Jedro

V sporu majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo, pri čemer se kot tožba in odgovor na tožbo štejeta še predlog za izvršbo in ugovor zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugovoru obeh toženih strank ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 30334/2009, z dne 11.3.2009 v celoti razveljavilo zoper toženo stranko N. J. ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in sklep o izvršbi deloma razveljavilo zoper toženo stranko mld. U. J. za znesek glavnice v višini 4,31 EUR in za procesne obresti za dneve 7.3.2009 in 8.3.2009 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem delu pa vzdržalo citirani sklep o izvršbi zoper toženo stranko mld. U. J. v veljavi. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo, v kolikor je sklep o izvršbi ostal v veljavi, vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je sodišče kršilo pravilo o postopku v sporih majhne vrednosti, saj je v sodbi citiralo in sodbo oprlo na navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v drugi pripravljalni vlogi z dne 29.1.2010. Enako velja za priloge, vloge tožnice z dne 29.1.2010. Te vloge sodišče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku ne bi smelo upoštevati. Poleg tega sodišče tožencema neupravičeno očita, da na drugo pripravljalno vlogo nista odgovorila. Takšen odgovor seveda ne bi imel smisla, saj lahko stranka v tem postopku vlaga pripravljalne vloge v skladu s pravili postopka v sporu majhne vrednosti, torej vsaka eno. Pooblaščenec tožnika je sodnika na glavni obravnavi dne 26.1.2010 tudi izrecno opozoril na določila postopka v sporu majhne vrednosti, pa ni nič pomagalo. Vse to jasno kaže na pristransko sojenje sodišča, kar ima za posledico oškodovanje toženca U. J.. Ta živi v tako socialno šibki družini, ki celo prejema 200,00 EUR socialne pomoči mesečno in ki mora dnevno hoditi po 5 km v eno smer do šole. In ta naj sedaj bogati zavarovalnici nekaj plačuje, za kar ni bila sposobna predložiti enega samega dokaza, čeprav ima na voljo veliko pravno službo. Nadalje sodišče tudi za dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki na glavni obravnavni sploh niso bili izvedeni, v sodbi navaja, da so pomotoma izpadli iz zapisnika in nato na tak dokaz opre sodbo. O večini dokaznih predlogov toženih strank pa se sodišče sploh ni opredelilo, kot da jih nikoli ni bilo. Gre za neenakopraven položaj strank. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da naj bi škodo na vozilu last A. B. povzročil prav U. J.. Ni dvoma, da bi morala tožeča stranka sodišču ponuditi dokazno podlago, na podlagi katere bi lahko sodišče presojalo, ali je za škodo odgovorna katera od toženih strank. Zdi se kot da bi torej zgolj pavšalne navedbe zavarovalnice o obstoju dolga imele neko super nadnaravno moč, zaradi česar jih ni potrebno dokazovati. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v celoti razveljaviti za obe toženi stranki. Sodišče pa je dokazno breme preložilo na toženca in tožencema nalaga, da ponudita lastno enačico poteka dogodka. Toženca sta prerekala dejstva nasprotnika vseskozi.

Pritožba ni utemeljena.

Res sicer v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo (glej 2. odstavek 452. člena ZPP), pri čemer se kot tožba in odgovor na tožbo štejeta že predlog za izvršbo in ugovor zoper sklep o izvršbi. Tako ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, ki je drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke opredelilo kot odgovor na odgovor na tožbo. Vendar pa takšna s strani pritožnikov v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno uveljavljana procesna kršitev, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V drugi pripravljalni vlogi je namreč tožnica podala navedbe in predlagala dokaze, katerih sodišče prve stopnje ni upoštevalo v breme toženih strank (glej 3. odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Razen tega pa gre v tem delu za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP predstavlja uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje teh pritožbenih očitkov ni smelo niti upoštevati.

Glede očitka, da je sodišče prve stopnje obravnavalo izračun obresti z dne 6.3.2009, ki ni bil povzet v dokazni sklep, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tudi samo preverilo oziroma izračunalo znesek kapitalizirane glavnice skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izračun je bil opravljen na podlagi uporabe sodnega programa izračuna obresti, kar pomeni, da ne gre za situacijo, ko bi sodišče prve stopnje upoštevalo dokaz, ki ni bil povzet v dokazni sklep. Pritožnika niti ne oporekata samemu izračunu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje. Pritožnika nadalje tudi zgolj pavšalno oziroma nesubstancirano očitata, da sodišče prve stopnje ni izvajalo večine dokaznih predlogov, ki sta jih podali. Zato sodišče druge stopnje teh nekonkretiziranih pritožbenih očitkov ni smelo upoštevati.

Pritožbene trditve, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da naj bi škodo na vozilu, last A. B., povzročil prav toženec U. J., pa predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar predstavlja prav tako v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog (že cit. 1. odstavek 458. člena ZPP). Enako dejansko naravo imajo tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje dokazno breme preložilo na toženca in tožencema naložilo, da ponudita lastno enačico poteka dogodka in nadalje da niso resnične oziroma pravilne ugotovitve prve stopnje, da toženca nista prerekala dejstev nasprotnika.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).