Jedro

V pogodbah o zaposlitvi so imeli delavci glede kraja opravljanja dela določeno, da bo delavec delo opravljal v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe - območje dejavnosti delodajalca doma oziroma v tujini. Glede na navedeno so bili delavci napoteni na začasno delo v tujino, kar posledično pomeni, da je davčni organ na podlagi potnih nalogov izplačane zneske pravilno obdavčil kot dohodek iz zaposlitve, tožniku kot izplačevalcu dohodka pa odmeril akontacijo dohodnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve tožniku v I. točki izreka odmerila: 1. prispevek iz plač za zaposlovanje v znesku 3,86 EUR in pripadajoče obresti; 2. prispevek iz plač za starševsko varstvo v znesku 2,67 EUR in pripadajoče obresti; 3. prispevek na plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 1.064,59 EUR in pripadajoče obresti; 4. prispevek na plače za zdravstveno zavarovanje v znesku 511,24 EUR in pripadajoče obresti; 5. prispevek na plače za zaposlovanje v znesku 1,96 EUR in pripadajoče obresti; 6. prispevek na plače za poškodbe pri delu v znesku 12,94 EUR in pripadajoče obresti; 7. prispevek na plače za starševsko varstvo v znesku 2,67 EUR in pripadajoče obresti ter 8. akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve v znesku 403.802,43 EUR in pripadajoče obresti. V II. točki izreka je davčni organ odmerjene dajatve tožniku naložil v plačilu na ustrezne podračune.

2. Odločitev davčnega organa temelji na oceni, da tožnikovi zaposleni niso bili na službeni poti v tujini, ampak so bili napoteni na delo v tujino (detašma). Zato je povečal znesek bruto plač zaposlenih za znesek neupravičeno izplačanih dnevnic in nekaterih povračil stroškov, ta znesek pa nato zmanjšal za zneske povračil stroškov za prehrano med delom (6,12 EUR/dan) in zneske nadomestil za ločeno življenje (334,00 EUR/mesec), do katerih so bili posamezni delavci upravičeni. Tako je ugotovil skupno za 1.585.820,04 EUR višje bruto dohodke vseh zaposlenih delavcev. Od navedene razlike je tožniku odmeril akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost v zneskih, ki so povzeti v 1. točki obrazložitve te sodbe.

3. Ministrstvo za finance je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Povzelo je vsebino pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med tožnikom kot delodajalcem in njegovimi zaposlenimi delavci. Iz njih izhaja, da se delo opravlja v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov na območju dejavnosti delodajalca doma in v tujini. Tožnik svojih delavcev ni prijavil v sistem zdravstvenega zavarovanja kot detaširanih delavcev s šifro zavarovanja 002, je pa zanje pridobil obrazce A1 ter s šifro dohodka 1001 na REK obrazcih obračunaval plače ter različne dodatke - povračila stroškov na podlagi potnih nalogov (dnevnice). Toženka poudarja, da je edini dopusten kriterij za razmejitev med službenim potovanjem in napotitvijo na delo vsebina obstoječega razmerja. Kot službeno pot je mogoče šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma kraju, dogovorjenem s pogodbo o zaposlitvi. Pri napotitvi ni pomemben samo čas napotitve (do ali nad tri mesece), ampak je treba upoštevati vsebino dela in kraj opravljanja dela. Iz tožnikove poslovne dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik delavce napotil na službeno pot v tujino z namenom npr. pridobivanja poslov, raznih sestankov, izobraževanja ipd. Prav tako ni razvidno, da bi bil pri teh poteh končni uporabnik opravljenega dela delavca zgolj njegov delodajalec. Iz potnih nalogov izhaja namen poti (skoraj brez izjeme delo na gradbišču), relacije in dejstvo, da so bili delavci ves čas prisotni v tujini na različnih krajih napotitve (Berlin, Roterdam). Delavci so se domov v Slovenijo vračali cca. enkrat mesečno za vikend. Tožnik ni pojasnil, v katerih primerih oz. za katere delavce naj bi delo trajalo manj kot tri mesece in v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. Izjave štirih zaposlenih (eden izmed njih prokurist) se med seboj ne razlikujejo, tožnik pa ne trdi, da njihove izjave niso pravilne in v zvezi s tem tudi ne predlaga izvedbe nobenega dokaza.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se je davčna ureditev predmetnega področja spreminjala in da dejanskih stanj izpred leta 2018 ne gre presojati po predpisih, ki so veljali po tem datumu. S 1. 1. 2018 je namreč začela veljati nova ureditev, ki je povsem jasno opredelila davčno obravnavo izplačil, povezanih z napotitvijo na delo v tujino. V luči načel zakonitosti in sorazmernosti se morajo davčni predpisi uporabljati enako oziroma predvidljivo za vse davčne zavezance, morebitne spremembe pa se uporabljajo zgolj za naprej. Po prejšnji ureditvi je bilo pri razlikovanju med službeno potjo in napotitvijo v tujino treba upoštevati predpise, ki urejajo zdravstveno zavarovanje in delovno-pravno področje. Ključna faktorja za razmejitev sta bila trajanje dela v tujini in pisna sklenitev aneksa ali nove pogodbe o zaposlitvi. Na obstoj službene poti kažejo naslednje okoliščine: delavec je delo opravljal na podlagi potnega naloga, veljavnost posameznega potnega naloga na posameznega delavca ni presegla treh mesecev, veljavnost vseh potnih nalogov v posamezen kraj v tujini in za delo na posameznem projektu na posameznega delavca ni presegla treh mesecev, delavec je imel v pogodbi o zaposlitvi kot običajen kraj opravljanja dela določen sedež delodajalca v Sloveniji, delavec ni sklenil aneksa ali nove pogodbe za delo v tujini, delavec v tujini ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, prebival je na različnih krajih po različnih hotelih in je celotno obdobje opravljal svoje običajno oziroma redno delo na sedežu delodajalca v Sloveniji.

5. Davčni organ je za vse tožnikove delavce sprejel enako stališče, kar je napačno. Dokazno breme je nedvomno na davčnem organu, zaradi česar je bil v postopku kršen 73. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Odstop od prakse, ki je veljala do 31. 12. 2017, pa pomeni poseg v obstoječo sodno prakso in s tem neenako obravnavo davčnih zavezancev. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Pooblaščenec je na naroku za glavno obravnavo zahteval tudi povračilo priglašenih stroškov.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

7. Tožnik je na poziv sodišča glede substanciranja dokaznih predlogov v pripravljalni vlogi dodatno uveljavljal kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zatrjuje, da v postopku nadzora ni imel pooblaščenca, kot prava neuki stranki pa bi mu moral davčni organ omogočiti, da pomanjkljivosti v okviru trditvene in dokazne podlage ustrezno odpravi (140. člen ZUP). Njegova pasivnost je zato opravičljiva. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in na njej izvede vse predlagane dokaze.

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik je gospodarska družba, registrirana za dejavnost mehanske obdelave kovin. V relevantnem obdobju je imel sklenjene pogodbe o izvedbi del na različnih objektih na Nizozemskem, v Italiji, Nemčiji, Srbiji, Avstriji, Španiji in na Švedskem. Njegovi delavci so v tujini pri tožnikovih pogodbenih partnerjih opravljali različne storitve na gradbiščih, kot so varjenje, ključavničarska dela, montaže kovinskih konstrukcij in cevarska dela. Delo so opravljali v tujini in občasno v Sloveniji. Iz evidenc prisotnosti in plačilnih list izhaja, da so bili na delovišču v tujini običajno prisotni pet dni v tednu, 8 ur dnevno. Tožnik jim je izdal potne naloge, na njihovi podlagi pa napravil obračune potnih stroškov za vsakega delavca posebej in jim obračunal dnevnice v višini, kot jih določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba). Nekaterim delavcem so bili obračunani tudi stroški, kot so tunelnina, parkirnina, kilometrina in drugi stroški po predloženih računih.

10. Jedro spora je vprašanje, ali so bili tožnikovi delavci, ki so nesporno delali v tujini, na službenem potovanju ali pa so bili napoteni na delo v tujino in gre torej za t. i. detaširane delavce. Od odgovora na navedeno vprašanje je namreč odvisna davčna obravnava na podlagi potnih nalogov izplačanih zneskov. V skladu s 44. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja med drugim ne vštevajo povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot so a) dnevnica, b) povračilo stroškov prevoza vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina), c) povračilo stroškov za prenočišče, od pogoji in do višin, ki jih določi vlada (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2). Če torej tožnikovi delavci niso bili vsakodnevno na službenem potovanju, ampak je bilo njihovo delovno mesto dejansko v tujini, tj. pri tožnikovih pogodbenih partnerjih, potem do dnevnic niso bili upravičeni. Navedena izplačila, ki so po višini skladna z določbami Uredbe, se zato ne morejo obravnavati kot neobdavčljivi del dohodka, ampak kot del dohodka iz zaposlitve, od katerega bi moral tožnik kot plačnik davka odvesti akontacijo dohodnine (285. člen ZDavP-2).

11. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obseg oziroma meja preizkusa izpodbijanega upravnega akta v skladu s 40. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na eni strani omejen s tožbenim predlogom, na drugi pa z vsebinskimi navedbami, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem organa, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Te navedbe morajo biti glede na določbe 28. člena ZUS-11 in 36. člena istega zakona2 podane najkasneje v tožbi. V pripravljalni(h) vlogi(ah) lahko stranka zgolj dodatno razdela v tožbi že podane ugovore oziroma odgovori na navedbe nasprotne stranke v odgovoru na tožbo, ne more pa po preteku prekluzivnega roka širiti trditvene podlage onkraj tožbenih trditev.3 Prav to je storil tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 14. 4. 2023, in dodatno na glavni obravnavi. Kasnejše dopolnjevanje tožbenih navedb (preko roka za vložitev tožbe) v ZUS-1 ni predvideno in je zato nedopustno. Zato sodišče navedb iz pripravljalne vloge ni bilo dolžno upoštevati oziroma se opredeljevati do njenih razlogov.4

12. Tožnik v tožbi ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Trdi, da je davčni organ za vse delavce, ki so bili v inšpiciranem obdobju zaposleni pri njem, sprejel enako stališče na podlagi opravljenih telefonskih razgovorov le z dvema ali tremi delavci. Pri tem se sklicuje na dokazno breme, ki ga nosi davčni organ v skladu s 73. in 76. členom ZDavP-2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ pregledal vse obračune potnih nalogov, nemške in slovenske plačilne liste, obrazce A1 in pogodbe o zaposlitvi za delavce A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. (za slednjega tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi). Na podlagi 41. člena ZDavP-2 je opravil razgovor z A. A., B. B., G. G. in prokuristom J. J. Na podlagi tako izvedenega postopka je ugotovil, da so pogodbe o zaposlitvi (razen za I. I., ki je imel sklenjen aneks) tipske, sklenjene za določen oziroma nedoločen čas. Tej ugotovitvi tožnik ne v predhodnem postopku, ne v tožbi ne ugovarja. Zato ni jasno, zakaj bi moral davčni organ pregledati (enake) pogodbe o zaposlitvi vseh ostalih delavcev in do kakšnega (drugačnega) zaključka bi lahko prišel. Enako velja za opravljene razgovore z delavci, saj tožnik v tožbi ne nasprotuje niti ostalim dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji ocena davčnega organa o detašmaju. Prav nasprotno, le posplošeno trdi, da je davčni organ ugotovitveni postopek izvedel pomanjkljivo in da je posledično dejansko stanje ostalo napačno oziroma nepopolno ugotovljeno, konkretizirano pa dejstvom, ki so podlaga za odmero davčne obveznosti, ne ugovarja. Take navedbe je prvič podal v pripravljalni vlogi oziroma na glavni obravnavi, kar je prepozno glede na tretji odstavek 20. člena ZUS-1. Tožnik namreč ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj je dejstva in dokaze navedel šele v pripravljalni vlogi. Tožnik je namreč v postopku izdaje izpodbijane odločbe imel kvalificiranega pooblaščenca in je bil najkasneje z zapisnikom o opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, na katerih temelji odmera predmetne davčne obveznosti. Njegova pasivnost v postopku nadzora torej ni posledica neukosti in ni opravičljiva.

13. V postopku, kot je obravnavani, je davčni organ v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, v katerem je odgovornost za pravilno ugotovljeno dejansko stanje predvsem na organu, je v davčnem postopku dolžnost aktivno prispevati k ugotovitvi dejanskega stanja porazdeljena med davčni organ in zavezanca za davek.5 Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je davčni organ v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika večkrat pozval k predložitvi dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti upravičenost neobdavčenih izplačil povračil stroškov v zvezi z zaposlitvijo v tujini (glej 26. stran izpodbijane odločbe). Pred izdajo zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru je 8. 5. 2019 potekal sestanek, na katerem sta tožnika zastopala pooblaščenca K. K. in dr. L. L., slednji je v imenu tožnika tudi podal pripombe na ta zapisnik in vložil pritožbo.

14. Sodišče je tožnika pred razpisom glavne obravnave dodatno pozvalo k substanciranju v tožbi podanih dokaznih predlogov (vpogled v upravni spis in izvedba že predlaganih dokazov, brez navedbe katerih). Tožnik je ponovil predlog za vpogled v listine upravnega spisa, kar je sodišče dopustilo, in predlagal zaslišanje delavcev, navedenih v prilogah izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da ta dokazni predlog v postopku izdaje odločbe ni bil podan,6 šele v pripravljalni vlogi pa je dodatno predlagal zaslišanje M. M., K. K. in L. L. Sodišče je zato navedene dokazne predloge kot prepozne zavrnilo (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), čemur tožnik na naroku ni ugovarjal (286.b člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

15. Sporno torej ostaja še vprašanje pravilne uporabe materialnega prava z vidika razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo na začasno delo v tujino. Davčni predpisi ne definirajo ne enega, ne drugega, prav tako ne ZDR-1.7 Napoteni delavec je oseba, ki je zaposlena na ozemlju ene države, praviloma v državi sedeža njegovega delodajalca, ki ga delodajalec na podlagi določb iz pogodb o zaposlitvi napoti na ozemlje druge države, da tam opravlja določeno delo. V skladu s sodno prakso je službeno potovanje le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem s pogodbo o zaposlitvi.8 Za presojo neprekinjenosti napotitve tudi ni bistvena fizična prisotnost delavca v kraju napotitve v času dela prostih dni oziroma v času, ko delavec ne dela. Prav zato mora pogodba o zaposlitvi napotenega delavca v skladu z 209. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) poleg obveznih sestavin med drugim vsebovati še določila o trajanju dela v tujini, praznikih in dela prostih dnevih, minimalnem letnem dopustu. Primeroma torej zasebne poti domov ali kam drugam v času trajanja napotitve ne pomenijo pretrganja napotitve.

16. V zvezi z zatrjevano spremembo zakonodaje v letu 2018 sodišče pojasnjuje, da se je s 1. 1. 2018 začel uporabljati Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju ZČmIS). Navedeni zakon je črtal drugi odstavek 129. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, v skladu s katerim se je za službeno potovanje štelo potovanje, na katero je bil zavarovanec poslan in je trajalo toliko časa, kot je bilo opredeljeno na njegovem potnem nalogu, vendar ne dlje kot tri mesece od začetka potovanja v tujino. Če je trajalo službeno potovanje dlje časa, se je štelo kot napotitev na delo v tujino.9 Vendar pa predpisi s področja delovnega prava (ZDR-1) takšnega razlikovanja (manj kot tri mesece oziroma več kot tri mesece) niso nikoli določali, prav tako iz sodne prakse izpred leta 2018 ne izhaja, da bi bil časovni vidik kakor koli pomemben pri ugotavljanju, ali gre za napotitev na delo v tujino ali za službeno pot.10 Ne novi zakon, ne spremembe pri davčni obravnavi izplačil, povezanih z napotitvijo na delo v tujino (novi 45.a člen ZDoh-2), niso v ničemer spremenile same definicije napotitve na začasno delo v tujino.

17. Sodišče zato pritrjuje toženki, da čas oziroma trajanje napotitve ni bistven za razlikovanje med službeno potjo in napotitvijo na delo v tujino. Po presoji sodišča je treba tudi v obravnavani zadevi, ki zajema obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2017, izhajati iz vsebine dela in pogodb o zaposlitvi ter kraja opravljanja dela. V skladu z 209. členom ZDR-1 je temeljni pogoj za napotitev delavca na delo v tujino, da je taka obveznost oziroma možnost dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Primeroma je mogoče upoštevati tudi, da je pri napotitvi končni uporabnik storitve naročnik ter da delodajalec za opravljene storitve pričakuje neposredno pogodbeno plačilo.11 Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, pri taki razlagi napotenih delavcev v obdobju pred letom 2018 ne gre za neenako obravnavanje davčnih zavezancev, pa tudi ne za odstop od obstoječe upravno-sodne prakse.

18. Iz dejanskih ugotovitev davčnega organa, ki jim je tožnik prvič ugovarjal na naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno, tako izhaja, da so tožnikovi delavci za različne naročnike opravljali storitve montaže. Bili so stalno prisotni v tujini in so se dnevno vozili od kraja bivališča do delovišča, potni nalogi pa so se glasili na prevoze od kraja bivanja v tujini (npr. iz Berlina) do kraja opravljanja dela v tujini (do konkretnih delovišč/gradbišč, ki so se spreminjala). Tožnik v tujini ni imel svojih obratov ali enot, kjer bi delavci opravljali delo, ampak so bila delovišča pri njegovih poslovnih partnerjih. Delavci so se domov vračali občasno (praviloma enkrat mesečno), kar pa, kot že pojasnjeno, ne pomeni prekinitve napotitve. Tožnik se v tem delu neutemeljeno sklicuje na sodbo I U 870/2015 z dne 18. 10. 2016, saj se ta ne nanaša na vprašanje zaključka službene poti oziroma prekinitve napotitve na delo in je zato za odločitev v tej zadevi nerelevantna.

19. V pogodbah o zaposlitvi so imeli delavci glede kraja opravljanja dela določeno (3. člen), da bo delavec delo opravljal v poslovnih prostorih družbe in zunaj poslovnih prostorov oziroma sedeža družbe - območje dejavnosti delodajalca doma oziroma v tujini. Glede na navedeno so bili delavci tudi po presoji sodišča napoteni na začasno delo v tujino, kar posledično pomeni, da je davčni organ na podlagi potnih nalogov izplačane zneske pravilno obdavčil kot dohodek iz zaposlitve, tožniku kot izplačevalcu dohodka pa odmeril akontacijo dohodnine. Kot že navedeno, ne v postopku do izdaje izpodbijane odločbe, ne v tožbi ni trditvene podlage o tem, da pogodbe o zaposlitvi niso tipske oziroma da bi imel drugi delavci, katerih pogodbe o zaposlitvi niso navedene v izpodbijani odločbi, v pogodbah o zaposlitvi drugače določen kraj opravljanja dela.

20. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej prvi odstavek 28. člena ZUS-1, po katerem je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. 2 S 36. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil voljo, da po preteku roka za vložitev tožbe ugasne pravica za vložitev tožbe. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1043/18 z dne 27. 10. 2022. Navedena odločba se nanaša na dopolnjevanje revizijskih navedb, vendar so tam navedena stališče uporabljiva tudi za konkreten postopek, saj je vložitev tožbe v upravnem sporu prav tako vezana na prekluzivni rok. Gre za drugačno procesno situacijo kot npr. v zadevi X Ips 17/2022, saj tožnik v obravnavanem primeru niti v tožbi ni podal vseh ugovorov glede materialnega in procesnega prava. 4 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 334/2016 z dne 14. 6. 2017. 5 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-217/19 z dne 1. 6. 2023, 27. točka obrazložitve. 6 Tožnik tudi sicer po pozivu sodišča ni navedel podatkov prič, priloge k izpodbijani odločbi, na katere se je skliceval, pa imajo preko 400 strani. 7 ZDR-1 v 208. členu določa pogoje, pod katerimi lahko delodajalec napoti delavca na začasno delo v tujini, v 209. členu pa je določena dodatna vsebina pogodbe o zaposlitvi napotenega delavca. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012. 9 Kot razlog za spremembo se v zakonodajnem gradivu navajajo številne zlorabe sistema napotitve na delo v tujino, ki so bile posledica prav različne davčne obravnave povračil stroškov prehrane, prevoza in prenočišča. Delodajalci so, čeprav bi po vsebini dela morali šteti, da gre za napotitev v tujino, delavce formalno poslali na službeno pot. Povzeto iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2S), EVA 2017-1611-0023 z dne 28. 9. 2017. 10 Že citirana sodba X Ips 387/2011 z dne 28. 6. 2012, pa tudi VIII Ips 215/2007 z dne 7. 10. 2008. 11 Takšno stališče je Upravno sodišče RS potrdilo v sodbi I U 1068/2019 z dne 26. 5. 2020, ki se nanaša na primerljivo dejansko situacijo, ko so tožnikovi delavci opravljali storitve montaže, predelave ter demontaže kovinskih (pol)izdelkov v industrijskih obratih na različnih lokacijah v Belgiji in Nemčiji, različno dolgo (tudi po več mesecev na posamezni lokaciji), pogoji dela pa izhajajo iz pogodb o zaposlitvi (delo na terenu, pretežno v tujini). Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 559/2019 z dne 12. 5. 2020.