Jedro

Solastnik, ki soglaša s tem, da drugi solastnik odda solastni prostor v najem, neutemeljeno proti najemniku uveljavlja varstvo lastninske pravice po 37. členu ZTLR v zvezi s členom 43 ZTLR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in drugi toženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko III. odločbe z dne 26.2.2004 v zvezi s popravnim sklepom z dne 22.4.2004 zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da drugi toženec izprazni v najem oddane poslovne prostore v pritličju hiše D., O. 2, ki obsegajo točilnico, dve gostinski sobi, predsobo, kuhinjo, shrambo, prostore za embalažo in vinsko klet, toaletne prostore, teraso, ter preneha uporabljati parkirni prostor pred lokalom. Glede na obseg tožničinega izpodbijanja navedene odločbe s pritožbo je namreč odločitev prvega sodišča pod ostalimi točkami izreka (I., II., IV.) postala pravnomočna.

Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev, vse v izpodbijanem delu. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnice, natančen pregled njene izpovedbe pa ne pokaže tega, kar je sodišče ugotovilo.

Spregledalo je, da je tožnica na naroku dne 14.1.2003 pristavila, da je bilo to leto 1992, ko je bila sklenjena pogodba. To pa je bil čas najema B., ki s spornimi najemnimi pogodbami nima zveze. Po očetovi smrti se niso pogovarjali, kdo naj odda lokal v najem. To smiselno izhaja tudi iz izpovedbe toženca, zaslišanega na naroku 14.1.2003. Za obstoj sporne pogodbe iz leta 1994 je tožnica izvedela šele leta 1996. V kolikor je v času očetovega življenja tožnica v celoti soglašala s tem, da se lokal kot sredstvo preživljanja obeh staršev oddaja v najem, je po očetovi smrti pričakovala ustrezen del najemnine, to pa velja za leto 1992 (najemnik B.). Če bi obstajalo soglasje tožnice k spornim pogodbam, se pritožnica sprašuje, zakaj jih niso dali tožnici v podpis. Iz izpovedbe D. M. izhaja strah pred dejstvom, da je bila pogodba sklenjena brez soglasja in prisotnosti tožnice. Tudi tiho soglasje tožnice k dvema najemnima pogodbama ni bilo dano. Takoj, ko je tožnica zanju leto 1996 izvedela, je z dopisom 21.10.1996 preko odvetnika T. izrazila materi in prvemu tožencu njeno nestrinjanje in ponudbo za sklenitev aneksa, do katerega pa ni prišlo (priloga A11).

Ugotovitve, da je tožnica od leta 1994 vedela, da je lokal najel drugi toženec, je cinična. Vedela je torej, da prostor uporablja drugi toženec brez njenega soglasja, ni pa vedela na podlagi česa.

Glede delitve celotne nepremičnine dogovora in bilo in v zvezi s tem ponovno opozarja na izpovedbo toženca D. M., da "nikoli nismo prišli tako daleč, da bi hišo v naravi razdelili". Na podlagi izpovedbe priče B. je mogoče le zaključiti, da je pokojna mati vse urejala samolastno in s prikrivanjem. Sodišče tudi nekritično zapiše, da je bila med strankami dogovorjena uporaba celotne hiše in se pri tem znova sklicuje na izpovedbo D. M.. Pri oceni izpovedb tožnice je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP.

Drugi toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbenim zahtevkom, o katerem je prvo sodišče odločilo pod točko III. izreka odločbe, tožnica uveljavlja varstvo svoje solastninske pravice na pravni podlagi 37. in 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Iz dejanskih ugotovitev, ki so pravno pomembne za odločitev o njenem zahtevku tudi glede na ugovore prvega toženca, izhaja: -da je tožnica v 388/2000 solastnica parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... (sadovnjak, dvorišče, stavbišče s hišo), - da se v hiši nahajajo poslovni prostori, ki jih na podlagi najemne pogodbe (slednja nosi datum 25.11.1996), uporablja drugi toženec za svojo poslovno dejavnost, -da je pogodbo z dne 25.11.1996 z drugim tožencem sklenila solastnica O. M., sprva tudi prva toženka, ki je tekom pravde umrla, -da je bil med solastniki še za časa življenja staršev tožnice in prvega toženca sklenjen dogovor o tem, da poslovne prostore oddajata v najem oče in mati in jima to predstavlja vir preživljanja, -da je tožničin oče L. M. v oporoki zapisal, da lokal v hiši oddajata v najem, se s tem z ženo preživljata oba, po njegovi smrti pa bo to uživala njegova žena O. ter gre denar od lokala za njeno preživljanje do njene smrti (list. št. 5A spisa D 52/96 prvega sodišča), -da so si solastniki uporabo hiše razdelili tako, da sta sporne prostore uporabljala - oddajala v najem starša tožnice, -da je za oddajanje poslovnega prostora v najem tožnica vedela in z njim soglašala.

Do teh dejanskih ugotovitev je prvo sodišče prišlo na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se nanjo sklicuje, v zvezi s pritožbeno grajo dokazne ocene prvega sodišča pa le še dodaja: Tožnica je bila v tem pravdnem postopku zaslišana dvakrat: na naroku dne 14.1.2003, na katerem je potrdila dejansko ugotovitev prvega sodišča o soglasju solastnikov o tem, da poslovne prostore oddajata v najem sprva mati in oče, po očetovi smrti pa mati, le najemnina naj bi se po očetovi smrti delila na tri solastnike (list. št. 86 in predvsem predzadnji odstavek list. št. 87), pa tudi (list. št. 88), da so si solastniki uporabo solastne stvari med seboj tudi razdelili (tako tudi prvi toženec, zaslišan na istem naroku, list št. 89). Ponovno zaslišana na naroku dne 26.2.2004 je tožnica slednji dogovor v petem odstavku list. št. 143 dejansko potrdila, ob predočenju njene izpovedbe na glavni obravnavi dne 14.1.2003 pa ga je potrdila in zopet zanikala, v bistvu pa ponovno povedala, da je soglašala s tem, da mati oddaja lokal v najem, le 1/3 najemnine je hotela dobiti. Ob dodatnih nasprotjih, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tudi prvo sodišče, tožničini izpovedbi o tem, da uporaba solastne hiše ni bila razdeljena med solastniki, ter da mati ni imela soglasja solastnikov za oddajanje poslovnih prostorov v najem, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Pritožba končno izpovedbi tožnice na naroku dne

14.1.2003 in 26.2.2004 povzema iztrgano iz sobesedila, zatrjuje drugače kot v tožbi (točka II. - glede vednosti, da ima lokal v najemu toženec S.), po drugi stranki pa soglasje solastnikov, da lokal oddajata v najem starša kot vir preživljanja, tudi v pritožbi potrdi, le pričakovala je, da bo po očetovi smrti dobila ustrezen del najemnine, to svojo pritožbeno trditev pa v nadaljevanju nerazumljivo veže na pogodbo z najemnikom B. Pravilna je pritožbena ugotovitev tožnice, da sporna solastna nepremičnina med solastniki ni bila razdeljena v smislu 13. poglavja takrat veljavnih določb Zakona o nepravdnem postopku, vendar prezre, da je obstajal med solastniki dogovor o uporabi stvari (1. odstavek 112. člena ZNP) in o tem, da s spornimi poslovnimi prostori upravljata in tedaj razpolagata starša, oziroma po očetovi smrti mati kot solastnica nepremičnine (5. odstavek 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

S povedanim je odgovorjeno tudi na neutemeljeno pritožbeno trditev o tem, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjevanih nasprotij in protispisnih ugotovitev v sodbi ni, sodišče prve stopnje pa tudi kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Ker je odločitev prvega sodišča tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, drugi toženec pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve, kriti sam, ker ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154., 1. odstavek 155., 1. odstavek 165. člena ZPP.