Ker je, kot je pojasnjeno zgoraj, šlo za neprimeren dokaz, je zadostovala obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica s predlaganim zaslišanjem sklenitve prodajne pogodbe ne more dokazati. Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Ta je podana le v primeru, da sodišče prve stopnje zavrne predlagani dokaz z obrazložitvijo, da se je iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem. Iz zgornjega je razvidno, da ne gre za tak primer.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 1.023,88EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega roka za plačilo dalje.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 75.970,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v 1. točki izreka na1tih glavnic in datumov njihove zapadlosti dalje. Tožnica mora toženki povrniti tudi 4.948,26 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe).
2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Tožnica vtožuje plačilo računov št. 104/2018, št. 105/2018, št. 106/2018, št. 107/2018 in št. 110/2018, ki so zapadli v letu 2018 in s katerimi je toženki zaračunala dobavo nadomestnih delov za vozila. Z računom št. 110/2018 ji je zaračunala prodajo in dobavo vozila BMW letnik 2016, z računom št. 8/2021 z dne 5. 2. 2021 pa prodajo in dobavo vozila BMW F30 330xdA letnik 2016 (v nadaljevanju: vozilo BMW) za 30.000,00 EUR.
5.Toženka je ugovarjala zastaranje terjatev (tožnica ga je prerekala z zatrjevanjem pripoznave dolga), za zadnji vtoževani račun pa, da je šlo za navidezno prodajno pogodbo. V postopku ni bilo sporno, da sta imeli pravdni stranki v času zatrjevane prodaje zadnjega vozila BMW, to je 5. 2. 2021, istega zakonitega zastopnika A. A.
6.Na podlagi 349. člena Obligacijskega zakonika - OZ, po katerem terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je glede računov št. 104/2018, št. 105/2018, št.106/2018, št. 107/2018 in št.1110/2018 utemeljen ugovor toženke, da so terjatve zastarale in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.
7.Glede navidezne prodajne pogodbe pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da podatek, da je bilo vozilo BMW v omenjenem obdobju registrirano na toženko, ne izkazuje njene lastninske pravice. Tožnica bi morala dokazati, da je bila za vozilo med strankama sklenjena (ustna) prodajna pogodba. Ker je presodilo, da tožnica tega z zaslišanjem A. A. ne more dokazati, saj je bil v času, ko naj bi bila sklenjena prodajna pogodba, hkrati poslovodja tako tožnice kot toženke, in je sklepal posle "sam s sabo," je ta dokazni predlog tožnice zavrnilo. V prid presoji, da gre za navidezno pogodbo, po oceni sodišča prve stopnje šteje tudi previsoka kupnina, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve in dokaze toženke, da so cene za takšna vozila nižje, vozilo pa je letnik 2016 in je bilo v Nemčiji odjavljeno iz prometa že dne 7. 6. 2018 ter je pred uvozom v Slovenijo skoraj tri leta stalo. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi preostanek zahtevka.
8.Tožnica v pritožbi vztraja, da je A. A., ki je bil zakoniti zastopnik toženke od 18. 9. 2019 do 24. 11. 2022, pred prenehanjem svojega pooblastila vtoževani dolg toženke ustno pripoznal, kar da je pretrgalo zastaranje. S tem v zvezi očita sodišču prve stopnje, da se do teh trditev sploh ni opredelilo in da sodba v tej zvezi sploh nima razlogov, a slednje ne drži. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožnice, da je A. A. v letu 2022 dolg ustno pripoznal in da je prišlo do pretrganja zastaranja, a je temu toženka nasprotovala s trditvami, da bi morala sama, da bi do pretrganja zastaranja prišlo, dolg pripoznati pisno.
9.Da bi v svojih pripravljalnih vlogah zatrjevala kaj drugega, pritožnica ne uveljavlja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker je tožnica predlog za izvršbo vložila 4. 9. 2023, to pomeni, da so zastarale vse terjatve, zapadle pred 4.19. 2020, pri čemer so vtoževani računi št. 104/2018, št. 105/2018, št.1106/2018, št. 107/2018 in št. 110/2018 zapadli že v letu 2018. Posledično je sklicevanje na ustno pripoznavo dolga v letu 2022 za odločitev v zadevi nerelevantno. Ker so terjatve zastarale najkasneje konec leta 2021, bi morala namreč tožnica bodisi zatrjevati, da je toženka pisno pripoznala zastarano obveznost (prim. 341. člen OZ), bodisi trditi, da je zakoniti zastopnik toženke dolg pripoznal pred zastaranjem terjatev po vtoževanih računih. Pritožnica ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala karkoli od tega, na kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339.1člena ZPP pa se sploh ne sklicuje, zato je ta pritožbeni razlog neutemeljen.
10.Iz istega razloga so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da je treba kot pripoznavo šteti tudi obljubo plačila dolga s strani B. B. kot dejanskega poslovodje toženke, saj da je tožnica trdila tudi, da je bilo plačilo vtoževanega dolga ves čas zagotavljano in obljubljeno, nazadnje na sestanku 24.11.12023, na katerem sta bila poleg A. A. prisotna tudi C. C. in B. B., kar vse da izhaja iz sporočil, ki jih je C. C. poslala A. A. dne 23.11.12023 in 24.11.12023 in ki da ju je tožnica priložila svoji prvi pripravljalni vlogi.
11.Pritožba posledično ne more uspeti s trditvami, da izpodbijana sodba v tej zvezi sploh nima razlogov in se je zato ne da preizkusiti, s čimer da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.1člena ZPP. Slednja je namreč podana zgolj v primeru, da sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima in vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.
12.Na vsak razlog stranke sodišče ni dolžno posebej odgovarjati, če ni utemeljen. Prav tako ni nujno, da je odgovor na razloge izrecen, če je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih je obravnavalo, kot je bilo ugotovljeno zgoraj. Ker bi na očitane trditve tožnice sodišče moralo odgovarjati le, če ne bi bile očitno neutemeljene, tega pa višje sodišče ni ugotovilo, so pritožbeni očitki o ugotovitvah in razlogih sodišča prve stopnje glede zastaranja dela terjatve neutemeljeni. Da bi morala toženka pisno pripoznati dolg in torej sklicevanje na ustne pripoznave ni relevantno, je namreč v postopku, v katerem je tožnico zastopal kvalificirani pooblaščenec, zatrjevala že toženka.
13.Tožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri prodajni pogodbi o prodaji in dobavi vozila BMW F30 330xdA letnik 2016, ki je podlaga računa št.18/2021 z dne 5. 2. 2021, za navidezno pogodbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da vtoževani račun kot enostranska listina sam po sebi ne more dokazovati obstoja terjatve, pa tudi podatek, da je bilo vozilo BMW v omenjenem obdobju registrirano na toženko, njene lastninske pravice ne izkazuje. Z obojim se višje sodišče strinja, saj, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, upravna evidenca motornih vozil ne izkazuje lastništva.<sup>1</sup> Pritožnica se zato na to, da je dejstvo, da je lahko vozilo registrirano izključno na lastnika vozila in ne na osebo, ki ni lastnik vozila, ne more uspešno sklicevati, saj zakon take domneve ne postavlja.
14.Pritožba se tudi na to, da iz celotne dokumentacije nedvoumno izhaja (kar je sicer povsem pavšalno), da je bilo vozilo dobavljeno, izročeno toženki v posest in tudi registrirano na ime toženke, ne more uspešno sklicevati. Sporno v zadevi je namreč, ali je bila pogodba navidezna, ne pa, ali je glede na uveljavljano mogoče (konkludentno) sklepati, da je prišlo do prenosa lastninske pravice na vozilu. Če je pogodba navidezna, namreč nima pravnega učinka in do prenosa lastninske pravice ni moglo priti (prim. 50. člen OZ).
15.Da je šlo pri tožnici in toženki za dva ločena pravna subjekta in pri sklepanju pravnega posla med dvema pravnima osebama, ki imata istega zakonitega zastopnika, ni šlo za sklepanje pravnega posla "sam s sabo," kar uveljavlja pritožnica, po prepričanju višjega sodišča za odločitev v zadevi ni bistveno, kot bo pojasnjeno spodaj.
16.Z zgornjim je namreč povezan tudi (sicer neutemeljen) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. A. in prič. Prav ima namreč sodišče prve stopnje, ki je (resda skopo) obrazložilo, da izvedba predlaganega, a neizvedenega dokaza ne bi imela vpliva na odločitev sodišča, saj ne bi spremenila izida pravdnega postopka. Drži namreč, da v zvezi z ugotavljanjem navideznosti pogodbe, ki je podlaga vtoževanemu računu 8/2021, tega, ali je bila za vozilo sklenjena prodajna pogodba, ne more ugotoviti. Ker je bil A. A. poslovodja tako tožnice kot toženke, v prid tožnici namreč ne bi mogel učinkovito oziroma prepričljivo izpovedati, da je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, saj bi moral izpovedati o tem, da je izjavil voljo sam sebi. S tem pa bi pravzaprav izpovedoval o navideznosti pogodbe. A. A. bi lahko zato izpovedal le v prid toženke, ki je trdila, da je bila pogodba navidezna. Drugih trditev, ki bi jih v prid veljavno sklenjeni prodajni pogodbi lahko A. A. potrdil, pa tožnica, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ni podala. Zato so tudi za višje sodišče prepričljivejše trditve toženke, da če bi toženka (v času, ko jo je zastopal A. A.) izdani račun štela za nesporen, ker je bila prodajna pogodba dejansko sklenjena, bi ga tudi plačala.
-------------------------------
1Prim. VSL sklep I Cp 2058/2014 z dne 17. 9. 2014 in VSL sodba in sklep I Cpg 492/2014 z dne 3. 12. 2014.