Jedro

Zakonitost izredne odpovedi se presoja glede na določbe sedanjega ZDR in na to presojo ne vplivajo določbe prejšnjih splošnih aktov ali kolektivnih pogodb delodajalca, ki opredeljujejo lažje in hujše kršitve delovnih obveznosti, saj ni mogoče mešati konceptualno različnih izhodišč prejšnjega disciplinskega postopka in sedanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.10.2003, reintegracijo in reparacijo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje delavca varnosti, ki je pri tožniku izvajal preizkus alkoholiziranosti. Zavzema se tudi za dosledno upoštevanje določb podjetniške KP tožene stranke in Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD, Ur.l. RS št. 36/99, 64/2001), če se sodišče prve stopnje na te določbe že sklicuje. Tožena stranka mu ob njegovem zagovoru dne 20.10.1993 ni očitala kršitev določb podjetniške KP in ZVZD. Tožena stranka bi lahko odločila tudi drugače in mu ne bi izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, temveč namesto tega izvedla disciplinski postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za to, da bi moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek še z zaslišanjem delavca varnosti, ki je pri tožniku opravil preizkus alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje se je za zavrnitev tega dokaznega predloga odločilo, ker je tožnik sam povedal, da je prejšnji dan užival alkohol, kot nesporno pa je bilo tudi ugotovljeno, da boleha za sladkorno boleznijo. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaslišanje delavca varnosti, ki je izvajal preizkus alkoholiziranosti, ne bi moglo spremeniti odločitve sodišča. Tožnik je namreč v zagovoru dne 20.10.2003 priznal, da je prejšnji večer popil več špricarjev (pri tem ni povedal točno koliko), da je spal le 3 ure in da zjutraj ni pil, zaslišan na glavni obravnavi dne 9.3.2004 je izpovedal, da je prejšnji večer popil morda dva ali 4 špricarje, ob preizkusu alkoholiziranosti pa je navedel, da je spil le en špricar. Iz poročila o uporabi alkotesta ne izhaja, da bi kakorkoli ugovarjal opravljenemu alkotestu, to pa ne izhaja niti iz zapisnika o njegovem zagovoru dne 20.10.2003. Tudi B. D. je izpovedal, da je 13.10.2003, potem ko je tožnika našel s cigareto, pri njem zaznal alkohol, prav to pa je bil tudi razlog, da je poklical V. K. ter zahteval osebo, ki bo opravila preizkus alkoholiziranosti. Vsa navedena dejstva popolnoma zadostujejo za zaključek sodišča prve stopnje, da je bil 13.10.2003 tožnik alkoholiziran na delu in da izvedba dodatnih dokazov ne bi mogla spremeniti te dokazne ocene. Sicer pa tožnik v svoji tožbi navaja le posamezne faze postopka preverjanja alkoholiziranosti, pri tem pa ne navede in dokazuje tega, da bi bil prav konkretni preizkus alkoholiziranosti napačen.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo tožnika, da se je sodišče prve stopnje nekoliko neustrezno sklicevalo tudi na določbe podjetniške KP tožene stranke, saj ni mogoče mešati konceptualno različnih izhodišč prejšnjega disciplinskega postopka in sedanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost izredne odpovedi se presoja glede na določbe sedanjega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) in na to presojo ne vplivajo določbe prejšnjih splošnih aktov ali kolektivnih pogodb delodajalca, ki opredeljujejo lažje in hujše kršitve delovnih obveznosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje svojo sodbo pravilno oprlo tudi na 110. člen ZDR in ugotovilo, da za izredno odpoved obstajajo razlogi, ki so določeni s tem zakonom, pravilno pa je ugotovilo tudi, da je delodajalec upošteval vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter pravilno ugotovil, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka ne bi bilo na mestu. Tožnik je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved po 111. členu ZDR.

Pritožba tudi navaja, da bi se delodajalec lahko odločil za izvedbo disciplinskega postopka ali, da tožniku ne bi izredno odpovedal pogodbe o zaposlitvi, vendar to za zadevo ni relevantno. Odločil se je namreč za izredno odpoved, pri presoji te odpovedi pa je pomembno zgolj to, ali je bila zakonita. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, so obstajali vsi razlogi za izredno odpoved. Tožnik se je zavedal, da ne sme uživati alkohola, da je delo pri toženi stranki nevarno, da ne sme kaditi v prostorih tožene stranke, ugotovljeno pa je bilo tudi, da se je zaradi zlorabe alkohola že zdravil, vendar ga je v letu 2003 nadrejeni že parkrat pred konkretnim dogodkom poslal domov zaradi uživanja alkohola. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi še naprej tolerirala takšne in podobne kršitve in s tem postavila na kocko varnost vseh ostalih delavcev.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni zaznamoval.