Jedro

Določbo 3. odstavka 204.a člena ZKP je treba razumeti tako, da preiskovalni sodnik izda ustrezno odločbo le o odločitvi, ki jo je sprejel: sklep o odreditvi pripora hkrati zajema zavrnitev predloga obrambe za odreditev hišnega pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 15.05.2002 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru zoper obd. A.A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 17.05.2002 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik R.T. iz K., je dne 23.05.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in napadeni sklep tako spremeni, da pripor nadomesti s hišnim priporom, s tem da se obdolženec javlja na policijski upravi in da vsak dan hodi na delo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik, ki hoče doseči za obdolženca hišni pripor, smiselno uveljavlja prav ta razlog, pa čeprav se sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka, navedene v 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Izrek sklepa ni nerazumljiv, če je predlog za nadomestitev pripora s hišnim priporom zavrnjen s sklepom o odreditvi pripora. Četudi bi bil izdan potem poseben sklep, se ne bi mogel izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi ni res, da je bil kršen 2. odstavek 192. člena ZKP, saj je preiskovalni sodnik obrazložil zavrnitev predloga za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti očita, da je sodišče s pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču je izrek napadenega sklepa nerazumljiv, ker ne vsebuje odločitve, da se predlog obdolženca za hišni pripor zavrne kot neutemeljen.

Preiskovalni sodnik je dne 15.05.2002 zaslišal obdolženca, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 203. člena ZKP. Takoj po zaslišanju je državni tožilec izjavil, da bo zahteval zoper obdolženca uvedbo kazenskega postopka zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Prav tako je predlagal, da se zoper obdolženca odredi pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obdolženec in zagovornik sta nasprotovala odreditvi pripora s predlogom, da preiskovalni sodnik odredi zoper obdolženca hišni pripor z javljanjem na policijski postaji ter omogočanjem vsakodnevnega odhajanja na delo. Preiskovalni sodnik je nato v skladu z določbo 3. odstavka 204.a člena ZKP odločil tako, da je sledil predlogu državnega tožilca in zoper obdolženca odredil pripor iz navedenega pripornega razloga. V sklepu o odreditvi pripora je obrazložil, zaradi katerih razlogov predlog za odreditev hišnega pripora ni utemeljen. V 3. odstavku 204.a člena ZKP je določeno, da preiskovalni sodnik potem, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev o uporabi ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, odloči o predlogih strank. To določbo je treba razumeti tako, da preiskovalni sodnik le o odločitvi, ki jo je sprejel, izda ustrezno odločbo. V tej zadevi je osvojil predlog državnega tožilca in izdal sklep o odreditvi pripora, ki ima vse v določbah 2. odstavka 202. člena ZKP navedene sestavine. Takšna odločitev hkrati zajema zavrnitev predloga obrambe za odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa. Nasprotovanje predlogu za odreditev pripora ter zavzemanje za odreditev hišnega pripora v tej fazi postopka ne predstavlja takšnega formalnega predloga, ki zahteva izdajo posebne odločbe. To še posebej, ker imata obdolženec in zagovornik pravico izpodbijati sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora s pritožbo z možnostjo navajanja in utemeljitve argumentov, ki nasprotujejo takšni odločitvi in okoliščin, ki omogočajo presojo glede nadomestitve pripora s hišnim priporom. Izrek izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki ne vsebuje zavrnitve predloga za odreditev pripora, glede na navedeno nima pomanjkljivosti, ki mu jo očita vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V 2. odstavku 192. člena ZKP je določeno, da mora sodišče pri izbiri ukrepov, določenih v 1. odstavku tega člena, upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je odrejen pripor zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ugotovljeno je, da obstaja glede na vse objektivne in subjektivne okoliščine, kot so opredeljene v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in navedene ter ocenjene v napadenem sklepu, realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja in da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, ki je ogrožena tudi z napadom na njihovo premoženje. Iz takšnih razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče pri odločanju, kateri ukrep za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti bo odredilo, upoštevalo tudi določbo 2. odstavka 192. člena ZKP. Zato nasprotna trditev zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljena, prav tako ne njeno stališče o kršitvi te določbe in o nezakonitosti napadenega sklepa.

Z izvajanji, s katerimi vložnik zahteve utemeljuje, da se da isti namen kot s priporom doseči z odreditvijo hišnega pripora ter se pri tem sklicuje na obdolženčevo zaposlitev, njegovo kreditno obveznost ter na okoliščino, da mu bodo pomagali in zanj skrbeli starši, se zavzema za drugačno oceno dejanskih okoliščin in s tem nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. A.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).