10. 7. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., in družbe B., d.d., Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 4. julija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe A. in družbe B. zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 169/2002 z dne 21. 10. 2002 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. Kpr 142/99 z dne 13. 8. 2002 se zavrže.

2.Ustavna pritožba družbe A. in družbe B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1742/2002 z dne 29. 1. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 169/2002 z dne 4. 12. 2002 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba družbe A. in družbe B. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem v zadevi št. Ks 169/2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnici vlagata ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bila njuna pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrženju pritožbe kot nedovoljene, zavrnjena, ter zoper sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je bila zavržena njuna pritožba zoper sklep preiskovalne sodnice o zavrženju zahteve za preiskavo oškodovancev kot tožilcev.

2.V ustavni pritožbi pritožnici zatrjujeta kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave. Odločitev preiskovalne sodnice naj bi bila arbitrarna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih. Po mnenju ustavnih pritožnikov izpodbijanih odločb zaradi nepopolnih obrazložitev ni mogoče preizkusiti. Sodišča naj se ne bi opredelila do pritožbenih navedb. Pritožnicama naj bi bilo onemogočeno udeleževati se procesnih dejanj v postopku in se izjaviti o celotnem procesnem gradivu. Sodišča naj ne bi postopala brez nepotrebnega odlašanja in naj ne bi postopkov vodila tako, da bi zavarovala pravico do zasebne lastnine.

B. - I.

3.Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bilo pravnomočno odločeno s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 21. 10. 2002, pritožba zoper ta sklep je bila zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo sklepa zunajobravnavnega senata, ki pa je bil pritožnicama vročen najkasneje dne 10. 12. 2002, ko je bila vložena pritožba zoper sklep. Zato je ustavna pritožba, vložena dne 14. 4. 2003, prepozna in jo je Ustavno sodišče zavrglo.

B. - II.

4.Ustavna pritožba je dopustna le zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem. S tem sklepom je sodišče odločilo o zavrženju pritožbe kot nedovoljene, saj zoper odločitev zunajobravnavnega senata, ko ta odloča o pritožbah zoper sklepe preiskovalnega sodnika, pritožba ni več mogoča, ker v takšnem primeru senat odloča kot drugostopenjski organ. V samo vsebino oziroma meritorno presojo zatrjevanih kršitev se tako sodišče sploh ni spuščalo. Zato za zatrjevane kršitve človekovih pravic že iz tega razloga očitno ne gre. Lahko bi se zastavilo le vprašanje enakega varstva pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Ustavno sodišče bi kvečjemu lahko presojalo, ali sta izpodbijana sklepa očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar pritožnici ne izkažeta, da bi bilo v enakih primerih odločeno drugače, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tako presoja Okrožnega kot tudi Višjega sodišča je bila opravljena v obsegu, določenem z zakonom, je obrazložena in ji po presoji Ustavnega sodišča ni moč odrekati razumne presoje, zato tudi s tega vidika za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

B. - III.

5.Pritožnici uveljavljata, da je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 23. člena Ustave) ter da sta upravičeni do učinkovitega pravnega varstva. Ustavno sodišče je pristojno za odločanje o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja pred sodiščem še traja (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up 277/96 z dne 7. 11. 1997, OdlUS V, 189). Z odločitvijo sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožnicama kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnici v takem primeru uveljavljata v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnici nista izkazali, da bi to sodno pot izkoristili. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up 74/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS VII, 251). Zato je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči (3. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena, prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil v tej zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer