Jedro

Poročilo o delu zaposlenih, ki ga pripravi delodajalec, samo po sebi ni poseg v ustavne pravice. Prav tako ni poseg v ustavno pravico, če si delodajalec pridobi izpis evidence telefonskih klicev na svojih telefonskih aparatih. Ker tožnik v Poročilu ni obravnavan na podlagi izpisa evidence telefonskih klicev, ki za službene aparate, ki jih ima v uporabi, niti ni bila pridobljena, in ni zajet v prikazu gostote medsebojnih klicev ter v sklepu na podlagi te gostote, s Poročilom v njegove ustavne pravice ni bilo poseženo. Zoper storilce posamičnih dejanj pa ima zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem in pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zaradi nezakonitega posega v ustavne pravice posameznika. Ta poseg naj bi tožena stranka storila z nezakonitimi dejanji, s katerimi je pridobivala informacije o določenih osebah, na podlagi katerih je izdelala Poročilo ..., ki je v celoti nezakonito dejanje; s tem, ko je to Poročilo dne ... dala Preiskovalni komisiji Državnega zbora Republike Slovenije, in s tem, ko je del tega Poročila prišel v javnost tudi na tiskovni konferenci takratnega generalnega direktorja policije. S temi dejanji pa naj bi posegla v njegove ustavne pravice: do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS - URS), do varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen URS) ter do osebnega dostojanstva in varnosti (34. členu URS).

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo obravnavalo na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS. Po opravljeni glavni obravnavi in po vpogledu v dokumentacijo, ki je v sodnih spisih, je sklenilo, da z dejanji, s katerimi je nastalo Poročilo, kot tudi s samim Poročilom ter njegovo predajo preiskovalni komisiji državnega zbora tožena stranka ni nezakonito posegla v tožnikove ustavne pravice, kot to zatrjuje tožnik.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da mu Poročilo še vedno ni dostopno. Prvostopno sodišče mu je dovolilo le vpogled v Poročilo, ki je v sodnem spisu, ne pa tudi prepisovanja, kar je v nasprotju s 150. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V tožbi je celotno Poročilo opredelil kot dejanje, s katerim se posega v njegove ustavne pravice. Posebej pa je opredelil nekatera dejanja, s katerimi je Poročilo kot dejanje nastalo in s katerimi naj bi skupaj s Poročilom bilo poseženo v njegove ustavne pravice. Zato nasprotuje trditvi sodišča, da naj bi v tožbi ne navajal, v katere ustavne pravice mu je bilo poseženo s posameznimi dejanji. Ni pravilno niti stališče prvostopnega sodišča, da bi imel na voljo drugo sodno varstvo. Poročilo mu ni bilo dostopno in na ta način mu je bilo preprečeno voditi kakršnekoli druge sodne postopke. Tudi sicer pa ne pozna nobenega sodnega ali drugega postopka, v katerem bi lahko uveljavljal nezakonitost Poročila kot dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, saj po 3. odstavku 1. člena ZUS o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj lahko odloča le upravno sodišče. Samo Poročilo predstavlja dejanje, ki je prelito v obliko nekakšnega akta. Poročilo se uporablja v nadaljnjih postopkih državnih organov, saj je bilo predano preiskovalni komisiji državnega zbora, ki ga pri svojem delu uporablja, iz njega črpa ugotovitve in na njegovi podlagi izvaja dokaze. Del vsebine Poročila je bil objavljen tudi v časopisih, ki jih je prvostopno sodišče v postopku vpogledalo. Prav zaradi tega je tožnik predlagal ugotovitev nezakonitosti Poročila in posameznih dejanj ter prepoved njegove nadaljnje uporabe. Morebitni odškodninski zahtevki niso enakovredni upravnemu sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS. V ustavne pravice mu je posegel tudi generalni direktor policije kot predstavnik tožene stranke na tiskovni konferenci ..., ko je predstavil in interpretiral Poročilo. Generalni direktor policije na tej tiskovni konferenci ni nastopal kot fizična oseba, temveč kot predstavnik te države in kot predstavnik tožene stranke. O Poročilu je govoril na tiskovni konferenci tožene stranke. To izhaja tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 20.3.2000, v kateri je pojasnjeno, zakaj je generalni direktor policije nastopal na tej tiskovni konferenci. Na tej tiskovni konferenci je generalni direktor policije, kot izhaja iz njenega magnetograma, v katerega je sodišče prve stopnje vpogledalo, storil več nezakonitosti in osebnih diskreditacij, ko je javno predstavil strogo zaupno Poročilo, ki naj bi bilo potrditvah tožene stranke zgolj interne narave. Njegove ustavne pravice pa je kršil tudi z depešo, ki jo je poslal vsem policijskim enotam, v kateri ga je označil za aktivnega sodelavca izvajalske faze obračuna, pri tem pa mu tudi na zaprosila ni dovolil vpogleda v Poročilo in ni hotel posredovati magnetograma tiskovne konference. S tem je tožena stranka kršila tožnikove z ustavo zajamčene pravice do dostojanstva, obrambe oziroma pravnega sredstva, saj se ni mogel uspešno braniti v medijih, ker Poročila ni poznal. Očitno je bil z vsebino Poročila seznanjen tudi tedanji predsednik vlade, ki ga je označil kot čenče. Ni mu jasno, zakaj generalni direktor policije na obravnavi ni bil zaslišan. Dejansko stanje je v tej zadevi napačno ugotovljeno, kajti podatki o izpisih telefonskih klicev niso zajeti le v 45. točki Poročila, temveč tudi na drugih mestih v Poročilu, na primer v poglavju 4.1.4.1, kar je razvidno tudi iz magnetograma tiskovne konference generalnega direktorja policije. Med v Poročilu in njegovih prilogah navedenimi telefonskimi številkami sta tudi tožnikova službena in domača telefonska številka (priloga št. 178 o vhodnoizhodnih klicih M.Š., ki je sestavni del Poročila). Glede na navedeno ni bilo pravilno, da je sodišče prve stopnje svoje stališče oprlo le na 4. poglavje Poročila, saj je v tem poglavju obdelana le gostota klicev ključnih oseb, ne pa tudi gostota klicev za druge os ebe, ki v tem delu Poročila niso zajete. Zato predlaga, da vrhovno sodišče odpravi sodbo prvostopnega sodišča ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, gre v obravnavanem primeru za upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, ki določa, da upravno sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem sporu je sodišče vezano na tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZUS). Po 3. odstavku 28. člena ZUS je treba v tožbi zaradi kršenja ustavnih pravic navesti dejanje, dokaze o tem dejanju ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove. Po 1. odstavku 62. člena ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje.

Glede na te določbe je treba torej v tožbi natančno navesti dejanje oziroma posamični akt, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice, ustavne pravice, v katere naj bi bilo s takim dejanjem oziroma aktom poseženo, predložiti dokaze o takem dejanju oziroma aktu ter izkazati tudi, da drugo sodno varstvo ni zagotovljeno.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je nezakoniti akt Poročilo kot celota ter da mu je s tem poseženo v ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS - URS), do varstva tajnosti pisem in drugih občil (37. člen URS) ter do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS), in da so nezakonita posamezna dejanja, na podlagi katerih je Poročilo nastalo, pri čemer za posamezno dejanje ni navedel, v katere ustavne pravice mu je bilo z njim poseženo.

Zatrjeval je, da mu drugo sodno varstvo ni zagotovljeno.

Glede na to da je v tožbi uveljavljal poseg v zgoraj navedene ustavne pravice, tega po presoji pritožbenega sodišča v pritožbi ne more širiti še na kršitev drugih ustavnih pravic, ker to pomeni spremembo tožbe oziroma tožbenega zahtevka, kar pa po 184. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004-UPB-2), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, po končani glavni obravnavi ni dopustno.

Ker je bilo Poročilo ob začetku tega upravnega spora označeno s stopnjo zaupnosti "Uradna tajnost, strogo zupno", je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je tožniku dovolilo vpogled v to poročilo, ni pa mu dovolilo prepisovanja oziroma preslikovanja. S tem po presoji pritoženega sodišča niso bile kršene določbe 150. člena ZPP, saj se te ne nanašajo na situacijo, ko je del sodnega spisa uradna tajnost in označen s "strogo zaupno". Glede na to niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da tožnik ni mogel oblikovati popolnejše tožbe in uspešneje uveljavljati ugovorov v postopku na prvi stopnji ter v pritožbi, ker mu sodišče ni dovolilo prepisovanja oziroma preslikovanja Poročila.

Sodišče prve stopnje je od tožene stranke lahko zahtevalo predložitev Poročila šele po prejemu tožbe (4. odstavek 36. člena ZUS). Tožbo pa je treba tudi v primeru upravnega spora po 3. odstavku 1. člena ZUS vložiti v 30 dneh od kar je bilo storjeno nezakonito dejanje oziroma izdan posamičen akt, s katerim se posega v ustavne pravice stranke (1. odstavek 26. člena ZUS v zvezi s 1. odstavkom 21. člena ZUS). Sodišče prve stopnje je tožniku dovolilo vpogled v Poročilo. Tako mu je bila omogočena priprava na obravnavo pred sodiščem prve stopnje in priprava pritožbe zoper prvostopno sodbo, le da je bilo to treba storiti v prostorih sodišča prve stopnje, ne da bi se Poročilo preslikovalo ali prepisovalo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno sklenilo, da sama ugotovitev nezakonitosti dejanj (specifičnega opravljanja razgovorov po metodi intervjujev, njihovega zapisa in povezovanja interpretacije avtorjev Poročila, posnetki frustracij posameznikov v policiji, registracija nezadovoljstev, ki so odraz posameznikovih subjektivnih ocenjevanj lastnega položaja in položaja drugih), na podlagi katerih naj bi nastalo Poročilo, ne da bi tožnik za vsako od teh dejanj zatrjeval in dokazoval, v katero ustavno pravico mu je bilo z njim poseženo in da za varstvo te pravice nima drugega sodnega varstva, ne more biti predmet upravnega spora po 3. odstavku 1. člena ZUS. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je v tem upravnem sporu presojalo zgolj dejanja, za katera je tožnik navedel, v katere njegove ustavne pravice je bilo z njimi poseženo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno sklenilo, ko Poročila kot celote ni štelo za nezakonito dejanje oziroma akt, s katerim se posega v ustavne pravice tožnika, kot ta zatrjuje. Poročilo je po presoji pritožbenega sodišča le interni akt tožene stranke kot delodajalca tožnika, ne pa kot organa pregona, s katerim je ta želela na podlagi odredbe namestnika generalnega direktorja ugotoviti odgovornost posameznikov, ki naj bi zlorabili uradne podatke in dokumentacijo tožene stranke v obdobju med ... in ..., in je označeno kot uradna tajnost in strogo zaupno.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da v tem primeru, ko za tožnika ni bil pridobljen izpis iz evidence telefonskih klicev in njegova niti domača niti službena telefonska številka nista vsebovani na straneh 51 do 62 Poročila, na katerih so izdelani grafi in komentar gostote medsebojnih klicev določenih oseb ter sklep, da so te osebe akterji afere, ki jo Poročilo obravnava, ni bilo nezakonito poseženo v tožnikovo pravico do zasebnosti in tajnosti pisem in drugih občil. Prepoved, ki jo je na tožbo dveh drugih tožnikov glede Poročila izreklo sodišče prve stopnje, se nanaša le na strani 51 do 62 Poročila in je pravilno usmerjena le zoper toženo stranko, saj se taka prepoved na osebe, ki niso stranke v tem sporu, ne more nanašati.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče pravilno odločilo tudi, ker ni prepovedalo uporabe, objave in navajanja drugih strani Poročila, ker navedbe na drugih straneh niso izrecno oprte na grafe in besedilo v zvezi s pridobljenim izpisom evidence telefonskih klicev.

V sodnih spisih je le izvod Poročila, ki ga je tožnik, ko je pregledoval sodne spise, tudi videl. Iz prvostopnih sodnih spisov je razvidno, da je prvostopno sodišče šele po več pozivih pridobilo obravnavani izvod Poročila, ki pa prilog nima. Ker drugačnega Poročila prvostopno in pritožbeno sodišče nimata, sta v skladu s 4. odstavkom 36. člena ZUS odločala na podlagi razpoložljivih spisov. Zato o prilogah k Poročilu, ki jih sodišče nima, ne more odločati. To velja tudi glede prilog, ki jih navaja tožnik.

Ker se obravnavano Poročilo nanaša na številna ravnanja in dejanja večjega števila oseb, tudi njegova razglasitev za nezakonito dejanje v celoti zgolj na podlagi tožbe tožnika ne bi bila mogoča, tudi če bi šlo za akt ali dejanje, s katerim bi se nezakonito posegalo v njegove ustavne pravice.

Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval niti izkazal, s kakšnim ravnanjem naj bi bilo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva, opredeljeno v 34. členu URS. Tožnik je v tožbi navajal le posledice, ki naj bi ga doletele zaradi ugotovitev v Poročilu, samih konkretnih ravnanj, ki bi posegala v to ustavno pravico, razen tega, da je bila vsebina Poročila posredovana javnosti in preiskovalni komisiji, pa ni navedel. Če meni, da so nezakonito ravnanje izjave takratnega generalnega direktorja policije na tiskovni konferenci, bi moral glede tega dejanja tožiti generalnega direktorja policije, ne pa toženo stranko. Po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje generalnega direktorja policije pred sodiščem prve stopnje na drugačno odločitev v tej stvari ne bi vplivalo. S tem, ko ni bilo zaslišanja te osebe in tudi drugih predlaganih oseb, niso bila kršena pravila postopka in zaradi navedenega dejansko stanje, ki je pravno relevantno za odločitev v tej stvari, ni bilo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno.

V ustavno pravico tožnika do osebnega dostojanstva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo poseženo niti s tem, ko je tožena stranka Poročilo dala preiskovalni komisiji državnega zbora. Delo preiskovalnih komisij ureja Zakon o parlamentarni preiskavi (ZPPre, Uradni list RS, št. 63/93 in 63/94-KZ), ki v 14. členu določa, da so vlada, upravni organi, sodišča in drugi organi dolžni kadarkoli dovoliti preiskovalni komisiji ali njenim pooblaščencem dostop do dokumentacije, s katero razpolagajo, izdati potrebna dovoljenja za pričevanje ter predložiti spise. Preiskovalne komisije so prav tako kot drugi organi vezane na stopnjo zaupnosti gradiva, označeno na gradivu, torej tudi preko njihovega dela zaupni podatki ne smejo postati javni. Ne more pa se po presoji pritožbenega sodišča šteti, da je izročitev zaupnega gradiva preiskovalni komisiji državnega zbora kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

Tožnik pa ni izkazal in iz razpoložljivih podatkov v spisih ni bilo mogoče ugotoviti, da bi podatke iz Poročila dala javnosti (časopisom) tožena stranka. Torej ji tudi glede tega ni mogoče utemeljeno očitati, da je posegla v ustavne pravice tožnika, kot ta zatrjuje. Če pa je vsebino Poročila kot dokumenta zaupne narave javnosti razkrila določena oseba brez naloga tožene stranke, za njena dejanja ne more biti odgovorna tožena stranka. Za taka dejanja bi bilo treba v skladu s 3. odstavkom 1. člena ZUS vložiti tožbo proti osebi, ki je Poročilo ali njegovo vsebino posredovala medijem.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da je varstvo pravice do osebnega dostojanstva zagotovljeno tudi v drugih postopkih in da je bilo treba tudi zaradi tega zavrniti tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Varstvo te pravice je namreč zagotovljeno tako v kazenskem postopku kot tudi v pravdnem postopku. Zato takšna dejanja ne morejo biti predmet upravnega spora po 3.odstavku 1. člena ZUS. Presoja o tem, katero sodno varstvo je ustreznejše, pa za odločitev o tem, ali gre za upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, ni pravno pomembna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.