Jedro

Možnost vložitve odškodninskega zahtevka na podlagi londonskega sporazuma zoper slovensko zavarovalno združenje je uzakonjena v korist oškodovanca. Zato mu ni mogoče odreči tudi pravice do direktne tožbe zoper tujo zavarovalnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (glede obveznosti druge tožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 210.572,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1995 dalje do plačila in ji povrniti 92.220,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik dne 29.7.1992 udeležen v prometni nezgodi, ki jo je povzročil prvi toženec in je zato ta tožniku odgovoren za škodo, ker pa je imel svoje vozilo zavarovano pri drugi toženi stranki je za škodo solidarno odgovorna tudi druga tožena stranka. Zoper sodbo se pritožuje druga tožena stranka po pooblaščencu. Prvostopnemu sodišču očita, da ni ustrezno obrazložilo njene pasivne legitimacije v obravnavani zadevi in svoje odločitve ni podprlo z navedbo materialnega predpisa, ki določa takšno solidarno odgovornost v primerih, ko gre za voznika vozila s tujo registracijo. Poleg tega tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri tega, da je bilo vozilo prvega toženca zavarovano pri drugi toženi stranki. Škodni dogodek naj bi se zgodil 27.9.1992, po tedaj veljavnem zakonu bi bilo potrebno ugotoviti, ali je tuje vozilo imelo veljavno listino ali dokaz o zavarovanju proti avtomobilski odgovornosti, ki velja za Republiko Slovenijo, česar prvostopno sodišče ni raziskovalo in bi moral tožnik najprej vložiti zahtevek za odškodnino pri pristojni zavarovalnici v RS. Šele če ji ta ne bi izplačala škode, bi lahko vložil ustrezni zahtevek pri zavarovalnem biroju v RS, če pa mu biro ne bi izplačal odškodnine v 30 dneh, bi bil upravičen vložiti tožbo. Vendar pa ne zoper drugo toženo stranko kot tujo zavarovalnico, temveč zoper zavarovalni biro in pristojno slovensko zavarovalnico. Tudi če bi se izkazalo, da vozilo prvega toženca ni bilo ustrezno zavarovano z mednarodno listino, bi tožnik v končni fazi lahko tožil le zavarovalnico s sedežem v kraju, kjer je škoda nastala, torej slovensko zavarovalnico. Pritožba ni utemeljena. Okoliščina, da je prvi toženec imel svoje vozilo v času prometne nezgode zavarovano pri drugi toženi stranki, v postopku ni bila sporna. Zato prvostopnemu sodišču tudi ni bilo potrebno obrazlagati, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo to dejstvo. Pritožba zato povsem neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da v tej smeri dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Ne glede na to velja opozoriti, da ta okoliščina izhaja tudi iz listin, katerih vsebino je prvostopno sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe in iz v sodbi povzete izpovedi prvega toženca. Nenazadnje pa obstoja zavarovalnega razmerja druga tožena stranka ne zanika niti v pritožbi. Tudi ostale pritožbene trditve niso utemeljene. Po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnem v času škodnega dogodka in Londonskem sporazumu o zeleni karti res škodo iz obratovanja tujega vozila prevzame biro obiskane države (sedaj slovensko zavarovalno združenje - 333. čl. Zakona o zavarovalništvu) Omenjeni zakon je v členih 102 do 108 urejal povračilo škode, povzročene z vozilom tuje registracije, ki je sedaj smiselno enako urejeno v členih 24 do 29 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS št. 70/94). Taka ureditev, uzakonjena v korist oškodovancev, pa ne pomeni, da le-ti nimajo možnosti vložiti tožbe tudi naravnost proti tuji zavarovalnici, pri kateri je imel povzročitelj škode svojo odgovornost zavarovano. Podlago za direktno tožbo ima tožnik v 941. in 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta zakon prihaja v poštev za odločanje glede na 30. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - Uradni list št. RS 56/1999), po katerem se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, v konkretnem primeru torej slovensko pravo. Enako je določal 28. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v drugih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 43/82), veljaven v času nastanka škodnega dogodka. Povsem enako pa določa tudi takoimenovana Haška konvencija, ki v 3. čl. določa, da je zakonodaja, ki se uporablja pri prometnih nesrečah, zakonodaja tiste države, v kateri se je ta nesreča pripetila, poleg tega pa imajo tudi po 9. čl. navedene konvencije oškodovanci iz prometne nesreče pravico sprožiti postopek neposredno proti zavarovalcu odgovorne osebe. Direktna tožba proti drugi toženi stranki je torej mogoča. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).