27. 5. 2019

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba DETEL GLOBAL, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopata Dušan Golovrški in Polona Senica, odvetnika v Ljubljani, na seji 27. maja 2019

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2612/2018 z dne 12. 12. 2018 v zvezi s 1., 2. in 4. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0872 Ig 560/2014 z dne 31. 7. 2018 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se v izvršilnem postopku, ki se vodi proti pritožnici pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. 0872 Ig 560/2014, zadrži nadaljnje opravljanje izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet na način iz 13. točke obrazložitve tega sklepa.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor pritožnice (v izvršbi dolžnice) zoper sklep o izvršbi tudi v delu, v katerem je bila na predlog upnice dovoljena izvršba (a) z rubežem denarnih sredstev pritožnice pri organizacijah za plačilni promet in (b) z rubežem, cenitvijo in prodajo pritožničinih premičnih stvari, razen premičnih stvari iz devetih alinej 1. točke izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0872 Ig 560/2014 z dne 21. 4. 2017, na katerih je bilo ustanovljeno zavarovanje z neposestno zastavno pravico (glede teh stvari je namreč sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi že z navedenim sklepom z dne 21. 4. 2017). Poudarja, da je ključno vprašanje v tej zadevi, ali je upnica dala soglasje k prestrukturiranju zavarovane terjatve. Ugotavlja, da je pritožnica, kot družba v postopku poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju PPP), upničino terjatev, zavarovano z neposestno zastavno pravico, uvrstila v posodobljeni seznam terjatev in jo razdelila na zavarovani in nezavarovani del. Ker naj bi pritožnica tako ravnala brez soglasja upnice, sodišče prve stopnje ocenjuje, da je pritožnica s tem samovoljno prestrukturirala zavarovano terjatev. Tretji odstavek 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZFPPIPP/14)[1] naj bi se v PPP moral uporabljati smiselno. Sodišče prve stopnje po eni strani izpostavi, da PPP učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP/14 (v nadaljevanju posodobljeni seznam), po drugi strani pa meni, da pritožnica brez notarsko overjenega dogovora z upnico k prestrukturiranju zavarovane terjatve te terjatve ne bi smela uvrstiti na posodobljeni seznam in je deliti na zavarovani in nezavarovani del. Sodišče prve stopnje navaja, da je terjatev upnice v celoti zavarovana terjatev, na katero PPP ne vpliva. Tako naj bi bilo "ne glede na kvaliteto sredstev zavarovanja" navedene terjatve. Treba naj bi bilo omogočiti poplačilo zavarovane terjatve iz celotnega premoženja pritožnice (vendar sodišče dodaja, da se ima upnik zavarovane terjatve pravico na ta način poplačati "do višine zavarovanega premoženja").

2.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper navedeni sklep. Ni moglo slediti njenim navedbam, da razdelitev upničine terjatve v posodobljenem seznamu na zavarovani in nezavarovani del ni prestrukturiranje terjatve. Višje sodišče razume prestrukturiranje terjatev kot ukrep, ki zajema različne vrste sprememb terjatve. Zaveda se, da v postopku PPP ni mogoče prisilno prestrukturirati zavarovanih terjatev tako, da bi se jih spremenilo v nezavarovane. Vendar naj bi to bilo mogoče narediti s prostovoljnim prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Pritožnica naj bi poskušala delno spremeniti naravo terjatve iz zavarovane v nezavarovano. Višje sodišče temu zaradi neizpolnjevanja pogojev obličnosti in soglasja imetnika zavarovane terjatve ni priznalo pravnega učinka. Strinjalo se je s prvo stopnjo, da je terjatev upnice še vedno v celoti zavarovana.

3.Višje sodišče je sprejelo stališče, da uporaba petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14 pride v poštev šele po realizaciji prodaje premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico, saj naj bi se šele takrat pokazalo, koliko znaša (morebitni) nezavarovani del terjatve. Zavrnilo je očitke pritožnice o napačni uporabi tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14. Štelo je, da gre le za izpeljavo splošne določbe iz petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14. Nikjer naj ne bi bilo predpisano, da mora zastavni upnik najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari in šele nato (če vrednost zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve) razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja. Tako postopanje naj bi bilo mogoče od zastavnega upnika pričakovati le, če se je tako dogovoril z dolžnikom. Sicer pa naj bi moral dolžnik zastavnemu upniku zagotoviti plačilo zavarovane terjatve iz drugih virov. Višje sodišče (ob sklicevanju na članek vrhovnega sodnika, interno gradivo za sodniško izobraževanje in odločbo Vrhovnega sodišča) zaključi, da lahko sodišče dovoli izvršbo za zavarovano terjatev tudi na premoženje, ki ni zastavljeno premoženje, "in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice".

4.Višje sodišče se ne strinja niti z očitki o neobrazloženosti prvostopenjskega sklepa. Meni, da se prvi stopnji ni bilo treba posebej opredeliti do sodnih odločb, na katere se je v pritožbi sklicevala pritožnica. Tako naj bi bilo zato, ker sodna praksa ni formalni pravni vir, vendar tudi zato, ker je prva stopnja za svoja stališča navedla jasne in argumentirane razloge, ki naj bi bili skladni z novejšo sodno prakso in pravno teorijo.

5.Pritožnica uveljavlja kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča očita arbitrarnost oziroma očitno napačnost. Kot ključno navaja vprašanje učinka potrjene PPP na zavarovane terjatve. V tem oziru posebej opozarja na četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP/14, ki je določal, da PPP učinkuje samo za (navadne) terjatve, navedene v posodobljenem seznamu. Pritožnica poudarja, da je bistvena posebnost PPP, da sploh ne more veljati za terjatve, ki niso uvrščene na posodobljeni seznam. Po njenem mnenju njeni uvrstitvi terjatve upnice na posodobljeni seznam (ter razdelitvi na zavarovani in nezavarovani del) sodišči ne bi smeli pripisovati učinka, kakršnega sta ji pripisali. Tudi morebitna neutemeljena ali zmotna uvrstitev zavarovane terjatve na posodobljeni seznam naj sama po sebi ne bi mogla pomeniti, da bo za to zavarovano terjatev učinkovala potrjena PPP. Dolžnik naj ne bi mogel tako sam spreminjati pravnega režima zavarovane terjatve.

6.Pritožnica po drugi strani tudi vztraja, da tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14 ni mogoče tako smiselno razlagati, da za neplačani del zavarovane terjatve ne bi učinkovala potrjena PPP. Taka razlaga naj bi brez razloga privilegirala zavarovane upnike v postopkih PPP v primerjavi z zavarovanimi upniki v postopkih redne prisilne poravnave. Poleg tega naj bi bilo za primere nepravilnosti in zlorab dolžnikov predvideno pravno varstvo po 219. členu ZFPPIPP/14. Pritožnica navaja, da je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da ni nikjer predpisano, da mora zastavni upnik najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari. V delu ustavne pritožbe, kjer zatrjuje, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, pritožnica še zatrjuje, da se v zadevi zastavlja vprašanje, ali PPP sploh učinkuje za "neplačani del zavarovanih terjatev ločitvenih upnikov".

7.Pritožnica izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča očita tudi neobrazloženost oziroma odsotnost odgovora na razumno upoštevne ter pravno relevantne pritožbene navedbe. V splošnem navaja, da sklep Višjega sodišča vsebuje le kratko in nekoherentno ponovitev razlogov sodišča prve stopnje. Specifično pa zatrjuje, da ni prejela vsebinskega odgovora na svoje pritožbene trditve: (a) o tem, da razdelitev zavarovane terjatve v posodobljenem seznamu na zavarovani in nezavarovani del ni prestrukturiranje zavarovane terjatve, (b) o tem, da je sodišče prve stopnje 213. člen ZFPPIPP/14 razlagalo napačno in v neskladju s sodno prakso in (c) o tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz predhodnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2031/2017 z dne 4. 10. 2017.

8.Pritožnica predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov, ker naj bi z njunim nadaljnjim izvrševanjem za pritožnico vsakodnevno nastajale težko popravljive posledice pri njenem poslovanju. Poudarja, da sta ji na njuni podlagi banki, pri katerih ima pritožnica odprte transakcijske račune, prepovedali razpolaganje z denarnimi sredstvi. Ena izmed bank naj bi pritožnici praktično vsakodnevno z računa odtegovala vsa razpoložljiva denarna sredstva in jih prenakazovala upnici. Odtegnjeni zneski naj bi bili v primerjavi z višino zneska iz sklepa o izvršbi zanemarljivi, vendar naj bi izvrševanje sklepa o izvršbi popolnoma ohromilo in onemogočilo poslovanje pritožnice. Pritožnica meni, da zaradi neprestanega rubeža več ne bo mogla poslovati in zagotavljati storitev fiksne telefonije preko interneta svojim strankam. Opozarja, da je v tretjem kvartalu 2018 ustvarila le 58.008,80 EUR prihodkov in da glede na višino terjatve iz sklepa o izvršbi to pomeni, da bo upnica v naslednjih treh letih posegala po vseh njenih prihodkih iz poslovanja. To naj bi bilo nevzdržno. Ogroženo naj bi bilo izpolnjevanje obveznosti pritožnice iz številnih pravno poslovnih razmerij, s tem pa na daljši rok tudi njen sam obstoj. Pritožnica navaja, da je od dveh dobaviteljev že prejela pozive k plačilu zapadlih obveznosti z grožnjo prekinitve oziroma omejitve dobave storitev.

B.

9.Senat je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

10.Iz izpodbijanih sklepov sicer izhaja, da sta sodišči pravnomočno odločili, da se lahko izvršba vodi tako na pritožničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (v nadaljevanju izvršba na denarna sredstva) kakor tudi na njene premičnine (razen na premičnine, ki so izrecno in posamično navedene v devetih alinejah 1. točke izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0872 Ig 560/2014 z dne 21. 4. 2017, glede katerih je bila izvršba pravnomočno dovoljena že s predhodnimi odločitvami sodišč). Glede na pritožničin opis težko popravljivih škodljivih posledic pa Ustavno sodišče sklepa, da se njen predlog za zadržanje izvršitve nanaša le na izvršbo na denarna sredstva.

11.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo nastale težko popravljive škodljive posledice. V obravnavanem primeru pritožnica svoj predlog za začasno zadržanje izpodbijanih sklepov v delu, v katerem se nanašata na izvršbo na denarna sredstva, utemeljuje z navedbami, da bo v nasprotnem primeru zaradi nemožnosti plačevanja obveznosti do številnih upnikov (ker kaže, da bodo vsi prilivi na račune pri bankah v daljšem obdobju preusmerjeni k upnici iz izpodbijanih sklepov) ogrožen njen obstoj na trgu.

12.Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnica z listinami izkazala resničnost svojih trditev iz 8. točke obrazložitve tega sklepa. Vsi trije njeni transakcijski računi v Republiki Sloveniji so blokirani.[2] Pritožnica je tudi izkazala, da so bili (skoraj) vsi denarni prilivi na enega izmed računov v obdobju med 15. 1. 2019 in 25. 2. 2019 izplačani upnici iz izpodbijanih sklepov. Resnične so tudi trditve pritožnice, da ji zaradi neplačevanja grozi omejevanje dobave električne energije ter telekomunikacijskih storitev.

13.Pritožnica je s tem izkazala možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic. Je v šibkem finančnem položaju. Ni se še iztekel rok, ki ga ima na voljo za plačilo terjatev upnikov iz pravnomočnega sklepa o potrditvi PPP št. St 4057/2014 z dne 20. 1. 2015. Po mnenju Ustavnega sodišča pritožnica že na srednji rok ne bi mogla vzdržati sprotnega odtegovanja vseh prilivov na svoje račune za poravnavo zgolj (visoke)[3] terjatve upnice (banke) iz izpodbijanih sklepov. To bi lahko pri njej povzročilo ponovno insolventnost, začetek stečajnega postopka in na koncu prenehanje pritožnice kot pravne osebe. V takem primeru tudi morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne bi mogla izboljšati pritožničinega pravnega položaja. Ustavno sodišče poleg tega ocenjuje, da zadržanje izvrševanja izpodbijanih sklepov v predlaganem delu ne more imeti enako hudih škodljivih posledic za Addiko bank, d. d., Ljubljana, kot upnico, saj bo v primeru pritožničinega neuspeha z ustavno pritožbo to zadržanje zanjo pomenilo le izgubo prilivov na bančne račune pritožnice v obdobju do odločitve Ustavnega sodišča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi 58. člena ZUstS odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži nadaljnje opravljanje izvršilnih dejanj v postopku izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v izvršilnem postopku, ki se vodi proti pritožnici pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod št. 0872 Ig 560/2014 (2. točka izreka). V okoliščinah primera to pomeni, da morajo vse organizacije za plačilni promet, katerim je bil (ali jim še bo) vročen zadevni pravnomočni sklep o izvršbi, do končne odločitve Ustavnega sodišča opustiti uvedbo blokade oziroma odpraviti blokado pritožničinih računov v višini obveznosti iz zadevnega sklepa o izvršbi in izplačevanje blokiranih sredstev upnici. Organizacije za plačilni promet obdržijo zadevni sklep o izvršbi v evidenci vrstnega reda prejema sklepov o izvršbi za primer, da bo treba po morebitnem neuspehu pritožnice z ustavno pritožbo nemudoma obnoviti njegovo izvrševanje z vrstnim redom, kakršnega je imel pred tem začasnim zadržanjem. Vendar v vmesnem času normalno izvršujejo dolžnikove plačilne naloge in morebitne druge sklepe o izvršbi, neupoštevaje sklep o izvršbi iz zadeve št. 0872 Ig 560/2014 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Navedena določba se glasi: "Če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona".

[2]To izhaja tudi iz registra transakcijskih računov pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve.

[3]V izpodbijanih sklepih je navedena vrednost predmeta spora 667.415,22 EUR s pripadki.

15. 4. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložila družba DETEL GLOBAL, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopata Dušan Golovrški in Polona Senica, odvetnika v Ljubljani, na seji 15. aprila 2021

odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2612/2018 z dne 12. 12. 2018 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0872 Ig 560/2014 z dne 31. 7. 2018 v 1., 2. in 4. točki izreka se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor ustavne pritožnice (v izvršbi dolžnice) zoper sklep o izvršbi tudi v delu, v katerem je bila na predlog upnice dovoljena izvršba za terjatev v višini 622.351,81 EUR s pripadki (a) z rubežem denarnih sredstev pritožnice pri organizacijah za plačilni promet in (b) z rubežem, cenitvijo in prodajo pritožničinih premičnih stvari, razen premičnih stvari iz devetih alinej 1. točke izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0872 Ig 560/2014 z dne 21. 4. 2017, na katerih je bilo ustanovljeno zavarovanje z neposestno zastavno pravico upnice (glede teh stvari je namreč sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi že z navedenim sklepom z dne 21. 4. 2017). Okrajno sodišče poudarja, da je ključno vprašanje v tej zadevi, ali je upnica dala soglasje k prestrukturiranju zavarovane terjatve. Pri tem naj bi bilo jasno, da upnica takega soglasja ni dala, saj naj sklenitve dogovora o prestrukturiranju ne bi zatrjevala niti pritožnica. Okrajno sodišče ugotavlja, da je pritožnica kot družba v postopku poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju PPP) upničino terjatev, zavarovano z neposestno zastavno pravico, uvrstila na posodobljeni seznam terjatev in jo razdelila na zavarovani in nezavarovani del po zneskih, ki jih je določila sama pritožnica.

2.Ker naj bi pritožnica tako ravnala brez soglasja upnice, sodišče prve stopnje ocenjuje, da je pritožnica s tem samovoljno prestrukturirala zavarovano terjatev. Sodišče ugotavlja, da iz notarskega zapisa o zavarovanju izhaja, da je zavarovana celotna terjatev upnice, ne le njen del glede na vrednost premoženja, na katerem je ustanovljena ločitvena pravica (v nadaljevanju zastavljeno premoženje). PPP naj v skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZFPPIPP/14)[1] ne bi učinkovala na zavarovane terjatve. Po mnenju Okrajnega sodišča se mora tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP/14 v PPP uporabljati smiselno. Sodišče prve stopnje po eni strani izpostavi, da PPP učinkuje samo za terjatve, navedene na posodobljenem seznamu terjatev, za katere učinkuje PPP iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP/14 (v nadaljevanju posodobljeni seznam), po drugi strani pa meni, da pritožnica brez notarsko overjenega dogovora z upnico o prestrukturiranju zavarovane terjatve te terjatve ne bi smela uvrstiti na posodobljeni seznam in je deliti na zavarovani in nezavarovani del. Upnica naj niti ne bi soglašala s potrjeno PPP. Sodišče prve stopnje zaključuje, da je terjatev upnice v celoti zavarovana terjatev, na katero potrjena PPP ne vpliva. Tako naj bi bilo "ne glede na kvaliteto sredstev zavarovanja" navedene terjatve.

3.To naj bi pomenilo, da je treba omogočiti poplačilo zavarovane terjatve upnice iz celotnega premoženja pritožnice in ne samo iz zastavljenega premoženja. Vendar sodišče prve stopnje v isti sapi dodaja, da se ima upnik zavarovane terjatve pravico na ta način[2] poplačati "do višine zavarovanega premoženja".

4.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper navedeni sklep. Ni moglo slediti njenim navedbam, da razdelitev upničine terjatve na posodobljenem seznamu na zavarovani in nezavarovani del ni prestrukturiranje terjatve, pač pa je le sledenje določbi petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14. Glede tega Višje sodišče opozarja, da uporaba te določbe pride v poštev šele po prodaji zastavljenega premoženja, ko se pokaže, ali nezavarovani del terjatve obstaja in koliko znaša. Višje sodišče razume prestrukturiranje terjatev kot ukrep, ki zajema različne vrste sprememb terjatev, kot npr. zmanjšanje glavnice, znižanje obrestne mere, odložitev dospelosti. Meni, da lahko tudi v postopku PPP pride do prisilnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev[3] po 221.n členu ZFPPIPP/14, vendar ne na način, da bi se zavarovane terjatve spremenile v nezavarovane. Vendar naj bi bilo tudi tako spremembo v PPP mogoče doseči, in sicer s prostovoljnim prestrukturiranjem zavarovanih terjatev. Pritožnica naj bi z razdelitvijo terjatve upnice na zavarovani in nezavarovani del poskušala delno spremeniti naravo terjatve iz zavarovane v nezavarovano. Višje sodišče temu zaradi neizpolnjevanja pogojev obličnosti in soglasja imetnika zavarovane terjatve ne priznava pravnega učinka. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je terjatev upnice še vedno v celoti zavarovana.

5.Višje sodišče zavrača očitke pritožnice o napačni uporabi tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14. Šteje, da gre le za izpeljavo splošne določbe iz petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14. Nikjer naj ne bi bilo predpisano, da mora zastavni upnik najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari in šele nato (če vrednost zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve) razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja. Tako postopanje naj bi bilo mogoče od zastavnega upnika zahtevati le, če se je tako dogovoril z dolžnikom. Sicer pa naj bi moral dolžnik zastavnemu upniku zagotoviti plačilo zavarovane terjatve iz drugih virov. Višje sodišče ob sklicevanju na članek vrhovnega sodnika, interno gradivo za sodniško izobraževanje in eno odločbo Vrhovnega sodišča zaključi, da lahko sodišče dovoli izvršbo za zavarovano terjatev tudi na premoženje, ki ni zastavljeno premoženje, "in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice".

6.Višje sodišče se ne strinja niti z očitki o neobrazloženosti prvostopenjskega sklepa. Meni, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do sodnih odločb, na katere se je v ugovoru sklicevala pritožnica. Tako naj bi bilo zato, ker sodna praksa ni formalni pravni vir, vendar tudi zato, ker je sodišče prve stopnje za svoja stališča navedlo jasne in argumentirane razloge, ki naj bi bili skladni z novejšo sodno prakso in pravno teorijo. Višje sodišče dodaja, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz predhodnega sklepa sodišča druge stopnje.

7.Pritožnica uveljavlja kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Izpodbijani odločbi Višjega sodišča očita arbitrarnost oziroma očitno napačnost. Kot ključno navaja vprašanje učinka potrjene PPP na zavarovane terjatve. Posebej opozarja na četrti odstavek 221.b člena ZFPPIPP/14, ki je določal, da PPP učinkuje samo za (navadne) terjatve, navedene na posodobljenem seznamu. Pritožnica poudarja, da je bistvena posebnost PPP, da sploh ne more veljati za terjatve, ki niso uvrščene na posodobljeni seznam. Po njenem mnenju njeni uvrstitvi terjatve upnice na posodobljeni seznam (ter razdelitvi na zavarovani in nezavarovani del) sodišči ne bi smeli pripisovati učinka, kakršnega sta ji pripisali. Tudi morebitna neutemeljena ali zmotna uvrstitev zavarovane terjatve na posodobljeni seznam naj sama po sebi ne bi mogla pomeniti, da bo za to zavarovano terjatev učinkovala potrjena PPP. Dolžnik naj ne bi mogel tako sam spreminjati pravnega režima zavarovane terjatve.

8.Pritožnica po drugi strani vztraja, da tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14 ni mogoče tako smiselno razlagati, da za neplačani del zavarovane terjatve ne bi učinkovala potrjena PPP. Taka razlaga naj bi brez razloga privilegirala zavarovane upnike v postopkih PPP v primerjavi z zavarovanimi upniki v postopkih redne prisilne poravnave. Poleg tega naj bi bilo za primere nepravilnosti in zlorab dolžnikov predvideno pravno varstvo po 219. členu ZFPPIPP/14. Upnica naj v konkretnem primeru v postopku PPP ne bi uporabila nobenih pravnih sredstev. Pritožnica navaja, da je očitno napačno stališče Višjega sodišča, da ni nikjer predpisano, da mora zastavni upnik najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari. Tako ravnanje upnika naj bi bilo predpisano v tretjem odstavku 213. člena ZFPPIPP/14. Pritožnica v delu ustavne pritožbe, v katerem zatrjuje, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, še zatrjuje, da se v zadevi zastavlja vprašanje, ali PPP sploh učinkuje za "neplačani del zavarovanih terjatev ločitvenih upnikov".

9.Pritožnica izpodbijanemu sklepu Višjega sodišča očita tudi neobrazloženost oziroma odsotnost odgovora na obširne in specificirane pritožbene navedbe. V splošnem navaja, da sklep Višjega sodišča vsebuje le kratko in nekoherentno ponovitev razlogov sodišča prve stopnje. Specifično pa zatrjuje, da ni prejela vsebinskega odgovora na svoje pritožbene trditve: (a) o tem, da razdelitev zavarovane terjatve na posodobljenem seznamu na zavarovani in nezavarovani del ni prestrukturiranje zavarovane terjatve, (b) o tem, da je sodišče prve stopnje 213. člen ZFPPIPP/14 razlagalo napačno in v neskladju s sodno prakso, in (c) o tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz predhodnega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 2031/2017 z dne 4. 10. 2017. Očitana neobrazloženost izpodbijanega sklepa naj bi pomenila kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave.

10.Pritožnica predlaga zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov in odločitev Ustavnega sodišča na podlagi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS).

11.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-319/19 z dne 27. 5. 2019 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ob sprejemu je na podlagi 58. člena ZUstS ugodilo predlogu pritožnice za zadržanje izvršitve izpodbijanih aktov v delu, v katerem se nanašata na izvršbo na denarna sredstva. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 56. člena ZUstS obvestilo Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom 56. člena ZUstS pa je ustavno pritožbo (in predlog za zadržanje izvršitve) poslalo v odgovor upnici iz izvršilnega postopka (Addiko bank, d. d., Ljubljana), ki nanju ni odgovorila.

B.– I.

12.Ustavno sodišče uvodno k vsebinski presoji pojasnjuje, da gre, kadar se sklicuje na pravila o "redni prisilni poravnavi", za pravila postopka prisilne poravnave iz ZFPPIPP/14, ki ni PPP iz oddelka 4.7. ZFPPIPP/14 (glej tudi 1. točko prvega odstavka 5. člena ZFPPIPP/14). Ko se sklicuje na pravila o "prisilni poravnavi", pa se to nanaša na pravila oziroma načela, ki veljajo za prisilno poravnavo nasploh, ne glede na to, ali gre za redno prisilno poravnavo ali PPP.[4]

13.Nad ustavno pritožnico se je 12. 9. 2014 začel postopek PPP, ki se je končal z izdajo sklepa o potrditvi PPP št. St 4057/2014 z dne 20. 1. 2015, ki je postal pravnomočen 5. 2. 2015. Okrožno sodišče v Ljubljani je z navedenim sklepom potrdilo PPP z naslednjo vsebino: (a) delež plačila terjatev upnikov je 50-odstoten, (b) rok za plačilo terjatev upnikov je 4 leta in 6 mesecev od pravnomočno potrjene PPP, torej do 5. 8. 2019, in (c) terjatve upnikov se od 12. 9. 2014 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. Pritožnica je v postopku PPP skladno s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP/14 predložila posodobljeni seznam po stanju z dne 12. 9. 2014. Pod zaporedno št. 2 posodobljenega seznama je v znesku 662.832,98 EUR navedena terjatev pritožnice (oziroma njene pravne prednice Hypo Bank, d. d., Ljubljana), o katere prisilni izvršitvi sta odločali sodišči v izpodbijanih sklepih. Za obravnavani primer je pomembna tudi opomba št. 2, ki jo je pri zadevni terjatvi na posodobljenem seznamu zabeležila pritožnica. Iz te opombe je razvidno, da je na posodobljeni seznam vključen nezavarovani del zavarovane terjatve. Poleg tega so navedeni podatki o pravni podlagi terjatve upnice, o njenem zavarovanju z neposestno zastavno pravico ter o zastavljenem premoženju, v tem okviru pa tudi o njegovi ocenjeni vrednosti na podlagi cenitve pooblaščenega ocenjevalca vrednosti strojev in opreme. Pritožnica v opombi št. 2 posodobljenega seznama pojasnjuje, da je na podlagi navedene cenitve zaradi uveljavitve petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14 naredila delitev obveznosti do upnice na zavarovani del v višini 296.227 EUR in nezavarovani del v višini 376.023,27 EUR, in dodaja, da se tisti del terjatve, katerega poplačila ne bo mogoče doseči z uveljavitvijo zastavne pravice, v skladu s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP/14 zmanjša oziroma se odloži njegova dospelost v skladu z vsebino PPP.

14.Pritožnica med drugim uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zaradi očitne napačnosti izpodbijanih sklepov. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Taka pa je tedaj, ko ni oprta na minimalno razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno. Glede na očitke pritožnice je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.

15.Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo, da se odločitvi sodišč prve in druge stopnje opirata na dve nosilni stališči, ki sta medsebojno povezani (ne pa neodvisni, tako da bi vsako od njiju samostojno utemeljevalo zavrnitev ugovora pritožnice v presojanem delu). To sta (1) stališče, da je pritožnica z uvrstitvijo zavarovane terjatve upnice na posodobljeni seznam in z njeno razdelitvijo na zavarovani in nezavarovani del, vse brez soglasja upnice, to terjatev poskušala samovoljno prestrukturirati, čemur ne gre priznati pravnega učinka – terjatev upnice pa se šteje za v celoti zavarovano, in (2) stališče, da se ima taka (torej zavarovana) upnica v izvršbi pravico prisilno poplačati iz kateregakoli premoženja pritožnice, ki je pravnomočno zaključila prisilno poravnavo, ne le iz zastavljenega premoženja, in to v polnem obsegu (torej neupoštevaje pogoje prisilne poravnave glede terjatve ali njenega dela).

16.Ustavno sodišče je z vidika očitkov pritožnice o očitni napačnosti preizkusilo obe stališči sodišč.

17.Potrjena prisilna poravnava ni učinkovala za zavarovane terjatve, prednostne terjatve in izločitvene pravice (prvi odstavek 213. člena ZFPPIPP/14). Učinkovala je za (med drugim) navadne terjatve, in sicer tako, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehala upnikova pravica uveljavljati njeno plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP/14).

18.Tretji odstavek 20. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZFPPIPP/14 je sicer opredeljeval zavarovano terjatev kot terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (to je s pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja). Vendar to ne pomeni, da je bilo mogoče v izvršbi po končanem postopku prisilne poravnave za zavarovano terjatev vedno šteti v celoti (v celotnem obsegu) vsako terjatev, za zavarovanje katere je bila po pravilih civilnega prava veljavno ustanovljena ločitvena pravica. Upoštevati je bilo treba peti odstavek 20. člena in tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP/14. Tudi za terjatve, ki so bile formalno zavarovane v celoti, se je lahko izkazalo, da se za namene določanja učinkov potrjene prisilne poravnave v presežku nad vrednostjo zastavljenega premoženja štejejo za nezavarovane oziroma navadne terjatve. To pomeni, da je v tem presežnem delu nanje učinkovala prisilna poravnava. Zavedati se je treba, da za namene učinkovanja potrjene prisilne poravnave nobena po pravilih civilnega prava "v celoti" zavarovana terjatev ni bila nujno v celoti zavarovana. Največ, kar je bilo mogoče reči, je, da je bila "presumptivno zavarovana". Vedno se je lahko po prodaji zastavljenega premoženja izkazalo, da je terjatev dejansko podzavarovana – da obstaja presežek te terjatve nad vrednostjo zastavljenega premoženja, ki je navadna terjatev.

19.Posebnost postopka PPP (v razmerju do redne prisilne poravnave) je bila ureditev po četrtem odstavku 221.b člena ZFPPIPP/14, po kateri je PPP učinkovala le za navadne terjatve, navedene na posodobljenem seznamu (ne pa za vse navadne terjatve do dolžnika, nastale do začetka postopka prisilne poravnave). Po četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP/14 je posodobljeni seznam sestavil dolžnik. O PPP so nato lahko glasovali upniki, katerih terjatve do dolžnika so bile navedene na posodobljenem seznamu (prvi odstavek 221.e člena ZFPPIPP/14).

20.Iz 131. člena ZFPPIPP/14 izhaja, da (z redkimi izjemami, ki niso upoštevne za obravnavani primer) po začetku postopka prisilne poravnave proti insolventnemu dolžniku ni bilo dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Če pa je bil izvršilni postopek začet že prej, se je z začetkom postopka prisilne poravnave prekinil (prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP/14). Člen 216 ZFPPIPP/14 je urejal nadaljevanje tako prekinjenih izvršilnih postopkov na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Izvršilno sodišče v primeru pritožnice ni uporabilo 216. člena ZFPPIPP/14, ker v njenem primeru ni šlo za prej začeto izvršbo, prekinjeno z začetkom prisilne poravnave. Sklep o izvršbi proti pritožnici je bil izdan 3. 11. 2014, torej med postopkom PPP.

B. – II.

Prvo stališče sodišč

21.Sodišči sta sprejeli stališče, da pritožnica ne bi smela brez v ustrezni obličnosti izraženega soglasja upnice na posodobljeni seznam uvrstiti zavarovane terjatve upnice in je na tem seznamu deliti na zavarovani in nezavarovani del (ravnanje upnice je opisano v 13. točki obrazložitve te odločbe). Tako ravnanje naj bi bilo samovoljno prestrukturiranje. Sodišči mu nista priznali pravnih učinkov in sta terjatev upnice vnaprej šteli za v celoti zavarovano, tako da nanjo potrjena PPP v nobenem delu nima učinka. Tako sta odločili, čeprav še ni bilo jasno, kolikšen znesek bo mogoče iztržiti s prodajo zastavljenega premoženja.

22.Sodišči sta s tem stališčem v bistvu povedali, da zaradi domnevne hujše kršitve pritožnice ("samovoljno prestrukturiranje zavarovane terjatve") ne nameravata upoštevati petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14. Ti zakonski določbi namreč jasno določata, da se presežek formalno sicer v celoti zavarovane terjatve nad vrednostjo zastavljenega premoženja šteje za nezavarovano (navadno) terjatev, za katero učinkuje prisilna poravnava. Sodišči sta vnaprej izključili možnost uporabe navedenih zakonskih določb (in s tem učinkovanja pravnomočno potrjene PPP na sporno terjatev v ustreznem delu) ne glede na to, da je pritožnica razumno utemeljila verjetnost, da terjatev po specialnih insolvenčnih pravilih ni v celoti zavarovana. S tem sta sodišči pritožnici odrekli vsako možnost, da se uspešno sklicuje na svojo pravico iz prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP/14, na podlagi pravnomočno potrjene PPP upreti se prisilni uveljavitvi navadne terjatve upnice v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom roka za plačilo, določenega v njej.

23.Tega zaključka ne more izpodbiti pojasnilo Višjega sodišča, da pride uporaba petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14 v poštev šele po realizaciji prodaje premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico, saj se šele takrat pokaže, koliko znaša nezavarovani del terjatve, če ta sploh obstaja. Na načelni ravni je tako opozorilo na to, da je pred prodajo zastavljenega premoženja negotovo, kolikšna sta tako zavarovani kot tudi nezavarovani del terjatve, korektno. Vendar sta sodišči v izpodbijanih sklepih sprejeli jasno in dokončno stališče, da je terjatev upnice v celotnem obsegu zavarovana in da potrjena PPP nanjo v nobenem delu ne učinkuje (celo izrecno "ne glede na kvaliteto sredstev zavarovanja"). Omenjeno pojasnilo Višjega sodišča je torej nepomembno za zadevo, saj to sodišče pritožnici izrecno ni pridržalo možnosti, da bi v zadevnem izvršilnem postopku kakorkoli še lahko dosegla uveljavitev pravil iz petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14.

24.Sodišči nista zgolj v očitnem nasprotju z zakonom vnaprej in brezpogojno izključili, da bi pravnomočno potrjena PPP pritožnice lahko učinkovala na terjatev upnice, tudi če bi se pri prodaji zastavljenega premoženja izkazalo, da nezavarovani presežek obstaja, ampak sta to storili na podlagi povsem nerazumne in pravno nesprejemljive interpretacije ravnanja pritožnice pri sestavi posodobljenega seznama (glej 13. točko obrazložitve te odločbe). Šteli sta ga za samovoljno in nezakonito "prestrukturiranje" upničine zavarovane terjatve. Višje sodišče je celo menilo, da gre za (očitno nezakonit, saj ni izkazano soglasje upnice) poskus prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev, ki je lahko predvideno v načrtu finančnega prestrukturiranja, ki je priloga predloga za začetek postopka prisilne poravnave (3. točka drugega odstavka 141. člena v zvezi z drugim odstavkom 145. člena ZFPPIPP/14). Pri tem se je Višje sodišče sklicevalo na zakonsko določbo, ki se za PPP ni uporabljala niti smiselno (tretji odstavek 185.a člena ZFPPIPP/14). Še pomembneje je, da sta sodišči uvrstitev terjatve upnice na posodobljeni seznam in indikativno delitev terjatve na podlagi cenitve na zavarovani in nezavarovani del šteli za "prestrukturiranje", s čimer sta imeli v mislih pravno učinkovito delno preoblikovanje terjatve iz zavarovane v nezavarovano oziroma formalno ukinitev zavarovanja na delu terjatve.

25.Na ta način dolžnik seveda upniku že po splošnih pravilih civilnega prava ne more enostransko odvzeti zavarovanja. Vendar za tako razlago volje pritožnice pri sestavi posodobljenega seznama sodišči nista imeli nikakršne podlage. Pritožnica je že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje pojasnila, da je zneskovno "razdelitev" terjatve upnice naredila zaradi zavarovanja učinkovanja petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14, da navedba točnih zneskov zavarovanega in nezavarovanega dela ni dokončna, pač pa je le ocena na podlagi cenitve, in da je dejanska višina poplačila iz zastavljene opreme (torej višina zavarovanega dela terjatve) odvisna od uspešnosti pri unovčevanju te opreme. V opombi št. 2 posodobljenega seznama je navedla, da je na posodobljeni seznam vključen nezavarovani del terjatve (da je torej treba posodobljeni seznam tako razumeti). Ustavno sodišče še dodaja, da iz zadnjega stavka te opombe jasno izhaja, da je stališče pritožnice, da bo PPP v skladu s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP/14 učinkovala zgolj za tisti del terjatve, ki ne bo dejansko poplačan z uveljavitvijo zastavne pravice (ne pa za del, določen na podlagi indikativne razdelitve pritožnice).

26.Zakonska pravica dolžnika iz PPP je bila, da doseže zmanjšanje oziroma odložitev dospelosti svojih navadnih terjatev, če je za to glasovala predpisana večina navadnih upnikov (glej 2. točko 221.g člena v zvezi s tretjim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP/14). Njegova zakonska pravica je bila, da to doseže, če je imel ustrezno večino, ne da bi mu to možnost z odrekanjem soglasja za uvrstitev na posodobljeni seznam ("veto") odrekal vsak posamičen presumptivno zavarovan upnik, čigar terjatev je potencialno podzavarovana. Ta pravica dolžnika se je nanašala na prav vse navadne terjatve, tudi na (pogojno obstoječe) presežke formalno v celoti zavarovanih terjatev nad vrednostjo zastavljenega premoženja. Ker je PPP po sili zakona učinkovala le za navadne terjatve, navedene na posodobljenem seznamu, je dobroverna in razumna razlaga ZFPPIPP/14 zahtevala, naj se dolžniku tudi brez soglasja presumptivno zavarovanega upnika omogoči, da nekako uvrsti (v tej fazi postopka še negotovi in zneskovno nedoločeni) nezavarovani presežek zavarovane terjatve na posodobljeni seznam.

27.Način, na katerega je to naredila pritožnica, ni nujno edini. Ni bistveno, kaj natančno je vpisala v kolone seznama, kaj pa v dodatna pojasnila v opombi. Bistveno je, da je s posodobljenega seznama povsem jasno razvidno, kakšna težnja jo je vodila pri njegovi sestavi: zavarovati si možnost učinka v prihodnosti morebiti potrjene PPP na morebiti v prihodnosti ugotovljeno navadno terjatev upnice v znesku razlike med nominalno vrednostjo celotne terjatve in dejansko realizirano vrednostjo zastavljenega premoženja. Brez take ali podobne (če je treba, tudi "enostranske") uvrstitve pogojno obstoječega in negotovega navadnega dela formalno v celoti zavarovane terjatve na posodobljeni seznam ni mogoče doseči temeljnega zakonskega izhodišča PPP, da naj učinkuje za vse navadne terjatve upnikov. Takšno ravnanje dolžnikov zato podpira tudi pravna teorija.

28.Sodišči uvrstitve terjatve upnice na posodobljeni seznam nista zgolj ocenili kot pravno zmotno, temveč sta pritožnici preprečili doseganje smotra prisilne poravnave, to je učinka pravnomočno potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve. Uvrstitev terjatve upnice na posodobljeni seznam brez soglasja upnice sta opredelili kot samovoljo pritožnice, pri čemer sta spregledali, da je brez take "samovolje" dolžnik iz PPP prepuščen morebitnemu "vetu" imetnika terjatve glede učinka PPP na potencialno obstoječo navadno terjatev, kar je v očitnem nasprotju z logiko večinskega odločanja upnikov (tudi) v PPP. Poleg tega sta brez razvidne smiselne razlage in brez podlage v zakonu za tako sestavo posodobljenega seznama sklenili, da je terjatev upnice ne glede na vrednost zastavljenega premoženja v celoti zavarovana. Prvo stališče sodišč je očitno napačno.

Drugo stališče sodišč

29.Sodišči menita, da se lahko upnica v izvršbi poplača iz kateregakoli premoženja pritožnice, ne le iz zastavljenega premoženja, in da lahko prosto izbira vrstni red, po katerem bo v izvršbi posegla na določene pritožničine premoženjske predmete. Višje sodišče tudi jasno pove, da lahko upnica doseže izvršbo na drugo premoženje pritožnice, in sicer v polnem obsegu, vendar le dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice. Kolikor to stališče sodišč temelji na prvem stališču (torej stališču, da se terjatev upnice zaradi samovolje pritožnice pri sestavi posodobljenega seznama šteje za v celoti zavarovano ne glede na vrednost zastavljenega premoženja), je že zato tudi samo očitno napačno. Vendar je očitno napačno še iz dodatnih razlogov.

30.Pritožnica vztraja, da iz tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14 izhaja, da mora zastavni upnik v danem položaju najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča iz 25. točke odločbe št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 20/17), ko je s sklicevanjem na peti odstavek 20. člena in tretji odstavek 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – ZFPPIPP) navedlo, da se zavarovana terjatev ločitvenega upnika poplača prednostno iz premoženja, na katerem ločitvena pravica obstaja, in ne iz kateregakoli drugega premoženja dolžnika. Tako naj bi bilo zaradi spoštovanja pravila, da za tisti del terjatve, ki ni poplačan iz vrednosti premoženja, s katerim je terjatev zavarovana, učinkuje prisilna poravnava, in se v tem delu terjatev poplača pod pogoji prisilne poravnave tako kot druge navadne terjatve.

31.Pritožnica se sicer ne sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16. Tudi ne gre za to, da bi bil vsak odstop od navedenega stališča nujno arbitraren. To stališče odraža najbolj očiten način, da se prepreči preplačilo zavarovanega upnika in zagotovi učinkovanje prisilne poravnave na morebitni presežek podzavarovane terjatve. Peti odstavek 20. člena in tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP/14 sta učinkovito uveljavljena, če zavarovani upnik najprej v izvršbi poseže na zastavljeno premoženje in celoten iztržek iz njega porabi za poplačilo svoje terjatve. Preplačila tu ne more biti: po definiciji je del njegove terjatve, ki se poplača iz zastavljenega premoženja, zavarovani del terjatve, na katerega prisilna poravnava ne vpliva. Po prodaji in poplačilu iz zastavljenega premoženja je jasno, da morebitni preostanek terjatve upnika ni zavarovana, pač pa navadna terjatev. Upnik lahko tedaj zahteva njegovo prisilno uveljavitev iz drugega premoženja dolžnika v deležih in rokih iz prisilne poravnave. Le na ta način ni nepošteno privilegiran v primerjavi z drugimi navadnimi upniki.

32.Če pa sodišče po drugi strani (kot v obravnavanem primeru) dopusti izvršbo presumptivno zavarovane terjatve v polnem obsegu (a) zgolj na drugo premoženje oziroma (b) tudi na drugo premoženje prej ali istočasno kot na zastavljeno premoženje, dopusti tveganje preplačila upnika oziroma obida pogojev prisilne poravnave. Iz take izvršbe na drugo premoženje dobi upnik pač toliko kot lahko v konkretnem primeru; vsi zneski kupnin za unovčeno drugo premoženje se porabijo za poplačilo presumptivno zavarovane terjatve, lahko tudi v obsegu, ki je večji od vrednosti zastavljenega premoženja, kakor bi bila oziroma še bo realizirana v izvršbi, vse mimo pogojev prisilne poravnave. Teoretično je lahko tak upnik, če postopa dovolj hitro po zaključku postopka prisilne poravnave, poplačan iz drugega premoženja v celoti za nominalno vrednost terjatve, denimo 1000 enot, četudi je dejanska vrednost zavarovanja – ki ustreza višini njegovega dejanskega zavarovanega dela terjatve – bagatelna (npr. 5 enot).

33.Višje sodišče je zavzelo stališče, da lahko sodišče dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno, in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice. Vendar takega stališča, ki ne postavi prav nikakršne razumno učinkovite varovalke proti temu, da bi na opisani način prišlo do neupoštevanja pogojev prisilne poravnave, ne podpira nobena v pravni znanosti uveljavljena metoda razlage. S tem stališčem ni zagotovljeno polno učinkovanje potrjene prisilne poravnave na naknadno ugotovljeni "navadni" presežek terjatve nad vrednostjo zavarovanj. Nihče ne more prisiliti upnika, da sploh predlaga izvršbo na zastavljeno premoženje. Če je prej poplačan v celoti iz drugega dolžnikovega premoženja, pa je takšno pričakovanje sploh nesmiselno, saj je terjatev zaradi plačila prenehala. Do preplačila mimo pogojev prisilne poravnave pa je tedaj na podlagi izvršbe na drugo premoženje "v polnem obsegu" lahko že prišlo. Dejanska uveljavitev petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14 tako nikakor ne more biti odvisna zgolj od enostranske izbire upnika, ali bo oziroma kdaj bo predlagal izvršbo na zastavljeno premoženje.

34.Ni izključeno, da se polni učinek potrjene prisilne poravnave na vse navadne terjatve lahko razumno učinkovito doseže še kako drugače kot z zapovedjo upniku, naj realizira zavarovanje presumptivno zavarovane terjatve. Nekatere izmed teh drugih načinov obravnava strokovna literatura, ki se sicer ne strinja s stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16, opisanim v 30. točki obrazložitve te odločbe. Vendar ni naloga Ustavnega sodišča, da razsoja o zakonski pravilnosti posameznih rešitev, ki vse ustrezajo merilu odsotnosti očitne napačnosti, t. j. da je razumno učinkovito zagotovljeno spoštovanje petega odstavka 20. člena in tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP/14. Za odločitev Ustavnega sodišča je pomembno le, da stališča sodišč prve in druge stopnje v celoti zaobidejo navedeni zakonski določbi in niso podprta z razlagalnimi argumenti, uveljavljenimi v pravu. Zato so samovoljna in je posledično podana kršitev pritožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijana sklepa zato razveljavilo. Drugih očitkov pritožnice ni bilo treba presojati.

C.

35.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]V tej zadevi so upoštevna pravila insolvenčnega zakona, ki je veljal v času izdaje sklepa o izvršbi (torej ZFPPIPP/14).

[2]Razumeti je, s prodajo kateregakoli premoženja dolžnika in mimo pogojev prisilne poravnave.

[3]Opredeljenega kot prestrukturiranje, ki učinkuje tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje PPP.

[4]Pri čemer je treba upoštevati, da je 221.b člen ZFPPIPP/14 določal, katere določbe skupnih pravil o postopkih zaradi insolventnosti (3. poglavje ZFPPIPP/14) se v postopku PPP niso uporabljale oziroma katere določbe teh skupnih pravil (in nekaterih drugih pravil zakona) ter pravil o redni poravnavi so se v postopku PPP smiselno uporabljale, če ni bilo v oddelku 4.7 ZFPPIPP/14 drugače določeno.

[5]Navedeno izhaja iz pojasnil pritožnice v ustavni pritožbi ter iz izpodbijanih sklepov, kar potrjujejo tudi podatki iz Vpisnika zadev v postopkih zaradi insolventnosti (eINSOLV), dostopnega na spletnih straneh Agencije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES).

[6]Navedena določba se je glasila: "Dolžnik mora v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišču predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, s podatki iz 3. točke prvega odstavka 142. člena tega zakona, izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave […] in njegovo izjavo, da posodobljeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

[7]Ustavno sodišče je navedeni dokument pridobilo z AJPES-ovih spletnih strani za objave sklepov in pisanj, izdanih v postopkih zaradi insolventnosti (eObjave). Iz vlog upnice iz izvršilnega postopka je razvidno, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta.

[8]Primerjaj npr. z 8. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-320/15 z dne 19. 1. 2017 in z 9. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-484/14 z dne 3. 12. 2015.

[9]Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi zapisalo, da se ima zavarovani upnik pravico tako (torej iz kateregakoli premoženja dolžnika) poplačati le do višine zastavljenega premoženja. Vendar dejansko sámo ni tako odločilo; v izreku sklepa je dovolilo izvršbo terjatve upnice na drugo premoženje za celotno terjatev, brez omejitve na določeno vrednost. Poleg tega je Višje sodišče pozneje jasno zapisalo, da lahko zavarovani upnik poplačilo zavarovane terjatve sodno uveljavlja iz kateregakoli dolžnikovega premoženja, in sicer v polnem obsegu. Dodalo je sicer, da lahko upnik tako ravna le, "dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice". Vendar je očitno ocenilo, da ta ovira ni nastala, saj je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe za terjatev upnice v celotnem obsegu na drugo premoženje.

[10]Za obravnavani primer ni pomembna izjemna možnost učinkovanja prisilne poravnave nad srednjo ali veliko družbo na zavarovane terjatve iz 221.t člena ZFPPIPP/14.

[11]Ustavno sodišče zaradi irelevantnosti za zadevo ne povzema ureditve glede podrejenih terjatev.

[12]Glej opredelitev navadne terjatve, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, v četrtem odstavku 212. člena ZFPPIPP/14, ki jo je treba razumeti skupaj s splošno opredelitvijo navadne terjatve iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPIPP/14, po kateri so navadne terjatve nezavarovane terjatve – torej terjatve, ki niso zavarovane z ločitveno pravico –, ki niso niti prednostne niti podrejene terjatve.

[13]Navedena določba se je glasila: "Kot nezavarovana terjatev se obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice."

[14]Navedena določba se je glasila: "Če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona."

[15]Ustavno sodišče s tem ne uvaja novega zakonskega termina. ZFPPIPP/14 je v 20. členu poznal le zavarovane in nezavarovane terjatve. Uporaba izraza "presumptivno zavarovane" terjatve v tej odločbi je namenjena temu, da se posebej poudari, da lahko pogosto pri zavarovanih terjatvah obstaja presežek iz petega odstavka 20. člena ZFPPIPP/14.

[16]Navedena določba se je glasila: "V postopku poenostavljene prisilne poravnave se 212. do 218. člen tega zakona smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona."

[17]Tako kot pri redni prisilni poravnavi (z nekaterimi izjemami, ki za obravnavano zadevo niso pomembne).

[18]Navedena določba se je glasila: "Dolžnik mora v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišču predložiti posodobljeni seznam terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, s podatki iz 3. točke prvega odstavka 142. člena tega zakona, izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave (v nadaljnjem besedilu: posodobljeni seznam terjatev) [,] in njegovo izjavo, da posodobljeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.

[19]V postopku PPP se ni niti smiselno uporabljala določba drugega odstavka 132. člena ZFPPIPP/14, po kateri se je tako prekinjena izvršba lahko pod določenimi pogoji nadaljevala že med postopkom prisilne poravnave (drugi odstavek 221.b člena ZFPPIPP/14).

[20]Čeprav je šlo za izvršbo zavarovanih terjatev, je izvršilno sodišče s tem kršilo 131. člen ZFPPIPP/14. Višje sodišče v Ljubljani v sklepu št. III Ip 1441/2016 z dne 30. 6. 2016 pojasnjuje: "[…] Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti […] se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve […] Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP […] V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja učinkov postopka poenostavljene prisilne poravnave na izterjevano terjatev ni pravno pomembna, temveč je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena […]"

[21]Glede obličnosti se Višje sodišče sklicuje na 1. točko tretjega odstavka 185.a člena ZFPPIPP/14, ki je določala, da mora dolžnik poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje priložiti tudi pogodbe, sklenjene z imetniki zavarovanih terjatev, s katerimi ti soglašajo z ustreznim prestrukturiranjem njihovih terjatev in na katerih je overjen njihov podpis.

[22]Glede zahteve po soglasju imetnice zavarovane terjatve se Višje sodišče sklicuje na 3. točko drugega odstavka 145. člena ZFPPIPP/14, ki je določala, da je moral načrt finančnega prestrukturiranja (če je bilo treba za uspešno finančno prestrukturiranje prestrukturirati tudi zavarovane terjatve) vsebovati tudi opozorilo, da je soglasje imetnikov teh zavarovanih terjatev za njihovo prestrukturiranje na način iz načrta nujen pogoj uspešnega finančnega prestrukturiranja.

[23]Pritožnica se je na posodobljenem seznamu sklicevala na cenitev pooblaščenega ocenjevalca vrednosti strojev in opreme, ki je ocenil vrednost zastavljenega premoženja na 296.227 EUR. "Skupni znesek glavnice terjatve" upnice naj bi po opombi št. 2 posodobljenega seznama znašal 672.250,27 EUR (pod zaporedno številko 2 navedenega seznama je pritožnica sicer vpisala znesek za terjatev upnice 662.832,98 EUR). Na to cenitev se je pritožnica sklicevala tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[24]Po potrjeni PPP terjatve upnikov niso zapadle pred 5. 8. 2019, torej po izdaji izpodbijanih sklepov.

[25]Ta obstaja le, če z izkupičkom prodaje zastavljenega premoženja ni bilo moč v celoti poplačati presumptivno zavarovane terjatve. N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 503, navaja, da šele z uveljavitvijo zastavne pravice postane znano, v kolikšnem obsegu oziroma do katere višine lahko upnik doseže prednostno poplačilo zavarovane terjatve.

[26]Zato ni upoštevno, kakšne (dodatne in širše) pomene je v širšem insolvenčnem kontekstu mogoče pripisati izrazu "prestrukturiranje". Tako se je npr. vsak postopek prisilne poravnave vodil za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema. N. Plavšak, Ukrepi finančnega prestrukturiranja, Podjetje in delo, 2014, št. 6–7, str. 954, ugotavlja, da je finančno prestrukturiranje celota ukrepov, ki se izvedejo, da bi dolžnik (oziroma dosledneje dolžnikov podjem) znova postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

[27]Glej zadnji odstavek druge strani in prve tri odstavke na tretji strani pritožbe pritožnice.

[28]Ko četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP/14 zahteva, da posodobljeni seznam "resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave", s tem zahteva, da so nanj uvrščene vse tedaj obstoječe navadne terjatve.

[29]S. Vrenčur, Poenostavljena prisilna poravnava na nezavarovani del zavarovane terjatve, vključene v posodobljeni seznam terjatev, Pravna praksa, št. 23/18, str. 14–15. Avtorica ugotavlja, da dolžnikova delitev terjatve v postopku PPP na zavarovani in nezavarovani del ter vključitev nezavarovanega dela terjatve na posodobljeni seznam terjatev ne povzročita prestrukturiranja zavarovane terjatve. Terjatev naj bi se (v tej fazi) še vedno v celoti štela za zavarovano terjatev. Vendar, nadaljuje avtorica, naj bi bilo pravilno ravnanje dolžnika, da na posodobljeni seznam vključi tudi zavarovane terjatve z namenom, da bo lahko PPP kasneje učinkovala na nezavarovani del zavarovane terjatve (če se izkaže, da premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, ne bo zadoščalo za poplačilo zavarovane terjatve).

[30]Glej 15. točko obrazložitve te odločbe.

[31]Besedilo teh določb je enako kot v ZFPPIPP/14.

[32]Ali če celo (kot upnica v tem primeru) mimo zakona doseže izdajo sklepa o izvršbi med postopkom prisilne poravnave.

[33]Ker mu morebiti niti ni treba predlagati izvršbe na zastavljeno premoženje, ker se je prej že poplačal v celoti, ta vrednost morda nikoli niti ni prisilno realizirana, kar bi posebej jasno izpostavilo stopnjo njegove privilegiranosti.

[34]Višje sodišče tu dobesedno povzema D. Orož, Razmerje med stečajem, prisilno poravnavo, izvršbo in sodnimi penali, prispevek na sodniški izvršilni šoli 2018, str. 12: "Sodišče torej lahko dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno premoženje, in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice."

[35]Glej pri M. Jan, Plačilo (ne)prestrukturiranih zavarovanih terjatev po potrditvi prisilne poravnave in sporazuma o preventivnem prestrukturiranju (1. del), Pravna praksa, št. 38/18, str. 6–9. Glej zlasti razpravo avtorja o "naknadnih izravnavah", s katerimi naj bi se premostil problem nedoločljivosti višine nezavarovanega dela terjatve v času prejema plačil iz drugih virov dolžnikovega premoženja (v situaciji, ko je prej prišlo do izvršbe na drugo premoženje).