Jedro

Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so carinski organi z aktivnimi ravnanji pri njej ustvarili legitimno pričakovanje glede utemeljenosti vseh dejavnikov, odločilnih za obračun carinskih dajatev, sama pa je ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Ko se sklicuje na to, da ji je bila izdana ZTI in je bil na tej podlagi nato šestkrat opravljen uvoz enakega blaga, prezre, da je ZTI za carinske organe zavezujoča le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, ki velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v izdani ZTI. V obravnavanem primeru je bil to Allium ampeloprasum. Tožnica pa je bila tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je nato uvažala, blago prav te vrste.

Breme, da pravilno opredeli vrsto blaga, za katerega je zahtevala izdajo ZTI, ter da pravilno ugotovi vrsto in posledično pravilno uvrsti blago, ki ga je uvažala (ter izvede tudi DNK analizo, če je to potrebno), je bilo na tožnici. S sklicevanjem, da je enako ravnala že prej, tega bremena ne more prevaliti na carinske organe kot njihove napake.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev dajatev, naloženih po odločbi Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1126/2010-2 z dne 23. 11. 2010 (v nadaljevanju odmerna odločba).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile z odmerno odločbo naknadno naložene dajatve v višini 55.524,99 EUR, in sicer zato, ker je carinski organ po izvedeni DNK analizi vzorcev blaga ugotovil, da česen s trgovskim nazivom „Single bulb garlic 3,5 cm - 5 cm“, uvožen po carinski deklaraciji MRN 10SI00603640716722 z dne 13. 8. 2010, ni Allium ampeloprasum, ki se uvršča v tarifno oznako 0703 90 00 kombinirane nomenklature, kot je navedeno tudi v zavezujoči tarifni informaciji (v nadaljevanju ZTI), ki jo je pred uvozom pridobila tožnica, temveč gre za Allium sativum, ki se pravilno uvršča v tarifno oznako 0703 20 00, za katero je določena višja carinska stopnja. Zoper odmerno odločbo vložena pritožba je bila zavrnjena. Vendar tožnica trdi, da dajatve niso bile knjižene kot posledica napake carinskih organov, ki je kot prejemnica blaga ni mogla ugotoviti in da je sama ravnala v dobri veri in skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, ter zato zahteva povrnitev teh dajatev na podlagi 236. člena v zvezi točko b) drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS).

3. Prvostopenjski organ pojasni, da situacijo iz določbe 220. člena CZS, na katero se sklicuje tožnica, ustvarijo le napake, ki se lahko očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov in ki jih zavezanec ni mogel odkriti. Pri tem se upoštevajo vrsta napake, poklicne izkušnje gospodarskih subjektov in njihova skrbnost. Stranka mora pristojnim organom predložiti vse potrebne podatke za carinsko obravnavo blaga. Zavrača trditve, da gre v konkretnem primeru za kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načelo varstva legitimnega pričakovanja gospodarskih subjektov in načelo pravne varnosti. Tožnica je pred spornim uvozom sicer res pridobila ZTI, ki pa se je nanašala na čebulček z latinskim imenom Allium ampeloprasum iz tarifne oznake 0703 90 00 kombinirane nomenklature s TARIC kodo 80. Blago, ki se je dejansko sprostilo v promet po carinski deklaraciji, pa je bil česen z latinskim poimenovanjem Allium sativum iz tarifne oznake 0703 20 00 s TARIC kodo 00. Ne gre za napako carinskega organa pri izdaji ZTI. V fazi njene pridobitve je tožnica carinskemu organu sama posredovala podatke o blagu, na podlagi katerih je ta (lahko) izdal ZTI. Gre kvečjemu za njeno malomarnost in ne za napako carinskega organa, ki pred izdajo ZTI tudi ni bil dolžan zahtevati vzorca blaga in opraviti analize. Prav tako ni mogoče slediti trditvi tožnice, da je bil opis blaga v ZTI identičen z uvoženim blagom. ZTI je bila izdana za Allium ampeloprasum, dejansko uvožen pa je bil česen Allium sativum. Da je mogoče razliko med tema dvema vrstama ugotoviti le z DNK analizo, ne drži, saj se, kot opiše prvostopenjski organ, razlikujeta tudi po videzu in velikosti. To, da carinski organ pri predhodnih uvozih po izdaji ZTI ni ugotovil nepravilnosti, še ne pomeni, da nepravilnosti ni bilo v konkretnem primeru, ko so bili odvzeti vzorci in izdelana analiza blaga. Ko trdi, da ni mogla predvidevati, da uvoženo blago ni skladno z blagom, ki je predmet ZTI, tožnici ni mogoče slediti, saj se tožnica kot profesionalni gospodarski subjekt ukvarja prav z uvozom vrtnin, posebej česna. Prvostopenjski organ zavrača očitke o retroaktivni uporabi Pojasnjevalnih opomb kombinirane nomenklature oziroma v Uradnem listu EU dne 23. 7. 2010 objavljenega sporočila Evropske komisije o njihovi spremembi. Poudarja, da se za blago, ki je bilo uvoženo v konkretnem primeru, to je česen Allium sativum, uvrstitev ni spremenila. Neutemeljeno se tožnica sklicuje tudi na šesti odstavek 12. člena CZS, saj izdana ZTI ni bila preklicana niti ni prenehala veljati, tožnica lahko na njeni podlagi še naprej opravlja uvoze za blago, na katero se nanaša ZTI, to je Allium ampeloprasum. Po tem, ko se obrazloženo obravnava v postopku podane pripombe tožnice, prvostopenjski organ njen zahtevek zavrne.

4. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 498-1-8/2015-4 z dne 14. 8. 2015, zavrnilo. Drugostopenjski organ uvodoma izpostavi, da je tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odmerno odločbo, to sodišče s sodbo v zadevi III U 206/2013 zavrnilo. Sicer pa sledi razlogom organa prve stopnje in se nanje sklicuje. Pojasni, da na podlagi določbe člena 220/2/b CZS pristojni organi naknadno ne vknjižijo uvoznih dajatev, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe. V obravnavanem primeru je bila ZTI izdana skladno s podatki tožnice. Ta bi morala biti ob vložitvi carinske deklaracije sposobna dokazati, da prijavljeno blago ustreza blagu iz ZTI, česar ni bila sposobna. Cilj sistema ZTI je zagotoviti pravno varnost gospodarskim subjektom, ko obstaja dvom glede tarifne uvrstitve blaga, pa tudi olajšati delovanje carinskih služb. Da bi se to doseglo, sistem vložniku zahtevka za izdajo ZTI nalaga, da v zahtevku zagotovi podroben opis blaga in druge koristne informacije, ki carinskemu organu omogočajo določitev pravilne uvrstitve blaga. Zahtevek za ZTI se zato ne more nanašati na različno blago, čeprav ima podobne značilnosti, kadar utegnejo imeti razlike kakršen koli vpliv na tarifno uvrstitev blaga. Tožnica bi kot dober gospodar morala preveriti lastnosti blaga, ki ga je uvažala, četudi bi to lahko ugotovila le z DNK analizo, vendar se zadevni vrsti česna ne razlikujeta le v genski sestavi, razlike so tudi v velikosti in videzu. Ko je ob preverjanju carinske deklaracije odvzel vzorec in opravil DNK analizo, carinski organ ni razveljavil pravnega učinka ZTI in ga nadomestil s strokovnim mnenjem, kot trdi tožnica, ampak je le ugotovil, da ne gre za blago, za katere je tožnica zahtevala izdajo oziroma uporabo ZTI. Tudi drugostopenjski organ zavrača ugovor o retroaktivni uporabi predpisov in sklicevanje tožnice na šesti odstavek 12. člena CZS. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre za napako carinskega organa, niso izpolnjeni pogoji iz člena 220/2/b CZS.

5. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Zahteva, da ji toženka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi navaja, da je naknadno odmerjene dajatve in obresti v skupnem znesku 55.524,99 EUR plačala, meni pa, da so izpolnjeni pogoji za njihovo povračilo na podlagi člena 236 v zvezi z določbo člena 220/2/b CZS. Toženki očita, da je sicer pravilno navedla za odločanje o tem zahtevku predpisane kriterije, vendar jih je glede na dejanske okoliščine primera napačno uporabila, uporabila je namreč kriterije, na podlagi katerih je izdala odmerno odločbo. S tem je napačno uporabila materialno pravo, posledično pa kršila pravila postopka in zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožnica poudarja, da so carinski organi izvršili več aktivnih ravnanj, ki so pri njej ustvarila legitimno pričakovanje o pravilnosti tarifne uvrstitve uvoženega blaga. Generalni carinski urad je 14. 12. 2009 izdal ZTI, za katero je tožnica legitimno štela, da se nanaša na blago, ki je bilo predmet uvoza. Evropska komisija je 23. 7. 2010 objavila sporočilo, ki ni pomenilo le razlage tarifne oznake 0703 20 00 kombinirane nomenklature, ampak z novimi kriteriji njeno spremembo, ki je tožnica ni mogla pričakovati. Toženka se sklicuje na DNK analizo blaga, ničesar pa ne pove o kriterijih za zunanji opis tega blaga v času pred oziroma ob vložitvi carinske deklaracije, kar je pomembno za presojo dobre vere tožnice. Pred spornim uvozom je toženka šestkrat dovolila sprostitev enakega blaga v prost promet. Tovrstno blago se je sicer uvažalo že od leta 1994 dalje in to za območje celotne Evropske unije, le da je tožnica nastopala kot deklarant. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ji je izdala uvozno dovoljenje za isto blago s tarifno oznako, kot je bila navedena v carinski deklaraciji. Tožnica je bila utemeljeno prepričana, da je blago pravilno razvrstila, vendar njenih subjektivnih predstav toženka ni upoštevala ter ni presojala, ali temeljijo na objektivnih okoliščinah in dejstvih.

7. Tožnica poudarja, da je pri spornem uvozu ravnala kot dober gospodar, pridobila je ZTI in upravičeno štela, da je uvoženo blago česen Allium ampeloprasum in ne Allium sativum. Z enako dokumentacijo, kot je bila priložena sporni carinski deklaraciji, je carinski organ razpolagal že pri predhodnih uvozih po izdaji ZTI; zakaj je v obravnavanem primeru spremenil stališče, ni jasno. Toženka je napačno interpretirala šesti odstavek 12. člena CZS, po katerem lahko imetnik ZTI, ki preneha veljati, med drugim, zaradi spremembe pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi, to ZTI še vedno uporabi v šestih mesecih od dne objave ali uradnega obvestila, pod pogojem, da je na njeni osnovi sklenil zavezujoče pogodbe za nakup ali prodajo blaga. Za tako situacijo gre pri tožnici, ki je o tem tudi predložila dokazila, vendar se toženka o tem ni opredelila. Dejansko je predpis uporabila retroaktivno, v nasprotju s 155. členom Ustave. Toženka se tudi ni opredelila glede pravnih posledic izdaje veljavne ZTI. Navedla je le, da carinski organ pri izdaji ZTI ne izvaja analiz v imenu vlagatelja, s čimer je zavzela stališče, da sama pri izdaji ZTI nima nobene odgovornosti, kar ne zdrži pravne presoje. Še toliko bolj to velja za primer, ko ugotovitev, da uvoženo blago ni enako blagu po ZTI, temelji izključno na DNK analizi. Zakaj je sploh podvomila v vrsto blaga, ki je bilo predmet uvoza, toženka ni pojasnila. Po sodni praksi Sodišča EU (sodbe v zadevah C-293/04, C-204/07, C-250/91, C-251/00) je carinski organ pri postopkih odpusta oziroma povrnitve carinskih dajatev dolžan upoštevati lastna ravnanja, ki bi pri carinskem zavezancu utegnila ustvariti legitimna pričakovanja, da je z uvoženim blagom vse v redu. Nesprejemljivo je, da pred izdajo ZTI ne izvede vseh za pravilno odločitev potrebnih dokazov. Tožnica je žrtev njegovega neskrbnega ravnanja oziroma napake v postopku izdaje ZTI. Le-ta je upravni akt, v katerega je tožnica zaupala, česar toženka tega ne bi smela spregledati.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz upravnih odločb. Dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 390/2014, s katero je odločilo o reviziji zoper sodbo tega sodišča III U 206/2013, potrdilo, da ni šlo za napako carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po določbi člena 220/2/b CZS. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, skladna je s podatki upravnih spisov ter ima podlago v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Postopek pred njeno izdajo je bil pravilen. Obrazložitev ustreza zakonsko predpisanemu standardu, prvo- in drugostopenjski organ sta se opredelila tudi do navedb oziroma ugovorov tožnice, bodisi izrecno bodisi implicitno, ko sta obrazložila razloge, ki jih štejeta kot pomembne za odločitev. Razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, kot jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil še drugostopenjski organ, lahko sledi tudi sodišče in se zato nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene ugovore dodaja:

11. V skladu s prvim odstavkom 236. člena CZS, katerega določbe so relevantne za odločanje v obravnavanem primeru, se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena CZS. V tej zvezi se tožnica sklicuje na določbo člena 220/2/b, to je na točko b) drugega odstavka 220. člena, po kateri se naknadna vknjižba ne opravi, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: če se znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov, če dolžnik te napake ni mogel odkriti, če je dolžnik ravnal v dobri veri in če je upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.

12. To sodišče je v tovrstnih upravnih sporih tožnice že odločalo, in sicer je s pravnomočnimi sodbami, št. III U 243/2015 z dne 10. 6. 2016 ter III U 230/2015 in III U 242/2015 z dne 1. 7. 2016, tožbe kot neutemeljene zavrnilo. Revizije, ki jih je tožnica vložila zoper navedene sodbe, je Vrhovno sodišče zavrglo s sklepi z dne 12. 10. 2016, št. X Ips 305/2016, X Ips 312/2016 in X Ips 313/2016; pri tem je izpostavilo razloge, ki jih je navedlo že v svoji sodbi, št. X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015. Tožnica v tem upravnem sporu ne navaja bistveno drugačnih argumentov, zaradi katerih bi sodišče imelo podlago, da odstopi od obstoječe sodne prakse.

13. Kot v navedenih upravnih sporih, sodišče izhaja iz ugotovitve, da so dajatve, katerih povrnitev je predmet obravnavane zadeve, bile naložene z odmerno odločbo, zoper katero je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je to sodišče zavrnilo s pravnomočno sodbo, št. III U 206/2013 z dne 27. 5. 2014. V njej je pojasnilo, da je ZTI zavezujoča za carinske organe glede imetnika potrdila v zvezi s tarifno uvrstitvijo blaga, ki je v njej navedeno; imetnik takšne informacije pa mora biti sposoben dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanem v potrdilu (drugi in tretji odstavek 12. člena CZS). Tožnica tega v obravnavanem primeru ni bila sposobna in se zato ne more sklicevati, da je ravnala kot dober gospodar. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor o retroaktivni uporabi pojasnjevalnih opomb k tarifni oznaki 0703 20 00 oziroma v zvezi s tem objavljenega sporočila Evropske komisije.

14. Revizijo tožnice zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo, št. X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015, v kateri se je opredelilo tudi do vprašanj, ki so sporna v obravnavani zadevi. Tožnica je namreč v pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo uveljavljala ugovore, ki jih uveljavlja tudi sedaj. Zato so v nadaljevanju predstavljena stališča iz sodbe X Ips 390/2014 relevantna tudi za odločitev v tem upravnem sporu.

15. V primeru, ki je predmet tega spora, je bila carinska deklaracija vložena 13. 8. 2010, torej po tem, ko je bilo 23. 7. 2010 v Uradnem listu EU objavljeno sporočilo Evropske komisije o spremembi pojasnjevalnih opomb k tarifni oznaki 0703 20 00 (Česen). Že glede na navedeno se tožbeni očitki v smeri nedopustne retroaktivne uporabe predpisov kažejo kot neutemeljeni. Sicer pa je tudi za tiste v sodbi X Ips 390/2014 obravnavane primere, v katerih so bile carinske deklaracije vložene pred objavo omenjenega sporočila (od maja 2010 dalje), Vrhovno sodišče presodilo, da predpisi o uvrstitvi uvoženega blaga v pravilno tarifno oznako niso bili uporabljeni retroaktivno. Po presoji Vrhovnega sodišča je v zadevi ključno, da je bilo z analizo vzorcev uvoženega blaga ugotovljeno, da gre za navadni česen Allium sativum in ne za vrsto Allium ampeloprasum, kot je blago v carinski deklaraciji prijavila tožnica. Allium sativum pa se je že pred objavo sporočila Evropske komisije uvrščal v tarifno oznako 0703 20 00 (Česen). Kot je navedlo Vrhovno sodišče, so namreč spremembe pojasnjevalnih opomb, na katere se sklicuje tožnica, k obstoječi določbi, da ta tarifna oznaka zajema vse vrste česna (Allium sativum), ki so primerne za človeško prehrano, dodale zgolj, da vključuje tudi česen, ki ga sestavlja ena sama glavica, brez ločenih strokov, s približnim premerom 25 - 50 mm, razen vrste Allium ampeloprasum, ki se uvršča v tarifno številko 0703 90 00. 16. Vrhovno sodišče je nadalje potrdilo, da carinski organ ni bil dolžan uporabiti ZTI, ki jo je pred uvozom pridobila tožnica, saj blago, ki je bilo predmet uvoza, kot je pokazala njegova analiza, ni ustrezalo blagu, ki je opisano v ZTI (tretji odstavek 12. člena CZS).

17. Jasno pa se je Vrhovno sodišče izreklo tudi, da v obravnavanem primeru ni prišlo do napake carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS oziroma omogočala odpust dajatev po 2. alineji prvega odstavka 239. člena CZS (na katero se tožnica sedaj niti ne sklicuje). Obrazložilo je, da je namen zadevne določbe 220. člena CZS varovati legitimno pričakovanje zavezancev glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi, ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Vendar ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca. Načeloma lahko samo določene napake, ki se lahko očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov, pripeljejo do tega, da ne pride do naknadne izterjave carine. Le izjemoma se lahko napaka v smislu te določbe povzroči z določenim pasivnim delovanjem carinskega organa, vendar v obravnavani zadevi glede na sodno prakso Sodišča EU, kot je izrecno navedlo Vrhovno sodišče, za takšen izjemen primer ne gre.

18. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, po veljavnih predpisih carinski organ ni dolžan že v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorca za analizo blaga. ZTI se namreč lahko izda že na podlagi podatkov, ki jih je posredoval vlagatelj zahtevka za njeno izdajo, če ti podatki za izdajo informacije zadostujejo. Tožnica je na podlagi izpolnjenega obrazca zahtevala uvrstitev blaga „Allium ampeloprasum, fresh elephant garlic, kitajski čebulček“ in uvrstitev tega blaga spada pravilno v tisto tarifno oznako, ki jo je pristojni organ navedel v izdani ZTI. Kot navedeno, pa je tožnica posredovala napačne podatke o blagu, saj ni uvažala te vrste česna. Navedbo, da tudi sama brez DNK analize ni mogla vedeti, da blago, ki ga je uvažala, ni Allium ampeloprasum, je Vrhovno sodišče zavrnilo kot ugovor, ki do drugačnih zaključkov ne more voditi. Pomembno je namreč, da je tožnica tista, ki mora v postopku izdaje ZTI in v nadaljnjem carinskem postopku zagotoviti vse potrebne informacije za pravilno uvrstitev blaga. Po mnenju Vrhovnega sodišča zato v okoliščinah, ko je tožnica v postopku izdaje ZTI posredovala napačne informacije oziroma je bilo nato deklarirano drugo blago, kot je bilo dejansko uvoženo, ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca, kot tudi ne o posebnem primeru, na podlagi katerega se lahko dolg odpusti v skladu z 239. členom CZS.

19. Po navedenem sodišče sodi, da tožba v tem upravnem sporu ni utemeljena. Dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovila upravna organa, tožnica ne oporeka, ne strinja pa se s sklepanjem o pomenu ugotovljenih okoliščin ter uveljavlja povrnitev naknadno obračunanih dajatev. V bistvenem se pri tem sklicuje na razloge, s katerimi je nasprotovala že odmeri teh dajatev, ki pa so bili v postopku pri tem in Vrhovnem sodišču zavrnjeni ter jim sodišče tudi v tem upravnem sporu ne more slediti.

20. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so carinski organi z aktivnimi ravnanji pri njej ustvarili legitimno pričakovanje glede utemeljenosti vseh dejavnikov, odločilnih za obračun carinskih dajatev, sama pa je ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Ko se sklicuje na to, da ji je bila izdana ZTI in je bil na tej podlagi nato šestkrat opravljen uvoz enakega blaga, prezre, da je ZTI za carinske organe zavezujoča le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, ki velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v izdani ZTI. V obravnavanem primeru je bil to Allium ampeloprasum. Tožnica pa je bila tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je nato uvažala, blago prav te vrste. Če bi dejansko uvažala blago, opisano v ZTI, torej Allium ampeloprasum, bi bila uvrstitev v tarifno oznako 0703 90 00 pravilna in temu ustrezno bi se blago carinsko obravnavalo. Vendar je DNK analiza pokazala, da je tožnica dejansko uvažala navadni česen Allium sativum, kar pomeni, da bi ga morala uvrstiti v tarifno oznako 0703 20 00. In to, kot je povedalo Vrhovno sodišče, tudi že glede na Pojasnjevalne opombe h kombinirani nomenklaturi, kot so veljale pred objavo sporočila Evropske komisije dne 23. 7. 2010. Uvrstitev v tarifno oznako je vezana na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa je, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Sklicevanje tožnice, da lastnosti blaga tudi sama ni mogla ugotoviti brez opravljene DNK analize, na odločitev ne more vplivati. Že Vrhovno sodišče je izrecno zavrnilo tudi ugovor, da bi moral pristojni organ v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorec blaga oziroma opraviti DNK analizo. Breme, da pravilno opredeli vrsto blaga, za katerega je zahtevala izdajo ZTI, ter da pravilno ugotovi vrsto in posledično pravilno uvrsti blago, ki ga je uvažala (ter izvede tudi DNK analizo, če je to potrebno), je bilo na tožnici. S sklicevanjem, da je enako - po povedanem nepravilno - ravnala že prej, tega bremena ne more prevaliti na carinske organe kot njihove napake. S tega vidika podane tožbene navedbe pa so tudi sicer premalo konkretizirane in izkazane, da bi lahko spremenile odločitev.

21. Vse povedano vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, kar zatrjuje tožnica, ampak je dejansko tožnica carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z blagom. Stališče, da v okoliščinah obravnavanega primera, ko je tožnica v postopku izdaje ZTI posredovala napačne informacije oziroma je bilo nato deklarirano drugo blago, kot je bilo dejansko uvoženo, ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje tožnice, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče. To pa pomeni, da že prvi od pogojev, ki so kumulativno predpisani v določbi člena 220/2/b CZS, ni izpolnjen in že zato zahtevku za povračilo carinskih dajatev, ki ga je tožnica temeljila na tej podlagi, ni mogoče ugoditi. Presoja obstoja drugih pogojev iz navedene določbe (in s tem presoja v tej zvezi podanih tožbenih navedb oziroma ugovorov) zato niti ni potrebna.

22. Zakaj v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja šesti odstavek 12. člena CZS, kot želi prikazati tožnica, sta glede na stališča, kot jih je zavzelo Vrhovno sodišče, pravilno obrazložila že upravna organa in sodišče se tudi na te njune razloge sklicuje.

23. Po vsem navedenem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (prim. prvi odstavek ter 2. in tudi 3. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi prava bistvena za odločitev, tožnica konkretizirano ni prerekala. V tožbi pa tudi ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

K II. točki izreka:

25. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.