob novem odločanju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.560,00 SIT. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da posest tožnikov s spremembo namembnosti zemljišča ni bila več mirna, mirna pa tudi ni bila njena posest spornega zidu, ker se tožena stranka s temi spremembami ni strinjala. Pač pa je bila tožeča stranka tista, ki je motila posest tožene stranke, zato se je tožena stranka poslužila dovoljene samopomoči in vzpostavila prejšnje stanje.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je imela tožeča stranka posest na zemljišču in škarpi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odreklo tožeči stranki posestno varstvo zato, ker posest ni bila mirna.

Podrobneje obrazlaga, zakaj samopomoč tožene stranke ni bila dovoljena, ter opozarja, da je bilo dokazno breme nevarnosti plazov na strani tožene stranke, ki se je na samopomoč sklicevala.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz pravno relevantnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je samo motilno dejanje nesporno, da sta bila tožnika posestnika zemljišča, na katerem sta izvajala zemeljska dela in postavljala oporni zid (zahtevala sta posestno varstvo zaradi motenja posesti zemljišča in ne opornega zidu), ter da so toženci izvršili motilno dejanje. Po določbi 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) daje sodišče posestno varstvo posestniku stvari glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje.

Posestnik ima tedaj pravico do posestnega varstva ne glede na to, ali je bila njegova posest mirna ali ne. Zato pritožba pravilno opozarja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožeči stranki zaradi ugotovitve, da posest ni bila mirna, odreklo posestno varstvo. Ker med strankama ni spora o obstoju motilnega dejanja ter da so motilci toženci, je potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali je njihovo ravnanje protipravno. Toženci so se namreč sklicevali na to, da so se poslužili dovoljene samopomoči (76. člena ZTLR). Pri samopomoči ne gre za sodno varstvo, marveč za izjemno sredstvo za varstvo pravic brez sodnih organov. Vendar pa morajo prav iz tega razloga biti za dovoljenost samopomoči izpolnjeni trije pogoji : nevarnost mora biti neposredna, samopomoč mora biti nujna, način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Pritrditi je potrebno pritožbi, da tožena stranka kumulativnega obstoja navedenih pogojev ni dokazala. Samopomoč (ravnanje tožencev) mora biti usmerjena v preprečitev nevarnosti, ki jo za posest tistega, ki se na samopomoč sklicuje, predstavlja motilno dejanje, in mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Tožena stranka, ki je zaradi nekaj padlega gradbenega materiala na njeno parcelo na zemljišču tožeče stranke porušila začeto gradnjo opornega zidu, se prav gotovo ni poslužila ustreznega načina samopomoči, ne glede na to, da njeno ravnanje sploh ni bilo usmerjeno v preprečevanje nevarnosti, marveč v preprečitev nadaljnje gradnje, s katero ni soglašala (tako sama tožena stranka v odgovoru na tožbo). Če pa tožena stranka zatrjuje motilno dejanje tožeče stranke z visokim nasutjem zemlje na lastnem svetu, ki naj bi zaradi drsenja zemlje predstavljala nevarnost za zemljišče tožene stranke, samopomoč tožene stranke spet ni bila pravilno usmerjena, saj je tožeča stranka z izgradnjo opornega zidu hotela preprečiti prav drsenje zemlje in tedaj z odstranitvijo začete gradnje opornega zidu nevarnost ni bila z ničemer preprečena. Že zaradi povedanega se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na samopomoč in sodišče na ostale pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo. Povedano terja v skladu s pooblastilom 4. točke 373. člena ZPP spremembo izpodbijanega sklepa tako, kot je navedeno v izreku te odločbe in tedaj v pretežnem delu ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki utemeljeno zahteva posestno varstvo z odreditvijo prepovedi nadaljnjega motenja posesti (79. člen ZTLR). Tudi pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim zahteva, da je tožena stranka motenje posesti dolžna priznati. Glede na to, da pravnomočna sodna odločba učinkuje med strankama ne glede na stališče strank in tedaj neodvisno od njunega priznanja, je namreč takšna zahteva nesmiselna.

Zaradi spremembe sklepa je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o stroških postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela le z neznatnim delom svojega zahtevka, zaradi odločanja o njem pa tudi kakšni posebni stroški niso nastali. Zato mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), ki so po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah odmerjeni v zvezi s postopkom na prvi stopnji v znesku 26.112,00 SIT, saj tožeča stranka pritožbenih stroškov v zvezi z zadnjo vloženo pritožbo ni zaznamovala.