28. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Pivovarna Union, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Boštjan Rejc, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 28. septembra 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 269. člena Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 112/2000, 40/01 in 65/02) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija 269. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona (v nadaljevanju Uredba), na podlagi katerega ji je carinski organ leta 2002 z več odločbami naložil plačilo kompenzacijskih obresti v skupni višini 402.380 SIT. Carinski organ je namreč ugotovil, da blago, uvoženo po postopku uvoza zaradi izvoza, ni bilo izvoženo. Odločbe zaradi vloženih pravnih sredstev še niso pravnomočne.

2.Pobudnica zatrjuje, da višina in način obračuna kompenzacijskih obresti s Carinskim zakonom (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. - v nadaljevanju CZ) nista določena, saj tretji odstavek 97. člena CZ predpisuje le njihov obračun za zapadle uvozne dajatve v primeru nastanka carinskega dolga v zvezi s pridobljenimi proizvodi ali uvoženim blagom v nespremenjenem stanju. Prav tako 269. člen Uredbe le določa, da se kompenzacijske obresti obračunajo na način, ki velja za zamudne obresti. Zato meni, da višina kompenzacijskih obresti ni urejena. Zamudne obresti so namreč lahko višje ali nižje od zakonsko določenih; tako pri pogodbenih obrestih že iz poimenovanja izhaja, da po višini niso enake zakonsko določenim. Zato naj bi se tudi višina kompenzacijskih obresti razlikovala od višine zamudnih obresti, saj bi sicer že CZ določil obveznost plačila zamudnih obresti, tako kot je to storil v 153. členu CZ. Navedeno naj bi potrjevala tudi Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list EU, št. L 253/93), iz katere je jasno razvidna razlika v višini med zamudnimi in kompenzacijskimi obrestmi, s katerimi se ohranja realna vrednost morebitnega dolga. Zato naj bi Vlada, ki je brez pooblastila z Uredbo višino kompenzacijskih obresti izenačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave ter v nasprotju s 87. in 153. členom Ustave s podzakonskim predpisom spremenila zakonske določbe. Pobudnici se zdi sporen tudi tek kompenzacijskih obresti, saj naj bi se te obračunale, preden nastopi zamuda. Zato naj bi šlo za neskladje z Zakonom o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju OZ), ki urejata (zakonske) zamudne obresti. Temeljno načelo, da tečejo zamudne obresti od dneva dolžnikove zamude dalje, bi moralo veljati tudi za kompenzacijske obresti. Ker po Uredbi ni tako, naj bi Vlada v nasprotju z Ustavo spremenila zakon, zaradi česar je izpodbijana ureditev v nasprotju s pravnimi načeli. Glede na 145. člen CZ nastane carinski dolg v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, vendar takrat carinski dolžnik še ni v zamudi. Zamuda je jasno opredeljena v petem odstavku 153. člena CZ, ki določa, da mora carinski dolžnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi.

3.Pobudnica še predlaga, naj Ustavno sodišče samo začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 375. člena Uredbe ter 318. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 in nasl. – v nadaljevanju Uredba/02).

4.Vlada je odgovorila, da jo 72. člen CZ pooblašča, da določi natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom, torej tudi postopka uvoza zaradi proizvodnje za izvoz. Prav tako je s CZ predpisan obračun kompenzacijskih obresti (tretji odstavek 97. člena). Glede na to je Vlada v drugem odstavku 269. člena Uredbe določila način obračuna obresti, vključno z višino, saj je ta sestavni del načina obračuna kompenzacijskih obresti. To naj bi bilo razvidno iz četrtega odstavka 269. člena Uredbe, ki določa, da se pri obračunu uporabi stopnja, določena v skladu z drugim odstavkom 269. člena Uredbe. Vlada nadalje pojasnjuje, da so obresti kompenzacijske, ker kompenzirajo finančne ugodnosti zaradi zamika pri nastanku carinskega dolga, saj je bilo blago prijavljeno za odložni postopek, nato pa ni bilo izvoženo, temveč sproščeno na domači trg. Različna vloga obresti pa ne preprečuje enakega načina obračuna ali enake stopnje. Vlada nato izpostavlja, da pobudnica zatrjuje, da kompenzacijske obresti niso zamudne, in hkrati nasprotuje obračunu, ki se razlikuje od obračuna zamudnih obresti. Obračun namreč upošteva namen, ki je v preprečitvi finančnih ugodnosti zaradi časovnega zamika pri nastanku carinskega dolga; zato so obresti obračunane za obdobje, v katerem je prišlo do zamika, torej za obdobje od vnosa blaga do nastanka carinskega dolga ob sprostitvi blaga v prost promet. Ker naj bi bilo vse navedeno (obveznost plačila, obdobje obračuna in višina kompenzacijskih obresti) gospodarskim subjektom znano, preden so se ti odločali, ali bodo za blago začeli odložni postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz in ga nato sprostili v prost promet ali pa bodo blago takoj sprostili v prost promet, naj ti zaradi 269. člena Uredbe ne bi bili v negotovem položaju.

B.

5.Pobudnica izpodbija določbo, ki v času vložitve pobude dne 21. 12. 2004 ni več veljala, saj je bila razveljavljena z Uredbo/02, ki se je uporabljala od 1. 1. 2003 dalje. S 1. 1. 2003 se je začel uporabljati tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 59/02 – v nadaljevanju CZ-C), s katerim je bila spremenjena zakonska podlaga za obračun kompenzacijskih obresti, saj je bil razveljavljen tretji odstavek 97. člena CZ (43. člen CZ-C) in uveljavljen nov tretji odstavek 151. člena CZ (76. člen CZ-C). Na podlagi izpodbijanih določb so pobudnici nastale konkretne finančne posledice. Glede na to so izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) za presojo utemeljenosti pobude.

6.CZ je glede kompenzacijskih obresti v obdobju, za katero je bilo pobudnici naloženo njihovo plačilo, v tretjem odstavku 97. člena določal: "Če nastane carinski dolg v zvezi s pridobljenimi proizvodi ali uvoženim blagom v nespremenjenem stanju, se za zapadle uvozne dajatve obračunajo tudi kompenzacijske obresti." Pooblastilo Vladi iz 72. člena CZ pa se je glasilo: "Vlada določi natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom."

7.Na navedeni podlagi je Vlada z Uredbo predpisala, da se kompenzacijske obresti obračunajo na način, ki velja za zamudne obresti (drugi odstavek 269. člena). Po mnenju pobudnice je Vlada s takšno ureditvijo spremenila zakonske določbe s podzakonskim predpisom.

8.Pobudničin očitek ni utemeljen. Vlada ni spremenila zakonske določbe, temveč je obveznost carinskega dolžnika le natančneje opredelila. Kompenzacijske obresti so po svoji vsebini sankcija za neupravičen odlog plačila uvoznih (carinskih) dajatev. Odlog plačila dovoli carinski organ zato, ker carinski zavezanec deklarira enega od položajev, ki jih CZ ureja kot položaje, ko uvoznih dajatev ob uvozu ni treba plačati. Če carinski dolžnik ne ravna v skladu z dovoljenjem za odlog plačila, je bil odlog neupravičen, kar pomeni, da je obveznost plačila nastala ob uvozu. V takem primeru je carinski dolžnik v času odloga plačila neupravičeno razpolagal z denarnim zneskom v višini neplačanih uvoznih dajatev. Povedano drugače, gre za položaj, ki je primerljiv s položajem, ki nastane pri zamudi s plačilom carinskega dolga, obračunanega ob uvozu blaga. Zakonodajalec je sicer uporabil drugačen izraz kot v četrtem odstavku 153. člena CZ, to pa samo po sebi še ne pomeni zatrjevanega neskladja z Ustavo. Če pa gre za položaj, ki je primerljiv z zamudo, tudi očitek, da tretji odstavek 269. člena Uredbe ni v skladu z ZOR oziroma OZ, ni utemeljen. Enako velja za očitek, da bi kompenzacijske obresti morale biti nižje od zamudnih. Zato je pobuda očitno neutemeljena.

9.Pobudnica je Ustavnemu sodišču še predlagala, naj samo začne postopek za oceno ustavnosti 375. člena Uredbe in 318. člena Uredbe/02, ki imata enak učinek kot izpodbijani 269. člen. Ker je pobuda očitno neutemeljena in na njeni podlagi ni mogoče začeti postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb, tudi niso izpolnjeni pogoji iz 30. člena ZUstS za presojo navedenih določb.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj