Jedro

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot očitno neutemeljena.

II.Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 23694/2018 z dne 15. 9. 2023 obsojenko A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II izreka treh kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Za vsako kaznivo dejanje ponarejanja listin ji je določilo kazen tri mesece zapora, za vsako kaznivo dejanje overitve lažne vsebine pa kazen štiri mesece zapora. Nato ji je po preklicu pogojne obsodbe, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 13846/2016 z dne 12. 3. 2019, pravnomočna dne 12. 3. 2019, v zvezi s sklepom II Kr 13846/2016 z dne 7. 12. 2021, pravnomočnim dne 20. 1. 2022, ter ob upoštevanju v preklicani pogojni obsodbi določeno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let, obsojenki po pravilih o steku, izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 23694/2018 z dne 30. 5. 2024 po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede obsojenke A. A. v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je za dejanje pod točko I/1 izreka v skladu s 4. točko 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke A. A. in potrebni izdatki ter nagrada njenih zagovornikov, ki se nanašajo na dejanje pod točko I/1 izpodbijane sodbe, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. Ob nespremenjenih določenih posamičnih kaznih za dejanja pod točko I/2, I/3 in II/1, II/2 ter II/3 izreka, je izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o izrečeni enotni kazni spremenilo tako, da je obsojenki po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečeno enotno kazen znižalo na eno leto in štiri mesece zapora. Odločilo je tudi, da se pogojna obsodba, izrečena obsojenki A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 13846/2016 z dne 12. 3. 2019, pravnomočna istega dne, v zvezi s sklepom II Kr 13846/2016 z dne 7. 12. 2021, pravnomočnim 20. 1. 2022, ne prekliče. Sicer je pritožbi obsojenkinih zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagal, da se zavrne kot očitno neutemeljena, saj gre v bistvenem za ponovitev pritožbenih navedb, do katerih se je ustrezno opredelilo že pritožbeno sodišče.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku v odgovor, vendar se o njem nista izjavila.

B.-I.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ustaljeno je stališče, da v domet uveljavljanja tega razloga sodi tudi izpodbijanje verodostojnosti prič in dokazne ocene njihove izpovedbe, zato se Vrhovno sodišče v presojo verodostojnosti prič in ocene dokazov, izvedenih v dokaznem postopku sodišča prve stopnje, ne sme spuščati. V zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti zatrjevane kršitve glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) konkretizirane in ne le pavšalno navedene. V nasprotju s pritožbenim postopkom namreč, Vrhovno sodišče ko odloča o izrednem pravnem sredstvu, eventualnih kršitev ne presoja po uradni dolžnosti.

B.-II.

6.Vložnik najprej uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj sodišči pavšalno in neutemeljeno zavrnili naslednje dokazne predloge obrambe: (i) postavitev izvedenke grafološke stroke oziroma drugega izvedenca za preiskavo rokopisov, ki naj preuči podpise B. B. pri notarskih zapisih ter pripadajočih dokumentih; (ii) ponovno zaslišanje priče C. C.; (iii) postavitev izvedenca grafologa glede pristnosti podpisov C. C.; (iv) zaslišanje izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov Boruta S. Pogačnika; (v) zaslišanje strokovnjakinje za preiskavo pisav in dokumentov Neno Trampuš; (vi) soočenje Boruta S. Pogačnika, Nene Trampuš in Špele Rome.

7.Vrhovni državni tožilec pravilno izpostavlja, da se je o zavrnitvi vseh navedenih dokaznih predlogov obsežno in celovito izreklo že pritožbeno sodišče (točke 11 do 13 obrazložitve), ki je potrdilo jasne razloge prvostopenjskega sodišča (zlasti točke 10 do 12 prvostopenjske sodbe). Na drugi strani pa se vložnik v zahtevi le pavšalno sooči z obrazložitvijo sodišč in se pri tem zgolj splošno ne strinja z njunimi zaključki, medtem ko ustreznih razlogov o tem, zakaj njuna odločitev naj ne bi bila pravilna, ne ponudi. Pri tem tudi protispisno navaja, da se sodišči do določenih izpostavljenih pomislekov obrambe o zavrnitvi posameznih dokaznih predlogov nista opredelili; tj. (i) da ni jasno, zakaj je sodišče postavilo izvedenko Špelo Rome le glede kaznivega dejanja pod točko I/1 obtožbe, ne pa tudi glede ostalih kaznivih dejanj in (ii) da sodišče neutemeljeno ni preverjalo podpisov B. B. z izvedencem grafologom, kot je to storilo glede podpisa D. D. Iz njune obrazložitve izhaja namreč prav nasprotno; zlasti višje sodišče se je do navedenih pritožbenih kritik natančno opredelilo, nanje logično odgovorilo ter končno zaključilo, da bi bila izvedba predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenke grafološke stroke za preučitev podpisov B. B. ter zaslišanje prič Boruta S. Pogačnika, Nene Trampuš in njuno soočenje s Špelo Rome - zlasti glede očitka pod točko I/1 obtožbe, glede katerega je pritožbeno sodišče izreklo zavrnilno sodbo - brezpredmetna oziroma pravno nerelevantna (točka 11 drugostopenjske sodbe v zvezi s točko 12 prvostopenjske sodbe).

8.Nadaljnja podrobnejša in poglobljena presoja je Vrhovnemu sodišču zaradi neustrezno konkretiziranih navedb ter nesubstanciranosti dokaznih predlogov vložnika onemogočena. Navedbe v zvezi s postavitvijo izvedenca grafologa glede pristnosti podpisov C. C. so namreč ostale povsem na ravni splošnega in s tem popolnoma nekonkretizirane, glede ostalih dokaznih predlogov pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navede ustrezno, katera (odločilna) dejstva naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala; s tem ne zadosti standardu substanciranosti dokaznih predlogov. Obramba mora namreč v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, kot eno izmed temeljnih predpostavk za presojo navesti pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj naj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza. Prav tako mora konkretno izpodbijati obrazložitev sodi
61
0da, zakaj (konkretnega) dokaza ni izvedlo, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost tak
61nega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odlo
0dala. Temu bremenu obramba pred Vrhovnim sodi
61
0dem, kot
7ee navedeno, v ni
0dem ni zadostila. Nazadnje vlo
7eni ponovno zasli1anje pri
0de C. C. v bistvenem posku
61a dose
0di le zaradi nestrinjanja s presojo sodi
61
0d glede njegove (ne)verodostojnosti, s
0dem po vsebini v bistvu uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420.
0dlena ZKP). Sicer pa so v nasprotju s podatki spisa tudi navedbe o zavrnitvi tega dokaznega predloga, medtem ko je pritoeben
0do sodi
61
0de izrecno pojasnilo okoli
0dine, zakaj pri
0da C. C. ni bil ponovno zasli1an in je sodi
61
0de postopalo po dolo
0dbi 340.
0dlena ZKP (to
0dka 13 drugostopenjske sodbe).

9.Nadalje sta se sodi
61
0di opredelili tudi do o
0ditkov glede kr
61itev kazenskega zakona. Vi1je sodi
61
0de je v to
0dki 21 obrazlo
7eitve, skladno z ustavnosodnimi standardi, razloge prvostopenjskega sodi
61
0da (zlasti to
0dka 23 prvostopenjske sodbe) potrdilo in glede na pritoebne o
0ditke dodatno pojasnilo, da v obravnavanem primeru ni 1lo za situacijo, ko bi bilo s strani notarja potrebno dodatno preverjanje identitete posameznika. Nasprotno, za dokazovanje identitete je zado1al predlo
7eni dokument (osebna izkaznica), ki je bila v konkretnem primeru ponarejena. Slednje je za izpolnitev zakonskega znaka "spravljanje (notarja) v zmoto" po pravilnih zaklju
0dkih pritobenega sodi
61
0da zado1alo. Nasprotni argumenti vlo
7enika o zatrjevani kr
61itvi 1. to
0dke 372.
0dlena ZKP so zato, o
0dem se je pravilno izreklo
7ee pritobeno sodi
61
0de, neutemeljeni, pri
0demu s pav1alnimi o
0ditki drugostopenjskemu sodi
61
0du, da tak1ni razlogi niso zadostni, ne more uspeti.

10.Glede na vse navedeno vlo
7enik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne prese
7ee o
0ditkov iz pritoebe, temve
0d jih zgolj (celo v bolj pav1alnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodi
61
0da pri
0dakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo
7ee pritoebno sodi
61
0de, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi vi1jega sodi
61
0da glede vseh zatrjevanih kr
61itev se vlo
7enik konkretno ter poglobljeno ne soo
0di in ne ponudi konkretiziranih stali1, ki bi omogo
0dala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazlo
7eenosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, in posledi
0dno s svojimi navedbami nikakor ne more biti uspe1en.

C.

11.Po obrazlo
7eenem je zahteva za varstvo zakonitosti v bistvenem delu neobrazlo
7eena oziroma nekonkretizirana in protispisna, po vsebini pa uveljavlja tudi razlog, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati, zato jo je Vrhovno sodi
61
0de zavrnilo kot o
0ditno neutemeljeno (drugi odstavek 425.
0dlena ZKP).

12.Izrek o stro1kih temelji na 98.a
0dlenu ZKP v zvezi s
0etrtim odstavkom 95.
0dlena ZKP in 11.
0dlenu Zakona o sodnih taksah, ob upo1tevani razpolo
7eljivih podatkov o obsojenkinem premo
7enju.

13.Odlo
0ditev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017 in I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008.

2Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 ter I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999.

3Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 79989/2022 z dne 24. 11. 2024.

4Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 17167/2016 z dne 8. 10. 2024 (tč. 34) in I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 251, 251/3, 253, 253/1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 424, 424/1, 425, 425/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.