Jedro

Glede na določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP se za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 15. 5. 2015 odredil pripor zoper obdolženega R. C. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki 27. 5. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, iz vseh dovoljenih in predpisanih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočen sklep o odreditvi pripora spremeni ter pripor odpravi ali nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočen sklep razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 9. 6. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Pripor sodišče odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, in če je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6. Presoji sodišča, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), zagovornik nasprotuje z navedbami, da obdolženčeva naivnost pri povezovanju oseb, ki naj bi trgovale s prepovedano drogo, sama po sebi ni kaznivo dejanje, in da na obstoj kaznivega dejanja ne kažejo niti dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov. Obdolženec je imel pri izvršitvi kaznivih dejanj zgolj minimalno vlogo, pri čemer večine udeležencev v kriminalni dejavnosti sploh ne pozna in z njimi ni imel stikov. Obdolžencu se očita, da je prodal zgolj 0,17 g kokaina in posredoval pri prometu s 349,60 g heroina, kar je po stališču zagovornika dvomljivo.

7. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je vloga obdolženca natančno opisana in podprta z ugotovitvami kriminalistov ter izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov – tajnim opazovanjem in tajnim delovanjem ter nadzorom telefonskih pogovorov ter sporočil. Iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika izhaja, da obdolženčeva vloga v prodajni verigi trgovine s prepovedanimi drogami ni bila nezanemarljiva ne plod njegove naivnosti, kot skuša prikazati njegov zagovornik. Obdolženec naj ne bi zgolj povezoval oseb, ki so sodelovale v prodajni verigi s prepovedanimi drogami, ampak naj bi tudi sam nastopal v vlogi preprodajalca, ki je osebe, od katerih naj bi drogo kupoval oziroma jim jo prodajal, tudi poznal. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev razumno presodilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji.

8. Zagovornik v zahtevi navaja obširne razloge, s katerimi izpodbija presojo sodišča, da je podana nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval s izvrševanjem kaznivih dejanj. Navaja, da storilci, ki so že odkriti in so še mladi, ne predstavljajo nevarnosti za varnost in zdravje ljudi ter da obdolženec še nikoli ni bil v kazenskem postopku in da ni povratnik. Obdolženec je, za razliko od ostalih obdolžencev, zaposlen in v okviru svojega frizerskega salona in društva, ki ga vodi kot predsednik, ustvarja prihodke. Z odreditvijo pripora pa je ogroženo tudi plačevanje preživnine za njegovega mladoletnega otroka.

9. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 zapisalo, da se glede na določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

10. Preiskovalni sodnik je v izpodbijanem sklepu glede na obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, dalj časa trajajoče izvrševanje kaznivih dejanj in glede na veliko količino prepovedane droge heroin, presodil, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu podana. Zunajobravnavni senat je presojo o dalj časa trajajočem izvrševanjem kaznivih dejanj utemeljil z navedbo, da obdolženec glede na zaseženo količino heroina (zunajobravnavni senat očitno po pomoti navaja kokaina), očitno v krogih, ki se ukvarjajo s preprodajo prepovedanih drog, uživa zaupanje, do katerega pa ni moč priti v kratkem času. Ker je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ponovitveno nevarnost pri obdolžencu razumno utemeljilo, uveljavljana kršitev ni podana.

11. Po zagovornikovem stališču bi sodišče zoper obdolženca moralo odrediti milejši ukrep, in sicer hišni pripor ali prepoved stikov s soobdolženci, ki pa so, tako zagovornik, v praksi že onemogočeni z odreditvijo pripora zoper druge obdolžence, ki so imeli večjo vlogo. S temi navedbami zagovornik po vsebini nasprotuje presoji sodišča, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna. Sodišče je v sklepih pojasnilo, da je odreditev pripora nujno potrebna za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, zlasti mlajših, in se pri tem oprlo tudi na razloge, s katerimi je utemeljilo ponovitveno nevarnost ter presodilo, da obdolžencu ni mogoče zaupati, da bo spoštoval katerega izmed milejših ukrepov. S tem je sodišče v izpodbijanih pravnomočnih sklepih po presoji Vrhovnega sodišča tudi neogibno potrebnost pripora razumno utemeljilo, zato uveljavljana kršitev ni podana.

C.

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.