Jedro

Dogovor strank v posledicah prekoračitve izpolnitvenega roka (125. člen ZOR) je lahko tudi tak, da je odstop od pogodbe treba nedvoumno sporočiti (20. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik enodružinske stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 812/101 vl. št. 2181 k.o. O. ter na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe lastninske pravice. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Ugotovitev, da je tožnik prejel račune, ki jih je izstavljala tožena stranka ter opomine na plačilo, je v nasprotju s podatki spisa. Taka ugotovitev namreč z ničemer ni dokazana. Ustrezne listine, ki jih je predložila tožena stranka, so v tej smeri nejasne. V izpodbijani sodbi tudi ni potrebnih razlogov o tem, da je tožnikova mati pričakovala spremembo pogodbe, ki je bila sklenjena s tožnikom in da je zamudo pri plačilu posameznih obrokov treba povezovati s tem dejstvom. V nasprotju z listinskimi podatki je tudi ugotovitev, da tožena stranka ni vedela za tožnikova dodatna vlaganja v gradnjo. Sicer pa je s stališča pravne presoje mogoče izpodbijani sodbi očitati napako v stališču, da sta pravdni stranki s pogodbo o pravicah in obveznostih v zvezi z zadružno gradnjo stanovanjske hiše sklenili fiksen posel. Rok plačila obveznosti po tej pogodbi namreč ni bil bistvena sestavina pogodbe, saj je tožena stranka dopuščala nadaljevanje pogodbenega razmerja kljub poteku rokov za plačilo posameznih obrokov in kljub stavljenim opominom. Če bi šlo za fiksen posel, bi morala tožena stranka postopati po določbi 130. člena ZOR. Sodišči nižje stopnje tudi nista zavzeli stališča do uporabe določbe 135. člena ZOR, ki je splošne narave in okvirno velja tudi pri odločanjih o razvezi pogodb. Zato načela poštenega prometa in normalnega tveganja v zvezi z obojestranskimi interesi strank niso bila upoštevana. Končno pa v primeru drugih zadružnikov tožena stranka ni ravnala tako radikalno kot v tožnikovem primeru.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revizija očitno veže na določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Revizijske navedbe v tej smeri namreč vsebinsko polemizirajo s sprejeto dokazno oceno. Odgovor na vprašanje, ali je tožnik prejel račune in opomine, ki mu jih je pošiljala tožena stranka, je sicer za odločitev zelo pomemben. Vendar pa s trditvijo, da ni na razpolago listin, ki bi njihovo vročitev dokazovale, oziroma da so listine nerazvidne in neverodostojne, po eni strani ne zanika, da se je izpodbijana sodba s problemom vročitve teh dokumentov ukvarjala, po drugi strani pa izraža dvom glede rezultata njihovega ocenjevanja. Ker pri tem ne upošteva, da ocena o sprotnem vročanju posameznih računov in opominov temelji tudi na drugih dokazilih in poteku dogodkov, ki tudi izkustveno ne omogočajo drugačnega sklepanja od sprejetega, posega - čeprav z drugačnim formalnim naslovom - na področje dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). V ta okvir spada tudi revizijska trditev o izostanku razlogov o opravičenju eventualne zamude s stališča, da je tožnik svoje pravice (in obveznosti) iz pogodbe z dne 11.2.1993 odstopil svoji materi M. Ž.. Razlogi o zavrnitvi omenjenega ugovora sicer v sodbah nižjih sodišč niso izrecni, so pa sestavni del dejanske in pravne presoje: M. Ž. ni bila pogodbena stranka, ker do spremembe pogodbe ni prišlo. S sklicevanjem na izid pravde I P 615/93 sodišča prve stopnje je to še dodatno potrjeno. Zatrjevano čakanje na spremembo pogodbe torej zamude tožeče stranke ne opravičuje. Na področje pravne presoje pa posega revizijska graja pomanjkanja razlogov o dejstvu, da je tožena stranka bila seznanjena s tožnikovimi lastnimi vlaganji. Slednje je namreč pri odločitvah nižjih sodišč bilo upoštevano.

Revizija pa je utemeljena, kolikor izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči štejeta, da je bila pogodba z dne 11.2.1993 med strankama po določbi 125. člena ZOR razdrta s potekom 30 dnevnega plačilnega roka, zaradi česar je tožena stranka z dopisom z dne 3.9.1993 lahko odstopila od pogodbe z vsemi učinki razdrte pogodbe. Pravočasna izpolnitev naj bi torej bila bistvena sestavina pogodbe. Utemeljitev fiksnosti sklenjenega posla izpodbijana sodba najde v 6. točki pogodbe o premoženjskih pravicah in obveznostih, po kateri ima tožena stranka pravico odstopiti od pogodbe, če je zadružnik več kot 30 dni v zamudi s plačilom avansov. Ugotovljena dejanska podlaga pa sprejete pravne razlage o fiksnosti posla (še) ne dopušča.