Up-124/08

15. 1. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Mojmirja Baša, Kamnik, na seji 15. januarja 2009

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Pri 92/2007 z dne 25. 10. 2007 in zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 349/2007 z dne 10. 5. 2007 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1018/2004 z dne 7. 12. 2006 se ne sprejme.

O B R A Z L O Ž I T E V

A.

1.Pobudnik izpodbija drugi, tretji in peti odstavek 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) o razporejanju delavcev. Zatrjuje neskladje s 14., 15., 16. in z 49. členom Ustave. Meni, da izpodbijana ureditev dopušča neenakost pred zakonom, ker privilegira posameznika, da lahko odloča o prisilnem delu v nasprotju z ustavno pravico do svobode dela in tako omejuje pobudnikove pravice, zagotovljene z Ustavo, brez vnaprej znanih meril.

2.Pobudnik vlaga tudi ustavno pritožbo zoper v izreku navedene odločbe. Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o razporeditvi na drugo delovno mesto. Presodilo je, da je pritožnik bil razporejen v skladu s 17. členom ZTPDR. Višje delovno in socialno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, s sklepom pa je odločilo, da se revizija ne dopusti. Pritožnik je zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil pritožbo. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper sodbo zavrglo, pritožbo zoper sklep pa zavrnilo.

3.Pritožnik odločitvi sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka očita, da je napačna. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je potreba delovnega procesa obstajala, da je za zasedbo novega delovnega mesta izpolnjeval pogoje ter da sporna razporeditev ni bila v zvezi z njegovim sindikalnim delovanjem. Sodišče naj bi odločitev oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki naj bi jih napačno ocenilo. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno odklonilo zaslišanje priče, ki je pritožnik brez krivde ni mogel predlagati pred iztekom roka iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Sporna naj bi bila tudi razlaga Višjega sodišča glede 41. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. – v nadaljevanju SKPgd), ki se nanaša na zaščito sindikalnega zaupnika. Ustavnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločitev. Prav tako predlaga, naj zavzame stališče glede pristojnosti Komisije za razlago SKPgd, njene razlage 41. člena SKPgd in vsebinske razlage člena.

B. – I.

4.Z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) se je ZTPDR v izpodbijanem delu prenehal uporabljati. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja predpise, ki so po vloženi pobudi prenehali veljati ali so bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS). Pobudnik mora za presojo takšnega predpisa izkazati tako imenovano pravovarstveno potrebo. Pobudnik je vložil ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, ki se nanašajo na njegovo razporeditev. Iz vsebine izpodbijanih sodnih odločb izhaja, da je delodajalec na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 17. člena ZTPDR pobudnika razporedil na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 17. člena ZTPDR. Ker pa iz navedenih sodnih odločb ne izhaja, da bi bil pobudnik razporejen tudi na podlagi petega odstavka 17. člena ZTPDR, ki je urejal razporejanje na neustrezno delovno mesto, pobudnik pravovarstvene potrebe za oceno ustavnosti te določbe ni izkazal. Zato je Ustavno sodišče pobudo pobudnika v tem delu zavrglo (2. točka izreka tega sklepa). Po prej navedenem pa pravovarstveno potrebo izkazuje za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 17. člena ZTPDR.

5.Pobudnik izpodbija drugi odstavek 17. člena ZTPDR, ki je določal, da je bil lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Iz njegovih navedb izhaja, da je izpodbijana ureditev nejasna, ker delodajalcu omogoča samovoljno odrejanje prisilnega dela brez vnaprej znanih meril. Pobudnik torej po vsebini zatrjuje neskladje drugega odstavka 17. člena ZTPDR z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. To načelo zahteva, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. Očitek ni utemeljen. Iz vsebine izpodbijane določbe je jasno izhajalo, da je bil lahko delavec razporejen na drugo delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, le, če je delodajalec kumulativno izkazal nadaljnja dva pogoja – nujne potrebe v delovnem procesu in potrebe organizacije dela. Zoper dokončno odločitev delodajalca pa je bilo zagotovljeno sodno varstvo, v katerem je bilo mogoče preizkusiti, ali so v posamičnem primeru izpolnjeni navedeni zakonski pogoji.

6.Očitek pobudnika, da je delodajalec na podlagi izpodbijane določbe odločal o prisilnem delu v nasprotju s pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave, je neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Neobrazložen je tudi očitek pobudnika o neenakosti pred zakonom. Pobudnik zatrjuje tudi neskladje izpodbijane ureditve s 16. členom Ustave. Ta določa začasno razveljavitev in omejitev pravic v vojnem in izrednem stanju. Že iz vsebine te ustavne določbe je razvidno, da je tudi ta očitek neutemeljen.

7.Pobudnik izpodbija tretji odstavek 17. člena ZTPDR, ki je določal pristojnost poslovodnega organa oziroma delodajalca za sprejem sklepa o razporeditvi delavca na delovno mesto. Ker pobudnik ne pojasni zatrjevanih neustavnosti, Ustavno sodišče njegovih očitkov ni moglo preizkusiti.

8.Ker je pobuda v tem delu očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka tega sklepa).

B. – II.

9.Z navedbami, da so sodišča napačno uporabila zakonske predpise, zmotno razlagala 41. člen SKPgd in napačno štela, da je bilo novo delovno mesto za pritožnika ustrezno, pritožnik očita sodiščem zmotno uporabo materialnega prava oziroma nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. Z očitki takšne narave pred Ustavnim sodiščem ne more uspeti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal. V ustavni pritožbi zgolj ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v delovnem sporu, ne zatrjuje pa, da bi mu bila v postopku izdaje izpodbijane odločitve kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

10.Pritožnik izpodbija tudi odločitev Vrhovnega sodišča, vendar več od tega v ustavni pritožbi ne navede. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

11.Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (3. točka izreka tega sklepa).

12.Glede predloga pritožnika, naj Ustavno sodišče zavzame stališče glede pristojnosti Komisije za razlago SKPgd, njene razlage 41. člena SKPgd in vsebinske razlage člena, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da po 160. členu Ustave ni pristojno dajati tovrstnih stališč in pojasnil.

C.

13.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik

Predsednik