Jedro

V konkretnem primeru je bil pogoj, ki sta ga davčna organa presojala, 5. točka 6. člena ZDoh-2, ki predpostavlja, da ima rezident svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Navedeni pogoj je po presoji sodišča podlaga za odločanje v obravnavanem primeru za obdobje od 17. 4. 2013 do 13. 5. 2015, glede na to, da v zadevi ni sporno, da je imel tožnik do 16. 4. 2013 v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je bil do tega dne v primeru tožnika izpolnjen že kriterij po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Tako kot pravilno navaja toženka, gre za formalni pogoj, zato tožnikove navedbe glede njegovega dejanskega bivanja v tujini ne morejo vplivati na drugačno odločitev. To pomeni, da že izpolnjen eden izmed pogojev, ki so našteti v 6. členu ZDoh-2, med katere sodi po 1. točki navedenega člena tudi uradno prijavljeno stalno prebivališče, pomeni, da se oseba šteje za davčnega rezidenta Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) odločila, da se tožnik za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 13. 5. 2015 dalje. Davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 20. 10. 2014 davčnemu organu predložil vlogo in 16. 1. 2015 dopolnitev vloge za ugotovitev rezidentskega statusa, kjer je navedel, da ima stalno prebivališče in središče življenjskih interesov v Švici, da je švicarski državljan in v Švici živi in dela že od leta 1990. V Sloveniji nima življenjskih interesov in preživi zgolj približno dva tedna v letu in pride zaradi ureditve formalnosti glede solastne nepremičnine. Formalno je v zakonski zvezi, ki pa je razpadla že pred leti. Žena živi v Sloveniji. Tudi ko pride tožnik v Slovenijo, ne prespi vedno v stanovanju, katerega solastnik je in živi v njem žena. Že pred časom pa sta začela urejati sporazumno razvezo zakonske zveze, vendar predlog še ni bil vložen, čeprav življenjska in ekonomska skupnost ne obstaja. Dve hčerki študirata in preživita večino časa pri svojih partnerjih. Mlajša se bo v naslednjem študijskem letu preselila k tožniku v Švico in tam nadaljevala študij. Obe obiskujeta tožnika v Švici. Davčni organ navaja 6. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki ga citira. Iz uradnih evidenc je razvidno, da je tožnik obdržal stalno prebivališče na naslovu … do 16. 4. 2013 (rezidenčna vez), na podlagi katerega se lahko smatra za rezidenta za davčne namene v Sloveniji. Tožnik je k vlogi priložil potrdilo o rezidentskem statusu, iz katerega je razvidno, da ga za svojega rezidenta, skladno s Konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija), sklenjeno med Republiko Slovenijo in Švico, pred letom 2011 šteje tudi Švica. Zato je davčni organ odločal tudi ob uporabi tako imenovanih prelomnih pravil iz Konvencije med Slovenijo in Švico, pri čemer se sklicuje tudi na komentar Vzorčne konvencije OECD iz leta 2005, po kateri se šteje, da posameznik središča življenjskih interesov ni preselil v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kari je delal in prebival pred odhodom v tujino. Tožnik je ob selitvi v Švico obdržal stalno prebivališče v Sloveniji do 16. 4. 2013 na navedenem naslovu …, kjer ima neprekinjeno stalno prebivališče tudi sedaj že bivša zakonska partnerka A.A. in hčerki B.B. in C.C..

2. Glede na zbrana dejstva v postopku ugotavljanja rezidentskega statusa v Sloveniji, davčni organ smatra, da tožnik izpolnjuje pogoje, navedene v 6. členu ZDoh-2, saj je v Sloveniji obdržal središče svojih osebnih interesov do 12. 5. 2015, katere je finančni organ utemeljil s tem, da je imel tožnik v Sloveniji še vedno na razpolago dom in družino, na podlagi katerih se ga šteje za rezidenta Slovenije za davčne namene do 12. 5. 2015, od uradne razveze zakonske zveze, to je od 13. 5. 2015, pa za nerezidenta Republike Slovenije za davčne namene.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski organ napačno kot pravno podlago za presojo statusa rezidentstva uporabil tudi določbe Konvencije, saj za to v navedenem postopku ni bilo podlage. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015. Pravna podlaga v danem primeru je zato lahko le 6. člen ZDoh-2. Tožnik je do 16. 4. 2013 v Sloveniji imel uradno prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da je bil do tega dne izpolnjen že kriterij po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Tožnika je šteti za rezidenta Slovenije tudi, ker izpolnjuje pogoj središča svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, kar ustreza kriteriju iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Rezidenčne vezi so nesporno izkazane (družina oziroma vzdrževani družinski člani, ki so ostali v Sloveniji in tudi ohranitev premoženja, solastna nepremičnina). Švicarsko državljanstvo in stalno prebivališče v Švici nista med tistimi okoliščinami, ki bi pretehtale v razmerju do rezidenčnih vezi v Sloveniji, to je vzdrževanih družinskih članov in posesti premoženja v Sloveniji. Drugih rezidenčnih vezi v tujini tožnik ni navedel. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Toženka je zmotno zavrnila dejstvo, ki ga tožnik omenja v pritožbi (dolgoletno partnerstvo z D.D.) in izvedbo dokaza v zvezi s tem. Tožnik je že v dopisu 20. 4. 2014 pojasnil, da ima stalno prebivališče in središče svojih interesov v Švici, da je švicarski državljan in v Švici živi in dela že od leta 1999, medtem ko v Sloveniji nima življenjskih interesov in preživi le približno 2 tedna v letu. V dopisu 16. 1. 2015 je navedel, da je zakonska zveza med njim in sedaj nekdanjo ženo dejansko razpadla in da obstaja le še na papirju, da živita ločeno življenje, tožnik v Švici, žena v Sloveniji, da ima dve hčerki, ki študirata in večino časa preživita pri svojih partnerjih, mlajša hči pa se bo v naslednjem letu preselila k tožniku v Švico in tam nadaljevala študij. Pritožbene trditve, ki jih je tožnik dal v pritožbi, da ima v Švici prijatelje, službo in že najmanj 10 let partnerko D.D., ne predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Prvostopenjski organ tožnika ni seznanil z dejstvi in okoliščinami, ki so bili pomembni za odločitev, ter ni dal tožniku nobene možnosti, da se o tem izjavi. Šele s pritožbo je lahko nasprotoval dejanskim zaključkom prvostopenjskega organa. Ni mu bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tudi ni razvidno, katere družinske člane naj bi bil dolžan preživljati. Toženki očita, da se ni opredelila do vseh pritožbenih očitkov glede odtujevanja z nekdanjo ženo, da sta otroka tožnika večkrat obiskala tožnika v Švici in do razlogov, zakaj je prišlo do formalne razveze šele 13. 5. 2015 ter da ima od 1998 tožnik svoj stalni dom in središče življenjskih interesov v Švici, kjer ima prijatelje, službo in najmanj 10 let partnerko D.D. ter vzpostavljeno socialno mrežo, premoženje in družino že več kot 10 let. Tožnik tudi ni solastnik nepremičnega premoženja v Republiki Sloveniji. Toženka ni pojasnila, zakaj ni izvedla dokaza z zaslišanjem tožnika.

5. V zvezi s 1. točko 6. člena ZDoh-2 je toženka spregledala, da je imel tožnik prijavljeno stalno bivališče tudi v Švici od 30. 10. 1990 dalje, kjer je imel središče svojih življenjskih interesov, pri čemer navaja določbe Zakona o prijavi prebivališča (3. točko 3. člena in 8. člen), zato gre za zmotno uporabo 1. točke 6. člena ZDoh-2 kot tudi 5. točke 6. člena ZDoh-2. Toženka se zmotno sklicuje na komentar Vzorčne konvencije OECD iz leta 2005 v zvezi z določanjem rezidentstva posameznika. Tožnik ima dve hčerki, rojeni 27. 6. 1987 in 28. 7. 1994. Z ženo sta se po tožnikovi odselitvi v Švico začela vse bolj odtujevati ter se je posledično vse bolj poredko vračal v Slovenijo. Tožnikovi odhodi v Slovenijo so bili že zaradi narave dela omejeni na dvakrat do trikrat letno. V nadaljevanju navaja, da je zakonska zveza med tožnikom in A.A. dejansko razpadla že v sredini leta 1998, pri čemer navaja zdravstvene probleme starejše hčerke, ki je hodila na terapijo zaradi stresa in situacije, nastale v družini. V tem času pa je tudi nekdanja žena redno potrebovala psihološko pomoč. Sodišču predlaga vpogled v zdravstvena kartona. Od sredine leta 1998 ima tožnik svoj stalni dom ter središče svojih življenjskih interesov, osebnih in ekonomskih v Švici, kjer ima prijatelje, službo in najmanj 10 let partnerko D.D., katere zaslišanje predlaga, poleg zaslišanja tožnika. Toženka je spregledala, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče (tudi) v Švici od 20. 10. 1990. V zvezi z uradno prijavljenim prebivališčem je treba upoštevati določbe Zakona o prijavi prebivališča (3. točka 3. člena, 8. člen). Tožnik je dejansko bival že od leta 1990 v Švici, kjer je imel središče svojih življenjskih interesov. To, da je imel tožnik svoje otroke v Sloveniji in v preteklosti solastno nepremičnino, ki jo od leta 1990 ni uporabljal, ne pomeni, da ima s tem v Sloveniji tudi središče svojih življenjskih, osebnih, ekonomskih in vseh interesov, saj je bil v Sloveniji le največ dva tedna letno. V Sloveniji tudi nima nobenega osebnega premoženja. Razlago toženke ni mogoče sprejeti v primeru, če zakonska zveza ali zunajzakonska zveza dejansko razpade in je toženka zmotno štela, da naj bi imel tožnik do 12. 5. 2015 v Sloveniji na razpolago dom in družino, saj po naravi stvari formalni obstoj zakonske zveze ne more predstavljati rezidenčne vezi, če zakonska zveza dejansko razpade. Toženka bi morala upoštevati, da je zakonska zveza dejansko razpadla v sredini leta 1998, zato je napačen zaključek, da je za ugotavljanje rezidentstva potrebno upoštevati le uradno razvezo zakonske zveze. S tem je kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. členu Ustave RS), saj se tožnika postavlja v slabši položaj kot z osebami, ki so zgolj v zunajzakonski skupnosti. Tožnik opozarja, da ne more imeti dveh središč svojih življenjskih interesov. V posledici vsega je toženka nedopustno in nesorazmerno posegla v pravice tožnika do enakega varstva pravic (22. člen URS), pravico do sodnega varstva (23. člen URS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odločbi prvostopenjskega organa in toženke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe tožnika. Razlogi za izpodbijano odločitev izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke, na katero se v odgovoru na tožbo v izogib ponavljanju toženka sklicuje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V danem primeru med strankama ni sporno, da se tožnik šteje za davčnega nerezidenta Slovenije od 13. 5. 2015 dalje, pač pa dejstvo, da tožnik meni, da bi moral imeti ta status že prej, kot tožnik navaja že od sredine leta 1998 oziroma od leta 1999 dalje. Glede na tožnikove ugovore je torej bilo potrebno presoditi, kakšen je bil tožnikov rezidenčni status v tem času.

9. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Nerezident Slovenije je namreč zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir zgolj v Sloveniji, rezident Slovenije pa za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir tako v Sloveniji, kot tudi izven nje. Pri presojanju, ali je posameznik rezident Slovenije, se v vsakem primeru upoštevajo vsa pomembna dejstva in okoliščine v okviru rezidenčnih vezi, ki so lahko formalne ali dejanske. Člen 6 ZDoh-2 določa, da je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih pogojev, ki so tam taksativno navedeni. V konkretnem primeru je bil pogoj, ki sta ga davčna organa presojala, 5. točka 6. člena ZDoh-2, ki predpostavlja, da ima rezident svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Navedeni pogoj je po presoji sodišča podlaga za odločanje v obravnavanem primeru za obdobje od 17. 4. 2013 do 13. 5. 2015, glede na to, da v zadevi ni sporno, da je imel tožnik do 16. 4. 2013 v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da je bil do tega dne v primeru tožnika izpolnjen že kriterij po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Tako kot pravilno navaja toženka, gre za formalni pogoj, zato tožnikove navedbe glede njegovega dejanskega bivanja v tujini ne morejo vplivati na drugačno odločitev. To pomeni, da že izpolnjen eden izmed pogojev, ki so našteti v 6. členu ZDoh-2, med katere sodi po 1. točki navedenega člena tudi uradno prijavljeno stalno prebivališče, pomeni, da se oseba šteje za davčnega rezidenta Slovenije, o čemer se je že večkrat izreklo tudi Upravno sodišče RS (prim. sodbi I U 1761/2014 z dne 6. 10. 2015, 1071/2014 z dne 26. 5. 2015). Tako so tožbene navedbe, da je po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2 za odločitev relevantno dejansko prebivanje, v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Sklicevanje tožnika na določbe Zakona o stalnem prebivališču ne more vplivati glede razlage formalnega pogoja po 1. točki 6. člena ZDoh-2. Vsa v tem smislu navajana dejstva in predloženi dokazi zato na odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati.

10. Glede na povedano, izpodbijano odločitev po navedenem po presoji sodišča do dne 16. 4. 2013 utemeljuje že izpolnjen pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Od tega datuma dalje pa je treba utemeljitev odločitve preizkusiti glede izpolnjevanja pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pri tem gre še vedno za ugotavljanje rezidentskega statusa za davčne namene na podlagi določb slovenske notranje zakonodaje. Se pa pri presoji kriterija središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 po presoji sodišča utemeljeno lahko upošteva tudi komentar k 4. členu Vzorčne konvencije OECD, ker ta konvencija, in po njenem vzoru sklenjene bilateralne pogodbe (PIDO), poznajo vsebinsko primerljiv pojem središča življenjskih interesov. Stališče tožnika, da se pri dolgoročnem prebivanju v tujini središče življenjskih interesov premakne, bi po presoji sodišča držalo v primeru, če se preselijo tudi zakonec in otroci, oziroma da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Sodišče k temu še dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino. Prav tako se njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja. Tožnik v konkretnem primeru nasprotuje ugotovitvam, na podlagi katerih sta prvostopenjski organ in toženka argumentirala svoje stališče, da je imel tožnik središče svojih osebnih interesov v Sloveniji. Dejanske ugotovitve, iz katerih izhaja, da je tožnik do navedenega datuma imel družino, ženo in hčerki, ki študirata v Sloveniji, tožnik tudi sam navaja. Tudi razlogi obeh upravnih organov, da je imel tožnik solastno premoženje oz. stanovanje, ki mu je bilo na razpolago, kar izhaja iz podatkov, ki jih je dal tožnik sam, dajejo po presoji sodišča utemeljen zaključek, da je tožnik do datuma uradne ločitve središče osebnih in ekonomskih interesov imel v Sloveniji, tako kot sta to pravilno ocenila prvostopenjski organ in toženka. Toženka je argumentirano odgovorila na tožnikove navedbe, ki temu nasprotujejo, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi, s katerimi izkazuje, da se je z odselitvijo v Švico tja preselilo tudi središče njegovih življenjskih interesov (osebnih in ekonomskih).

11. Razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, zakaj je prišlo do formalne razveze zakonske zveze šele s sodbo 13. 5. 2015, ne morejo vplivati na drugačno odločitev glede dejanskih ugotovitev v zvezi z zakonsko ženo in hčerkama, ki študirata v Sloveniji ter o njihovem stalnem prebivališču v solastni nepremičnini tožnika. Po presoji sodišča je toženka pravilno pojasnila in ovrednotila rezidenčne vezi v Sloveniji, ki so tudi izkazane, in ki jih je tožnik tudi sam zatrjeval, družina oziroma tožnikovi hčerki, ki sta ostali v Sloveniji, in tudi ohranitev premoženja (solastna nepremičnina). Sodišče se strinja tudi z dokazno oceno toženke, da tožnik okoliščin, ki bi predstavljale pomembne rezidenčne vezi v tujini, ni izkazal. Toženka tudi ni spregledala, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče (tudi) v Švici od 20. 10. 1990, kot navaja, saj se je do tega opredelila. Navedena okoliščina pa tudi glede na to, da gre za postopek ugotavljanja rezidenčnega statusa po ZDoh-2, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj ne gre za uveljavljanje pravic po Konvenciji, ki jih bo tožnik lahko uveljavljal šele v zvezi s konkretnim dohodkom, ki mu bo izplačan in ne v tej fazi postopka.

12. Toženka se je pravilno opredelila tudi do okoliščin v zvezi z tožnikovim dolgoletnim partnerstvom z D.D., kar je tožnik navajal šele v pritožbi, in jih utemeljeno zavrnila kot pritožbeno novoto. Tožnik teh okoliščin v postopku ni navajal, tožnik pa ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Utemeljeno je zato zavrnila tudi predlagan dokaz z zaslišanjem priče kot tudi dokaz z vpogledom v zdravstvene kartone otrok in bivše žene. Izpodbijana odločitev tudi ne sloni na razlogih, da naj bi bil tožnik dolžan koga preživljati, saj to po presoji sodišča ne more biti odločujoče pri ugotavljanju pogoja po 5. točki 6. člena ZDoh-2, zato sodišče razloge tožnika, da ni razvidno, katere družinske člane naj bi bil dolžan preživljati, kot irelevantne zavrača. 13. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso bila kršena pravila postopka. V tožbi se tožnik sklicuje na svojo vlogo in dopolnitev vloge, katere vsebino povzemata tudi oba upravna organa. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je bil tožnik 18. 7. 2014 pozvan za predložitev vloge za ureditev statusa rezidenstva in sicer na posebnem obrazcu, na katerega ga je prvostopenjski organ napotil z navedbo, da naj na obrazcu izpiše čim več podatkov, ki so relevantni za presojo. Tožnik sicer obrazca ni izpolnil in je podal vlogo in nato še dopolnitev vloge. Tako organ prve stopnje kot toženka sta se do podatkov, ki jih je tožnik sam navedel, opredelila in ocenila tožnikove rezidenčne vezi v Sloveniji v primerjavi z okoliščinami, ki jih je tožnik navedel, in ki naj bi po njegovem predstavljale pomembne rezidenčne vezi v tujini. Zato je po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti, da predloži vse dokaze za svoje trditve v skladu s 76. členom ZDavP-2. Po povedanem je bila tožniku dana možnost, da sodeluje v postopku. Davčni organ v postopku ni ugotavljal drugih okoliščin, kot pa jih je navedel sam tožnik, zato očitki tožnika, da so kršena pravila postopka, ker organ prve stopnje še pred izdajo odločbe v postopku tožnika ni seznanil z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, v obravnavani zadevi niso utemeljeni, saj se je dejansko stanje v celoti ugotovilo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oz. predložil tožnik v svoji vlogi oziroma dejstev, ki so organu znana (točka 1. prvega odstavka 144. ZUP), zato po presoji sodišča načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno.

14. Po povedanem je po presoji sodišča materialnopravni zaključek, da je imel tožnik v spornem obdobju središče osebnih interesov v Sloveniji, kjer so bile žena in hčerki, na razpolago pa je imel tudi solastniško stanovanje, pravilen. Če se namreč ugotovi, da je posameznikovo središče osebnih in ekonomskih interesov pretežno v Sloveniji, velja takšen posameznik za davčnega rezidenta Slovenije. Zgolj dejstvo začasne odsotnosti posameznika iz Slovenije, čeprav v daljšem času, ne zadostuje za izključitev osebe iz rezidenstva za davčne namene v Sloveniji. Kadar namreč posameznik ohrani rezidenčne vezi s Slovenijo, v času, ko je v tujini, se pri presojanju pomena teh vezi upoštevajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na namen posameznika, da za stalno prekine rezidenčne vezi Slovenije. Takšen namen v obravnavanem primeru ni izkazan. Tožnik je sicer navajal v postopku, da je v postopku razveze, vendar pa je to dejstvo izkazal šele s sodbo o razvezi zakonske zveze. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da toženka ni presojala zatrjevanih rezidenčnih vezi, ki jih je tožnik navajal v primeru Švice. Organ prve stopnje in toženka sta se opredelila do vseh zatrjevanih okoliščin, ki jih je tožnik navedel. Konkretne okoliščine, zaradi katerih naj bi bila njegova rezidenčna vez s tujino oziroma Švico močnejša, kot pa rezidenčna vez z ženo in dvema hčerkama in solastno nepremičnino v Sloveniji, pa tožnik v postopku tudi po presoji sodišča ni izkazal. 15. Glede na povedano sodišče meni, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v upravnem sporu odločalo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj ne obstajajo druga dejstva, ki bi kazala na to, da bi predlagane dokaze bilo potrebno drugače oceniti, kot sta jih ocenila že toženka in organ prve stopnje.

17. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.