Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugotovitveni zahtevek je v motenjskem sporu po mnenju teorije in (novejše) sodne prakse nepotreben, ob upoštevanju 181. člena ZPP pa celo nedovoljen. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer potrebno ugotoviti, ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa te dejanske ugotovitve sodijo v obrazložitev in ne v izrek.
Motenjski spor je namenjen (zgolj) varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo, in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače, in že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep: - v II. točki izreka spremeni tako, da se tožba zavrže v delu, v katerem tožnik od toženca zahteva, da mu vrne v posest nepremičnine parc. št. 452/34, 452/26 in 452/27, vse k. o. X. - v III. točki sklepa spremeni tako, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v I. točki izreka sklep potrdi.
II. Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) tožencu prepovedalo vsakršno poseganje v posest tožnika na nepremičninah parc. št. 452/34, 452/26 in 452/27, vse k. o. X, zlasti vsakršne vožnje s traktorjem s kmetijskimi priključki po navedenih nepremičninah in vsakršno kmetijsko obdelovanje teh nepremičnin; (II.) tožencu naložilo, da tožniku v 8 dneh vrne v posest nepremičnine parc. št. 452/34, 452/26 in 452/27, vse k. o. X; in (III.) tožencu naložilo, da v 8 dneh povrne tožniku 1.352,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper celoten sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni, tako da tožbo zavrže, podrejeno, da tožbeni zahtevek zavrne oz. da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (vse z ustrezno stroškovno posledico).
3. Najprej opozarja, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek na prepoved poseganja v posest, tako da se tožencu prepovejo vsakršne vožnje s traktorjem s kmetijskimi priključki po nepremičninah in vsakršno kmetijsko obdelovanje teh zemljišč, čeprav je kot motilno ravnanje zatrjeval le polivanje z gnojevko. Pritožba meni, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen – samo zaradi polivanja z gnojevko še ni mogoče zahtevati tako obsežnega sodnega varstva.
Pritožba opozarja, da je običajno v motenjskih pravdah tožbeni zahtevek tridelen in vsebuje tudi ugotovitveni zahtevek. Postavljeni zahtevek je zgolj prepovedni in iz njega ni razvidno motilno dejanje, ki je predmet spora. Tožnik tudi ni postavil roka za izpolnitev obveznosti, zato je sklep neizvršljiv, tožnik pa od njega nima nobene pravne koristi. Prvi narok v zadevi je sodišče opravilo 13. 7. 2020 in do takrat je mogoče navajati dejstva in predlagati dokaze. 14. 9. 2020 je sodišče opravilo drugi narok, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ves čas napačno navaja, da je bil takrat opravljen prvi narok. Kljub nastopu prekluzije je sodišče prve stopnje upoštevalo nove navedbe tožnika, ki jih je podal na naroku 14. 9. 2020. Na naroku 14. 9. 2020 je tožnik spremenil tožbo, sodišče pa je spremembo dovolilo, čeprav je bila vložena po poteku prekluzivnega roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika2 (v nadaljevanju: SPZ). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo predlog za prekinitev postopka, saj bi bilo pravilno, da bi tak predlog zavrnilo. Prav tako je napačno stališče, da je odločitev v tej pravdi predhodno vprašanje za meritorno odločitev v lastninski pravdi.
Toženec ne razume, kaj je naredil narobe: imel je veljavno sklenjeno zakupno pogodbo z župnijo, počakal je, da so bili končani vsi upravni postopki med župnijo in tožnikom, počakal, da je tožnik opravil zadnji letni odkos, da je pospravil vse pridelke, tožnika je tudi seznanil z najemno pogodbo in da bo jeseni pričel z obdelovanjem. Tožnik mu tega ni branil ne pisno in ne ustno. Za toženca je absurdno, da lahko vsakdo, ki ne želi spoštovati prenehanja najema, mirno še naprej uživa v najemu, novega najemnika pa toži zaradi motenja posesti. Takšne odločitve rušijo zaupanje ljudi v sodstvo.
V nadaljevanju pritožbe toženec opozarja, da je sodišče sledilo neresnični izpovedi tožnika. Slednji ni nasprotoval toženčevemu obdelovanju zemljišča, ni mu poslal nobenega dopisa, čeprav je večkrat pisal župniji in škofiji. S prenehanjem zakupne pogodbe je prišlo do spremembe posestnega stanja, za kar je tožnik vedel. Ker je tožnikova posest prenehala z razdrtjem zakupne pogodbe, tožnik takrat, ko je toženec pognojil zemljišče, ni bil več posestnik, zato tudi motenja ni bilo.
4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje izpodbijani odločitvi in priglaša pritožbene stroške.
5. Pritožba je delno utemeljena.
6. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je po 32. členu SPZ mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva.
7. Neutemeljen je pritožnikov pomislek, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 13. 7. 2020. Kot je razvidno iz zapisnika tega naroka, je bil takrat opravljen samo pripravljalni narok, ki pa je bil zaradi možnosti mirne rešitve spora preložen na 14. 9. 2020. 13. 7. 2020 se glavna obravnava še ni začela, ampak je njen začetek razviden iz zapisnika naroka s 14. 9. 2020, kjer je sodišče sprejelo sklep, da se opravi prvi narok glavne obravnave.3 Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot prvi narok za glavno obravnavo narok z dne 14. 9. 2020. 8. Glede dovolitve spremembe tožbe se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama. Utemeljen pa je pritožbeni očitek napačne presoje pravočasnosti tožbe glede spremenjenega zahtevka. Kljub že ugotovljenemu dejstvu, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 14. 9. 2020, kar pomeni, da so na tem naroku stranke še lahko navajale nova dejstva in predlagale dokaze, to ne vpliva na prekluzivni rok iz 32. člena SPZ. Da bi bila spremenjena tožba glede na ta rok pravočasna, bi morala biti v spremenjenem delu vložena najkasneje v 30 dneh od zatrjevanega motenja. Kot je razvidno iz zapisnika obravnave s 14. 9. 2020, pa v zvezi z uveljavljanjem dodatnega zahtevka tožnik ni opisal kakšnih novih motilnih dejanj, ki bi jih toženec storil v času 30 dni pred 14. 9. 2020. Tik pred spremembo tožbe je sicer navedel, da je toženec z motilnimi dejanji nadaljeval in nepremičnine zasadil s koruzo, ni pa dogodka časovno umestil, zato ni zmogel dokaznega bremena, da je tožba v spremenjenem delu vložena pravočasno. Pritožba je v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče II. točko izpodbijanega sklepa spremenilo in tožbo v spremenjenem obsegu zavrglo.
9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moral biti v izreku tudi ugotovitveni del. Ugotovitveni zahtevek je v motenjskem sporu po mnenju teorije in (novejše) sodne prakse nepotreben, ob upoštevanju 181. člena ZPP pa celo nedovoljen. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer potrebno ugotoviti, ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa te dejanske ugotovitve sodijo v obrazložitev in ne v izrek4. 10. Pritožbene trditve v zvezi s prenehanjem zakupnega razmerja med župnijo in tožnikom (kar naj bi vplivalo na spremembo posestnega stanja) ne morejo biti upoštevne v tej pravdi, saj (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) v motenjski pravdi sodišče ne ugotavlja pravic, ampak zgolj dejansko posest nad stvarjo. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je bil tožnik najmanj od leta 2006 do zatrjevanega motenja 21. 10. 2019 izključni posestnik parcel št. 452/34, 452/26 in 452/27, vse k. o. X, in v izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na te ugotovitve.
11. Pritožba navaja, da je absurdno, da lahko vsakdo, ki ne želi spoštovati prenehanja najema, mirno še naprej uživa v najemu, novega najemnika pa toži zaradi motenja posesti. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nobenega absurda. Motenjski spor je namreč namenjen (zgolj) varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo, in sicer za toliko časa, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače, in že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja, za katerega ni nujno, da ima kaj skupnega s pravico5. 12. Toženec je predlagal prekinitev postopka, ker je župnija Y zoper tožnika vložila lastninsko tožbo, s katero zahteva, da ji vrne v posest vse tri sporne parcele. Odločitev o zavrnitvi predloga toženca za prekinitev pravdnega postopka je sodišče prve stopnje obrazložilo v 6. točki obrazložitve. Pojasnilo je, da ni podan noben od razlogov iz 1. do 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP in da tudi niso podani razlogi za prekinitev iz 206. člena ZPP, saj razlog, ki ga navaja toženec ni predhodno vprašanje v motenjski pravdi. S slednjim soglaša tudi pritožbeno sodišče – kot je že bilo pojasnjeno, v motenjski pravdi sodišče upošteva samo zadnje mirno posestno stanje, ne pa obstoja stvarnih pravic. Zato lastninska pravda ne vpliva na odločitev o zatrjevanem motenju posesti.
13. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik posesti na spornih zemljiščih ni opustil. Zakaj je verjelo tožniku, je pojasnilo v 16. točki obrazložitve. Ugotovitev sodišča prve stopnje je logična: zakaj bi tožnik, če bi imel namen opustiti posest, po toženčevem obvestilu, da je sklenil z župnijo Y zakupno pogodbo, na sporno zemljišče posejal mešanico travnih detelj in jo dvakrat kosil? Odgovor ne more biti drugačen kot ta, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer, da je s tem pokazal, da ima kljub temu, da je župnija sklenila zakupno pogodbo z drugim zakupnikom (tožencem), še vedno namen izvrševati posest. Da bo sodno uveljavljal varstvo posesti, je (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) razvidno tudi iz dopisa pooblaščenca tožnika župniji. Tudi ta dopis z dne 28. 8. 2018 kaže, da je imel še vedno namen izvrševati posest. Če tožnik tožencu ni izrecno (pisno) prepovedal izvrševanja posesti na spornih nepremičninah, še ne pomeni, da je opustil svojo posest. Kot je izpovedal tožnik, je tožencu v prvem telefonskem pogovoru povedal, da namerava nadaljevati z obdelovanjem zemlje in da bo po potrebi vložil tudi tožbo zaradi motenja posesti (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Dejstvo, da ni reagiral neposredno po tistem, ko je videl toženca voziti gnojevko na celotno zemljišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da bi z gnojenjem soglašal. Še posebej ne iz razloga, ker je znotraj roka 30 dni od toženčevega posega vložil motenjsko tožbo.
14. Ravnanje toženca, ki je 21. 10. 2019 sporne parcele polil z gnojevko, vsekakor pomeni motilno ravnanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje namreč tožnik ni imel namena parcele gnojiti, ampak naslednjo pomlad pokositi in posejati koruzo. Ker je kasneje na spornih parcelah toženec sam posejal koruzo, mu je sodišče prve stopnje pravilno prepovedalo vsakršne vožnje s traktorjem s kmetijskimi priključki po spornih parcelah in vsakršno kmetijsko obdelovanje teh parcel. Toženec je ravno s traktorjem (s priključkom cisterne) opravil gnojenje, nato pa je še opravil setev (oblika kmetijskega obdelovanja). Odločitev sodišča prve stopnje iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa je zato v celoti utemeljena, saj preprečuje nadaljnje kmetijske posege toženca v posest tožnika na spornih parcelah.
15. V delu, ki se nanaša na II. točko izpodbijanega sklepa, je bilo pritožbi ugodeno (5. točka 358. člena ZPP), glede I. točke pa niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi. Sprememba odločbe pomeni tudi spremembo glede uspeha strank v postopku: po spremembi je tožnik uspel z enim zahtevkom, drugi pa je bil zavržen, zato je primerno, da glede na tak uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in je posledično tudi v tem delu pritožba utemeljena. Temu primerno je zato pritožbeno sodišče spremenilo tudi III. točko sklepa. Ker glede I. točke izreka pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem obsegu zavrnilo in sklep v I. točki potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).
16. Toženčev pritožbeni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na polovico in ker je polovičen tudi tožnikov uspeh v pritožbenem postopku, je primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. členom ZPP).
1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 3 4. stran zapisnika (list. št. 29 spisa). 4 Tako npr. VSL Sklep I Cp 1141/2018, VSL sklep I Cp 1215/2013, VSL sklep II Cp 1879/2015 in drugi. 5 VSL sklep II Cp 2524/2015.