Jedro

Po bogati sodni praksi ni ovire, da sodišče etažnim lastnikom točno določenih nepremičnin prizna lastnost stranke v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno etažnim lastnikom določenih nepremičnin priznalo lastnost pravdne stranke z učinkom v obravnavanem postopku.

Tožena stranka je bivši upravnik skupne kotlovnice, katere skupni lastniki so etažni lastniki posameznih nepremičnin. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov na podlagi zakona (drugi odstavek 48. člena SZ-1) in pogodbe o upravljanju, ni pa nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom. Akontacije za stroške centralnega ogrevanja so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, upravnik pa z njimi le gospodari do prenehanja upravljanja. Upravnik ima torej le položaj zastopnika, zato zgolj na podlagi zakona ne more v lastnem imenu in za svoj račun izterjevati stroškov centralnega ogrevanja, lahko pa bi lastniki s pogodbo nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja Terjatve skupnosti lastnikov na podlagi 61. člena SZ-1 ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika iz naslova upravnine, saj se v bistvenem razlikujeta. Skupnost lastnikov kot enovita celota zato ni pasivno legitimirana za v pobot uveljavljano terjatev, ki se nanaša na plačila stroškov upravljanja. Tožena stranka ima terjatev do posameznega etažnega lastnika le v višini njegovega solastninskega deleža na skupnih delih kotlovnice.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 10. 6. 2015 se zavrne.

II. Pritožbam pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki roku 15 dni plačati znesek 11.395,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 dalje do plačila na račun novega upravnika T. d.o.o., Š.

III. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 22.929,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 11.395,70 EUR od 2. 9. 2010 do 8. 9. 2014) se zavrne.

IV. Ugotovi se, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 27.627,12 EUR ne obstoji.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 381,89 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila".

III. V preostalem delu se pritožbe pravdnih strank zavrnejo in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 10. 6. 2015 je prvo sodišče s pravnim učinkom v tej pravdni zadevi etažnim lastnikom nepremičnin na naslovu S. cesta št. 20, 22, 24, 26, 30, 32, 34, 36, 38, 52, 54, 56, 58, 60, 62, 64, 66 in 68 priznalo lastnost stranke.

2. S sodbo z dne 29. 3. 2016 v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 29. 3. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za tožečo stranko dolžna izdelati in izročiti končno poročilo, sestaviti in izročiti končni obračun ter izročiti vse pogodbe za dobavo plina v obdobju od 1. 1. 1997 do 31. 12. 2016, sklenjene z družbo I. in vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na skupno kotlovnico in upravljanje skupne kotlovnice na naslovu S. cesta v N. (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 34.324,99 EUR (II. točka izreka), da obstoji terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v znesku 24.173,66 EUR (III. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.151,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014 dalje do plačila na račun novega upravnika T. d.o.o. Š. (IV. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 48,30 EUR (VI. točka izreka). Z dopolnilno sodbo z dne 6. 3. 2017 je dopolnilo točko III. izreka tako, da je dodalo še, da terjatev tožene stranke v znesku 3.453,46 EUR ne obstoji.

3. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da so zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska 34.324,99 EUR začele teči najmanj od takrat, ko je potekla pogodba o upravljanju, torej najkasneje aprila leta 2011. Ker je tožena stranka šele med postopkom predložila poročilo o obratovanju od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2011, iz katerega je bilo razvidno, koliko znaša presežek prihodkov nad odhodki, tožeča stranka pred tem tožbenega zahtevka v vtoževani višini ni mogla izraziti. V primeru, da je šteti, da je pogodba o upravljanju tožene stranke zaradi odpovedi tožeče stranke prenehala šele aprila 2011, je tožnica najkasneje od 1. 5. 2011 upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Opozarja, da je tožena stranka pobotni ugovor postavila šele v vlogi z dne 22. 9. 2014, zato je njena terjatev iz naslova stroškov upravljanja že zdavnaj zastarala. Terjatev upravnika iz naslova stroškov upravljanja zastara v roku enega leta, kar pomeni, da je terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, zastarala najkasneje 31. 12. 2011 oziroma najkasneje 1. 5. 2014, če se šteje terjatev tožene stranke za odškodninsko terjatev. Tožena stranka bi lahko svojo terjatev iz naslova stroškov upravljanja ali iz naslova odškodnine uveljavljala kadarkoli samostojno s tožbo ali z nasprotno tožbo v tem postopku, zaradi česar okoliščina, da je tožeča stranka dne 9. 9. 2014 spremenila oziroma popravila svoj zahtevek, ne vpliva na zahtevek tožene stranke iz naslova stroškov upravljanja ali odškodnine. Sodišče prve stopnje je obstoj terjatve tožene stranke napačno ugotovilo še iz enega razloga. Tožena stranka nima in nikoli ni imela terjatve iz naslova upravljanja po pogodbi o upravljanju nasproti tožeči stranki, temveč je imela terjatev iz naslova upravljanja, to je strošek upravljanja nasproti vsakemu posameznemu lastniku stanovanja. Toženi stranki stroške upravljanja ni dolžna tožeča stranka kot skupnost lastnikov, temveč so ji stroške upravljanja dolžni posamezni lastniki v določeni višini in sicer vsak za svoje stanovanje ali poslovni prostor.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper II., III., IV. in posledično VI. točko izreka sodbe ter pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni odgovorilo na bistveno vprašanje, v čigavem imenu in na čigav račun je poslovala tožena stranka, ki ga je postavil izvedenec finančne stroke in ki ga je opredelil kot pravno vprašanje. Predvsem je zaključek sodišča, da je tožena stranka poslovala v svojem imenu in za svoj račun pri upravljanju kotlovnice, popolnoma nepodprt z izvedenim dokaznim postopkom. Sodišče navede, da naj bi takšna ugotovitev izhajala iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, kar pa ne drži, saj izvedenec ni odgovoril na vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun je tožena stranka poslovala in je izračun naredil tako, da je upošteval obe možnosti. Meni, da kurilni odbor nima pravice vložiti tožbe v imenu večine etažnih lastnikov. Tožbo lahko vložijo le lastniki, medtem ko lahko kurilni odbor nastopa le kot pooblaščenec etažnih lastnikov. Očitek sodišča, da tožena stranka zoper sklep z dne 10. 6. 2015, s katerim je sodišče neznanim etažnim lastnikom podelilo status stranke ni vložila pritožbe, zaradi česar naj bi šlo za pravnomočno odločitev, ne vzdrži resne in kritične presoje. Sodišče je v navedenem sklepu zapisalo, da zoper sklep ni pritožbe, kar pomeni, da ga je mogoče izpodbijati šele s pritožbo zoper glavno stvar. Za potrebe postopka se lahko vzpostavi "skupnost lastnikov", vendar pa mora slednja izpolnjevati z zakonom določene in predpisane lastnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da so za obveznosti skupnosti do tretjih oseb, vsi člani solidarno odgovorni. Izpodbijana sodba nima razlogov glede bistvenega vprašanja, ali je tožena stranka obračunski presežek dejansko tudi prejela. Obračunski presežek je namreč le papirnata postavka, ki ne pomeni, da je tožena stranka denarna sredstva v višini obračunskega presežka tudi dejansko prejela. Gre le za fakturirano vrednost. Iz vsebine določil pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z obratovanjem in upravljanjem skupne kotlovnice jasno izhaja, da je bila pogodba sklenjena v imenu in na račun etažnih lastnikov. Predvsem pa trditev, da je tožena stranka poslovala v tujem imenu in za tuj račun izhaja iz tega, ker je tožena stranka imela dogovorjeno ceno lastnih storitev. Gre za stroške upravljanja, ki so izrecno določeni v 12. točki pogodbe. Vsi ostali stroški, ki predstavljajo ceno ogrevanja, pa so se upoštevali po dejanskih računih dobaviteljev. Iz poročila o obratovanju za čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2011 izhaja, da je imela tožena stranka dejansko manjko (dolg) v znesku 2.613,17 EUR. Tožena stranka bi tako morala plačati denarna sredstva, ki jih etažni lastniki sploh niso plačali toženi stranki in ki jih tožena stranka niti ni prejela. Sodišče je spregledalo določilo četrtega odstavka 7. člena pogodbe ki določa, da obračunska kurilna sezona traja od 1. 5. tekočega leta do 30. 4. prihodnjega leta, torej eno leto, ne pa le enajst mesecev, kot to napačno v izpodbijani sodbi razloguje sodišče. Sodišče bi pri končnem obračunu stroškov moralo upoštevati tudi stroške, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo ugovora zoper izdano začasno odredbo. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v višini 25 %. Tožena stranka tožbe ni vložila le na plačilo denarja, pač pa je imela tudi druge zahtevke, ki so bili bodisi zavrnjeni bodisi umaknjeni. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožena stranka meni, da izpodbijana dopolnilna sodba nima utemeljene jasnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Prvo sodišče bi moralo v dopolnilni sodbi navesti razloge zaradi katerih je zavrnilo del pobotnega ugovora. Sodišče je kot vrednost spora upoštevalo znesek 7.000,00 EUR, čeprav je tožeča stranka vrednost spora določila na znesek 77.000,00 EUR in je bila tako določena vrednost spora tudi razlog, da je Okrajno sodišče v Novem mestu sprejelo sklep, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi.

5. Pravdni stranki sta na pritožbi nasprotne stranke odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba zoper sklep ni utemeljena. Pritožbe zoper sodbo in dopolnilno sodbo so delno utemeljene.

O pritožbah tožene stranke:

7. Zoper sklep, s katerim je sodišče neimenovanim etažnim lastnikom nepremičnin na določenem naslovu priznalo lastnost stranke ni posebne pritožbe (peti odstavek 76. člena ZPP), zato predstavljajo pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z aktivno legitimacijo pritožbo zoper navedeni sklep (drugi odstavek 363. člena ZPP). Tožena stranka namreč z navedbami o aktivni legitimaciji vsebinsko izpodbija sklep o priznanju sposobnosti biti stranka etažnim lastnikom.

8. Sposobnost biti stranka pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Po določilu tretjega odstavka 76. člena ZPP sme pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka, če glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V prid podelitve pravdne sposobnosti govori tudi procesna ekonomija in neodvisnost pravnih razmerij od spremembe članstva (v primeru spremembe lastništva bi bilo treba v postopek pritegniti novega lastnika).1 Kot izhaja iz bogate sodne prakse ni ovire, da sodišče takšni obliki združevanja, kot je konkretni, to je etažnim lastnikom točno določenih nepremičnin prizna lastnost stranke v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno etažnim lastnikom določenih nepremičnin priznalo lastnost pravdne stranke z učinkom v obravnavanem postopku.

9. Sicer pa tudi, če bi na strani tožeče stranke nastopala le druga tožnica (K. d.d. N.) ali tretji tožnik (Vrtec C.) kot etažna lastnika, bi bila aktivna stvarna legitimacija podana, saj etažni lastniki niso nujni sosporniki. Po 100. členu SPZ ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, ki jo lahko izvaja sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov. To pomeni, da je posamezni etažni lastnik aktivno legitimiran za tožbo v zvezi z izročitvijo sredstev, zbranih na računu upravnika.

10. Tožniki kot etažni lastniki večstanovanjskih stavb in poslovnih prostorov v N. so v smislu 23. člena Stanovanjskega zakona skupni lastniki skupne kotlovnice, ki služi za ogrevanje njihovih nepremičnin. Tožniki so po svojih predstavnikih Pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z obratovanjem in upravljanjem skupne kotlovnice (priloga B4), v nadaljevanj Pogodba, sklenjeno s toženo stranko, odpovedali. Tožniki so zato s tožbo od tožene stranke kot nekdanjega upravnika na podlagi 61. člena SZ-12, zahtevali, da jim sestavi in izroči končno poročilo ter končni obračun in jim izroči vse pogodbe za dobavo plina v obdobju od 1. 1. 1997 dalje do 31. 12. 2010, sklenjene z I. ter vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na skupno kotlovnico in upravljanje skupne kotlovnice na naslovu S. cesta v N., ter da jim tožena stranka sredstva v višini 34.324,99 EUR, ki se nanašajo na skupno kotlovnico na naslovu S. cesta v N. vrne na račun, ki ga za tožnike vodi novi upravnik. Vtoževani znesek 34.324,99 EUR tako predstavlja obračunski presežek oziroma to, kar je bilo zaračunano lastnikom, pa ni bilo porabljeno za plačilo storitev in upravljanja.

11. Pritožba pravilno opozarja, da niti iz zakonskih niti iz pogodbenih določb ne izhaja, da bi tožena stranka nosila tveganje v zvezi z neuspešno izterjavo aktontacij od posameznih etažnih lastnikov.

12. Tožena stranka je torej bivši upravnik skupne kotlovnice, katere skupni lastniki so etažni lastniki posameznih nepremičnin. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov na podlagi zakona (primerjaj člen 48/II SZ-1) in pogodbe o upravljanju, ni pa nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom. Akontacije za stroške centralnega ogrevanja so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, upravnik pa z njimi le gospodari do prenehanja upravljanja. Upravnik ima torej le položaj zastopnika, zato zgolj na podlagi zakona ne more v lastnem imenu in za svoj račun izterjevati stroškov centralnega ogrevanja, lahko pa bi lastniki s pogodbo nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja.

13. Kot izhaja iz Pogodbe je bila ena izmed nalog upravljalca kotlarne, da pripravlja in dostavlja položnice lastnikom za plačilo stroškov ogrevanja ter vodi evidenco plačil ter obvešča predstavnike blokov in kurilni odbor o zamudah oziroma izostankih plačil, vlaga tožbe in predloge za izvršbo zapadlih terjatev ter druge zadeve, za katere ga pooblasti kurilni odbor. Iz navedene pogodbe nikjer ne izhaja, da bi tožena stranka prevzela kakršnokoli tveganje neplačila za stroške centralnega ogrevanja izven stroškov upravljanja s kotlovnico. Upravnik se torej s pogodbo etažnim lastnikom ni zavezal da bo izpolnil kakšno njihovo obveznost (prevzem izpolnitve). Tožeča stranka pa tudi ni specificirala posameznih stroškov, torej stroškov, ki se nanašajo na gorivo, komunalije, dimnikarske storitve, storitve upravljanja in stroške za neizterljivost, z namenom, da bi se lahko ugotovilo, za kateri del stroškov je tožena stranka poslovala v svojem imenu in za svoj račun (stroški upravljanja) in v katerem delu v imenu in na račun tožeče stranke (stroški tekočega vzdrževanja skupne kotlovnice in režijski stroški). Da bi tožena stranka prevzela tveganje neplačila za stroške centralnega ogrevanja, ne izhaja niti iz poročila o obratovanju od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2011. Tudi postavka "neizterljivosti v višini 1 % vseh zaračunanih stroškov" slednjega ne dokazuje in pomeni le to, da je upravnik poleg stroškov goriva, stroškov kurjenja in upravljanja, stroškov komunalij za kotlovnico, stroškov dimnikarskih storitev, 5 % prometnega prometnega davka, raznih drobnih stroškov, in stroškov financiranja, med stroške centralnega ogrevanja navedel tudi postavko neiztrljivosti v višini 1%, kot osnovo za določitev akontacijske cene ogrevanja.

14. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko ni prerekala navedbe tožnikov, da je poslovala v svojem imenu in za svoj račun, navedeno dejstvo priznala. Tožniki so šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajali, da naj bi tožena stranka poslovala v svojem imenu in za svoj račun, zato takšnim prepoznim navedbam toženi stranki ni bilo potrebno izrecno ugovarjati.

15. Z obravnavano Pogodbo upravnik torej ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike. Tožena stranka je zato dolžna tožnikom vrniti le presežek prejemkov na dan 30. 9. 2010 v višini 11.395,37 EUR, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja.

16. Bi pa tožena stranka lahko odškodninsko odgovarjala, če je kršila naloge iz 10. člena sklenjene Pogodbe, ker ni vlagala tožb in predlogov za izvršbo zapadlih terjatev od dolžnikov. Za takšno njeno odgovornost pa so potrebne ustrezne trditve o obstoju predpostavk o odškodninski odgovornosti, katerih pa z izjemo trditev o protipravnosti ravnanja tožene stranke kot upravnika, tožniki niso zatrjevali.

17. Dopolnilna sodba (325. člen ZPP) je sodba, s katero sodišče odloči o zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s prej izdano sodbo. V konkretni zadevi je bila dopolnilna sodba izdana, ker prvostopenjsko sodišče o pobotnem ugovoru tožene stranke ni odločilo v celoti. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da dopolnilna sodba ni obrazložena, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodba in dopolnilna sodba v tej zadevi tvorita celoto. Razloge za svoje stališče je prvostopenjsko sodišče podrobno navedlo že v sodbi z dne 29. 3. 2016, zato jih v razlogih dopolnilne sodbe ni bilo potrebno ponavljati.

O pritožbi tožeče stranke:

18. Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehati dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov. Da se terjatve lahko medsebojno pobotajo, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: vzajemnost (311. člen OZ), istovrstnost (311. člen OZ), zapadlost obeh terjatev (311. člen OZ) ter po stališču teorije in sodne prakse še iztožljivost (prvi odstavek 314. člena OZ ) in likvidnost. Vzajemnost pomeni, da stranki druga drugi hkrati dolgujeta in ena od druge medsebojno terjata. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenem stališčem, da v v konkretnem primeru pogoj vzajemnosti ni izpolnjen, zaradi česar pogoji za pobot niso izpolnjeni.

19. Terjatve skupnosti lastnikov na podlagi 61. člena SZ ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika iz naslova upravnine, saj se v bistvenem razlikujeta. Skupnost lastnikov kot enovita celota zato ni pasivno legitimirana za v pobot uveljavljano terjatev, ki se nanaša na plačila stroškov upravljanja. Tožena stranka ima terjatev do posameznega etažnega lastnika le v višini njegovega solastninskega deleža na skupnih delih kotlovnice. Plačilo stroškov upravljanja, ki se nanaša na celo stvar namreč bremenijo solastnike v skladu z velikostjo njihovih idealnih deležev (68. člen SPZ), kar izhaja tudi iz Pogodbe. Tako ne more biti dvoma, da solidarne odgovornosti etažnih lastnikov v obravnavanem primeru ni. Pri deljivih obveznosti pa vsak solastnik dolguje le to, kar odpade nanj, upnik pa lahko od vsakega terja le njegov del obveznosti. Še manj pa bi bila pasivna legitimacija podana na odškodninski podlagi, saj je odškodninski zahtevek po materialnem pravu in ob izpolnjenih predpostavkah odškodninskega delikta utemeljen le zoper tistega, ki je povzročil škodo in v obsegu, ki odpade na njegov solastninski delež.

20. Poleg navedenega pa pritožba tožeče stranke tudi pravilno opozarja, da je v pobot uveljavljana terjatev zastarala. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno terjatvi pobotati na dan, ko sta se srečali. Pobot, izrečen s strani sodišča učinkuje enako kot izjava dolžnika po 311. členu OZ. O ugovoru pobota v pravdi je torej mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata3. Vprašanje zastaranja terjatve se mora presoditi v trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen. Šele če tedaj terjatev ni bila zastarana, pride do pretrganja zastaranja in do sodnega pobotanja.

21. Na podlagi pravila iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačuje v trimesečnih ali krajših rokih v enoletnem roku. Z vlogo z dne 22. 9. 2014 v pobot uveljavljana terjatev za stroške upravljanja za čas od 1. 10. 2010 do 30. 4. 2011 je torej zastarala. Tudi če izhajamo iz določb o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ) je v pobot uveljavljena terjatev zastarala (352. člen OZ). Ker pa z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev v višini 27.627,12 EUR ne obstoji.

22. Pravilno pa je prvo sodišče določilo od denarne terjatve tek zakonskih zamudnih obresti in sicer od dne, ko so tožniki v denarju postavil tožbeni zahtevek in ne od takrat, ko je tožena stranka prišla v dolžniško zamudo.

23. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki so tekom postopka zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka na izročitev ključa skupne kotlovnice ter na izročitev kotlovnice v posest v tem delu tožbo umaknili, del tožbenega zahtevka na izročitev končnega poročila in izročitev listin je bil zavrnjen, z denarnim tožbenim zahtevkom so tožniki uspeli do višine 30%, medtem ko tožena stranka s pobotnim ugovorom ni uspela. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na navedeno uspeh tožeče stranke 40%. Pravdne stroške pravdnih strank je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (tožnikom je priznalo 2.383,43 EUR, toženi stranki pa 952,47 EUR). Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo sestavo ugovora zoper začasno odredbo po tarifni številki 3461 v višini 80,10 EUR in takso za ugovor v višini 16,00 EUR, pri tem pa je pravilno upoštevalo vrednost spora 7.000,00 EUR. Res se je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 10. 2011 P 338/2010 izreklo za stvarno nepristojno, ker so tožniki tekom postopka navedli, da vrednost spora znaša 77.000,00 EUR, vendar pa je Okrožno sodišče v Novem mestu sprožilo spor o pristojnosti in je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 14. 3. 2012, ki ga je pooblaščenec tožene stranke prejel dne 2. 4. 2012 odločilo, da je zaradi vrednosti spornega predmeta 7.000,00 EUR podana pristojnost okrajnega sodišča, zato je prvostopno sodišče pravilno odvetniške stroške priznalo glede na vrednost spornega predmeta 7.000,00 EUR. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank so tožniki upravičeni do 953,37 EUR, tožena stranka pa do 571,48 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožnikom plačati 381,89 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava in po ugotovitvi, da niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbam pravdnih strank zoper sodbo delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbe pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 10. 6. 2015 je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

25. Ker sta pravdni stranki s pritožbami zoper sodbo (z dopolnilno) delno uspeli, nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, z odgovoroma na nasprotni pritožbi pa pravdni stranki nista prispevali k odločanju na pritožbeni ravni, zato tudi v tem delu trpita vsaka svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej VSL sklep I Cp 778/2015. 2 Na podlagi 61. člena SZ-1 mora upravnik na dan prenehanja pogodbe o upravljanju upravniških storitev izdelati končno poročilo in sestaviti končni obračun. Sredstva, zbrana na računu, mora upravnik na dan prenehanja pogodbe prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik. 3 Glej VSL sodba I Cp 2268/2015, VSL sodba I Cp 2407/2013, VSL sodba in sklep I Cpg 1432/2011 in številne druge.