Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Spor o zakonitosti odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja ni spor o pravici, izraženi v denarni vrednosti.

Revident ni izkazal dovoljenosti revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če ni opravil primerjave relevantnosti pravnega in dejanskega stanja v obravnavani zadevi z zadevami, na katere se sklicuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 4. 2012, v zvezi z odločbo Upravne enotes Ljubljana z dne 19. 9. 2011. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo glede tam navedenih zemljišč v k. o. ... razveljavil gradbeno dovoljenje iste upravne enotes, Izpostave Šiška z dne 17. 8. 2004, in zavrnil zahtevo Javnega podjetja A., d. o. o., za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo srednjetlačnega plinovoda na tam navedenih zemljiščih v k. o. ... Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila navedeno odločitev prvostopenjskega organa glede vseh tam navedenih zemljišč, razen zemljišča parc. št. 16 k. o. ..., in v tem obsegu pustila v veljavi navedeno gradbeno dovoljenje ter hkrati s sklepom odločila, da se pritožbeni postopek glede zemljišča parc. št. 16 k. o. ... prekine do pravnomočne odločitve o denacionalizacijskem zahtevku o tem zemljišču, ki se vodi pri Upravni enoti Ljubljana, Izpostavi Šiška.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revident dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje z vrednostjo v denacionalizaciji uveljavljanih zemljišč, po katerih poteka navedeno plinovodno omrežje in katerih vrednost po njegovih navedbah presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o izdaji gradbenega dovoljenja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo tudi v svojih odločbah, kot npr. X Ips 65/2012, X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

10. Revident navaja, da se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi spustilo v ugotavljanje dejanskega stanja glede oblike vračanja v denacionalizacijskem postopku in s tem odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz odločb I U 1205/2010 ter sodbi I Up 362/2001 in II Ips 388/2003, in Ustavnega sodišča, kot izhaja iz sklepa Up-64/00. 11. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah navedlo, da mora revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (na primer sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 107/2012 z dne 11. 7. 2012, X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011 in X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012).

12. V obravnavani zadevi je revident sicer opredelil pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (tj. ali je v obravnavanem postopku dopustno ugotavljati okoliščine, od katerih je odvisna oblika vračanja v denacionalizacijskem postopku), ni pa opravil primerjave relevantnosti pravnega in dejanskega stanja v obravnavani zadevi z zadevami, na katere se sklicuje, in tako ni utemeljil zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 13. Revident se sklicuje na zadevo I U 1205/2010, ki pa ni zadeva Vrhovnega sodišča, temveč upravnega sodišča. Revident bi zato v zvezi z navedenim judikatom sicer lahko uveljavljal neenotnost sodne praske sodišča prve stopnje, pri čemer pa bi jo moral utemeljiti na enak način, kot je bil glede na navedeno prakso dolžan utemeljiti odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, hkrati pa bi moral to sodno odločbo priložiti reviziji (prim. 9. točko te obrazložitve), česar pa ni storil. 14. V zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 388/2003 in Ustavnega sodišča Up-64/00, na kateri se sklicuje revident, gre za pravdni postopek o ničnosti pravnega posla po določbah 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), katerega odločitev (praviloma) predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o obliki denacionalizacije. V zadevi I Up 362/2001, na katero se prav tako sklicuje revident, gre za odločanje o začasni odredbi (68. člen ZDen) v okviru denacionalizacijskega postopka. Revident ni pojasnil, v čem so te zadeve, glede na svoje pravne in dejanske okoliščine, primerljive z obravnavano zadevo.

15. Vrhovno sodišče še dodaja, da je v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, v katerih je stranski udeleženec v povezavi z upravičenji, ki jih uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, izpodbijal investitorjevo pravico graditi (kakršen je tudi obravnavani primer), Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je v primeru, ko je obstoj investitorjeve pravice graditi (kot ene od predpostavk za izdajo gradbenega dovoljenja) odvisen od kakšnega predhodnega vprašanja, je organ glede tega vprašanja dolžan ravnati skladno z določbami 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem lahko vprašanje reši sam ali pa prekine postopek (prim. I Up 1272/2006 z dne 4. 12. 2008).

16. Glede na navedeno revident ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 17. Ker revident ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).