Jedro

Odločilno v zadevi za pridobitev pravice do denacionalizacije je, ali je bilo denacionalizacijskemu upravičencu in naslednicam priznano jugoslovansko državljanstvo v časovnem obdobju, katerega začetek zamejuje 9. 5. 1945. Ni pomembno, ali so bili jugoslovanski državljani na dan 6. 2. 1945 ali na dan 9. 5. 1945. Pomembno je, da jim po 9. 5. 1945, kot izhaja iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu, ki je ravno to ugotavljala, državljanstvo ni bilo priznano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene z odločbo Mestne zaplembne komisije v Mariboru opr. št. 1594 z dne 10. 9. 1945, v zvezi z rešitvijo FZK v Ljubljani z dne 12. 12. 1946, opr. št. 191/M-1, A.A., ob podržavljenju zemljišča st. p. 61 in 64 ter parc. št. 226, 227, 233/1, 233/2, 234, 237/1, 237/2, 237/3, 241 in 237/4, vse vpisane v vl. št. 32 k.o. ...; v 2. točki zavrnil zahtevo za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnin. V obrazložitvi je navedel, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu premoženje podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944. V postopku ugotavljanja državljanstva je bilo z odločbo Upravne enote Maribor št. 201-207/94-II 545 z dne 23. 6. 2004 ugotovljeno, da se upravičenec po predpisih o državljanstvu, od 28. 8. 1945, ni štel za jugoslovanskega državljana. Odločba je pravnomočna. V nadaljevanju postopka je vlagateljica predlagala, da organ v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nadaljuje s postopkom v smeri ugotavljanja pogojev po 1. odstavku 9. člena za hčerko B.B., za katero je bilo tudi s pravnomočno odločbo Upravne enote Maribor, št. 213-159/2006-29 (9330) z dne 26. 3. 2008 ugotovljeno, da se od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko. Enako je bilo ugotovljeno tudi za hčerko C.C., s pravnomočno odločbo št. 213-30/2009-16 (9330) z dne 6. 5. 2010. Ker denacionalizacijski upravičenec in njegovi nadomestni upravičenci po 12. členu ZDen ne izpolnjujejo pogoja jugoslovanskega državljanstva iz 1. odstavka 9. člena ZDen, je organ zahtevo zavrnil. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka izpodbija odločitev kot napačno. Meni, da iz določbe 9. člena ZDen izhajajo trije kumulativni pogoji za pridobitev statusa upravičenca: da gre za fizično osebo iz 3., 4. in 5. člena ZDen; da je fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, bila jugoslovanski državljan; da je tej osebi bilo na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Prvi pogoj v zadevi je podan, saj je bilo razlaščencu premoženje podržavljeno z odločbo zaplembne komisije, izdano na temelju določil Odloka AVNOJ-a. Drugi pogoj je podan, saj je Odlok AVNOJ-a v 1. členu določil, da z dnem, ko vstopi v veljavo, preide v državno svojino vso premoženje oseb, navedenih v 2. odstavku 1. člena. Odlok je vstopil v veljavo z dnem objave v Uradnem listu – 6. 2. 1945. Državljanstvo upravičenca in nadomestnih upravičenk pa na dan 6. 2. 1945 v odločbah UE ni ugotovljeno v izreku. Je pa njihov državljanski status na dan 6. 2. 1945 razviden iz obrazložitve odločb. V odločbi za A.A. je navedeno, da je bil imenovani ob podržavljenju jugoslovanski državljan, nemške narodnosti. Vsebinska enaka ugotovitev je tudi v odločbah o državljanstvu za nadomestni upravičenki. Tako je podan tudi drugi pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Glede tretjega pogoja pa navaja, da ZDen v 1. in 3. odstavku 9. člena ZDen ne zahteva ugotovitve obstoja jugoslovanskega državljanstva od 28. 8. 1945 dalje, ampak ugotovitev obstoja jugoslovanskega državljanstva na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945. ZDen tudi ne zahteva ugotovitve obstoja državljanstva DFJ po določbah Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ, ampak ugotovitev obstoja jugoslovanskega državljanstva. Jugoslovansko državljanstvo za upravičence na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 Oddelek za notranje zadeve v izrek svojih odločb ni zapisal. V izreku so zapisane samo ugotovitve po 28. 8. 1945, na temelju določil Zakona o državljanstvu DFJ. Je pa njihovo državljanstvo na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 razvidno, kakor je to navedeno zgoraj. Za vse je bilo ugotovljeno, da so bili jugoslovanski državljani. Na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 je na območju nekdanje Jugoslavije državljanstvo priznaval in urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS do Zakona o državljanstvu DFJ, ki je v 43. členu določal, da se uporabljanje tega zakona začne 14 dni po objavi zakona. S tem prenehajo v celosti veljati vsi predpisi o državljanstvu, ki so bili izdani do 6. aprila 1941. Tako je vse do 12. 9. 1945 državljanstvo urejal in priznaval Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. A.A. in B.B. sta bila na dan 9. 5. 1945 jugoslovanska državljana in jima je bilo to državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom – Zakonom o državljanstvu Kraljevine SHS, ki je priznaval in urejal jugoslovansko državljanstvo vse do 12. 9. 1945. Tako so podani vsi pogoji iz 9. člena ZDen. Z dnem 12. 9. 1945 pa sta na temelju 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ kot jugoslovanska državljana po dotedanjih predpisih pridobila državljanstvo Demokratske Federativne Jugoslavije in na temelju 37. člena tega zakona tudi državljanstvo federalne enote LR Slovenije. Žal jima Ministrstvo za notranje zadeve z nezakonito in neustavno prakso tega državljanstva ne priznava. Ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa upravičenca je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, od katerega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Vse navedeno pomeni, da upravičenec oziroma tudi nadomestni upravičenki izpolnjujeta pogoje za pridobitev upravičenca po 9. oziroma 12. členu ZDen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da ne denacionalizacijski upravičenec, ne dedinji prvega dednega reda (12. člen ZDen) ne izpolnjujejo pogoja za denacionalizacijo iz 1. odstavka 9. člena ZDen.

Tožeča stranka meni, da določba vsebuje tri pogoje, ki jih denacionalizacijski upravičenec in dedinji izpolnjujeta. Nesporno med strankami je, da je bilo premoženje podržavljeno po 1. in 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ, ki ga kot temelj podržavljenja našteva 3. člen ZDen. Sporna pa je podanost drugih dveh pogojev (kot jih razdela tožeča stranka), da so bili ob podržavljenju 6. 2. 1945 jugoslovanski državljani ter tudi, da so bili jugoslovanski državljani na dan 9. 5. 1945 in od 9. 5. 1945 dalje. Po 1. odstavku 9. člena ZDen so fizične osebe lahko denacionalizacijski upravičenci, če so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani in če jim je bilo po 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Sporna v zadevi je ugotovitev državljanstva, ki je predpostavka za pridobitev pravice do denacionalizacije. Postopek za ugotovitev državljanstva se pred upravnim organom vodi na temelju 3. odstavka 63. člena ZDen in v obravnavani zadevi je bilo za vse tri upravičence ugotovljeno, da se po 28. 8. 1945 niso šteli za jugoslovanske državljane. Prvi odstavek 9. člena ZDen navaja dve predpostavki za pridobitev pravice do denacionalizacije glede državljanstva in sicer državljanstvo v času podržavljenja in še dodatno priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945. Za ugotovitev državljanstva v postopku po 3. odstavku 63. člena ZDen je torej potrebno ugotoviti, ali je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. Glede na jezikovno razlago določbe pomeni „priznanje“ potrditev nekega obstoječega dejstva ali pravnega razmerja. Jugoslovansko državljanstvo je bilo lahko priznano šele po tem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon iz tega področja – Zakon o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije (ZDrž). Temu je sledil Zakon o državljanstvu Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, ki je bil sprejet z Zakonom o potrditvi in spremembah Zakona o državljanstvu Demokratske Federativne Jugoslavije z dne 23. avgusta 1945. V tem zakonu je bilo v 1. odstavku 35. člena izrecno določeno, da veljajo za državljane FLRJ za nazaj vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ. V 2. odstavku 35. člena pa je bilo na podlagi spremembe ZDrž FLRJ določeno, da za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4. 12. 1948 živele v tujini in so se med ali po drugi svetovni vojni s svojim nelojalnim ravnanjem zoper narodove in državne koristi narodov Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Posledično velja za njih, da jim jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano (1. odstavek 9. člena ZDen). Odločilno v zadevi za pridobitev pravice do denacionalizacije je, ali je bilo denacionalizacijskemu upravičencu in naslednicam priznano jugoslovansko državljanstvo v časovnem obdobju, katerega začetek zamejuje 9. 5. 1945. Ni pomembno, ali so bili jugoslovanski državljani na dan 6. 2. 1945 ali na dan 9. 5. 1945. Pomembno je, da jim po 9. 5. 1945, kot izhaja iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu, ki je ravno to ugotavljala, državljanstvo ni bilo priznano. Odločitev prvostopnega organa, ki se je oprl na ugotovitvene odločbe o državljanstvu pri presoji pogojev po 1. odstavku 9. člena ZDen, sodišče torej ocenjuje za pravilno, razlogovanje tožeče stranke pa temelji na napačni uporabi materialnega prava.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.