Jedro

Ob dejstvih, da je bil obsojencu vročen razveljavitveni sklep višjega sodišča, da je bila glavna obravnava razpisana v ponovljenem sojenju ter da se je ob zagovoru v ponovljenem postopku v celoti skliceval na navedbe v prejšnjem, obsojenec tudi ob nepravilnem vročanju vabila ne bi mogel biti izpostavljen dejavniku presenečenja na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni A. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 25 KZ. Sodišče mu je za to kaznivo dejanje določilo kazen dveh let zapora, na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ preklicalo s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosuplju I K 914/2010 z dne 18. 2. 2010 izrečeno mu pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora, ter mu, upoštevaje obe določeni kazni, izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenega oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da tudi stroški njegove zagovornice obremenjujejo proračun (prvi odstavek 97. člena ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je takšno odločitev potrdilo ter obsojenega oprostilo plačila stroškov sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po tretjem odstavku 288. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena in navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, saj mu vabila na glavno obravnavo ni vročilo najmanj osem dni pred dnevom glavne obravnave, obsojenec pa v skrajšanje roka tudi ni privolil. Tako je bil šele na dan glavne obravnave, pred prisilnim privodom na sodišče, seznanjen, da bo tega dne glavna obravnava, šele z branjem obtožnice pa je izvedel, za katero očitano kaznivo dejanje teče postopek in se zato ni imel možnosti ne posvetovati z zagovornico, niti ne konkretno pripraviti na zagovor. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni oziroma (podrejeno), da ju razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz podatkov kazenskega spisa in poteka tega postopka je razvidno: da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 27. 2. 2007 A. B. iz razlogov po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine, Višje sodišče v Ljubljani pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; da je Okrožno sodišče v Ljubljani za dne 19. 10. 2010 razpisalo novo glavno obravnavo, na katero je pristopila obsojenčeva zagovornica T. M., navzočnost obsojenca, ki se vabilu na glavno obravnavo ni odzval, pa je bila zagotovljena naknadno, s prisilnim privodom iz ZPKZ Ljubljana (zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 306); da je vročevalec, detektiv J. T., dne 10. 10. 2010 vabilo za glavno obravnavo za obsojenca po tem, ko ga že dne 8. 10. 2010 ni našel na njegovem naslovu bivanja, izročil njegovi sestri, J. B., ki je brata pred sprejemom pisanja poklicala, ta pa jo je za sprejem pooblastil (dopis na list. št. 294); da je obsojenec po tem, ko mu je bila obtožnica (ponovno) prebrana, v svojem zagovoru vztrajal pri navedbah, ki jih je dal v prvem sojenju (zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 308); da ne obsojenec ne njegova zagovornica sodišča prve stopnje nista opozorila na v zahtevi izpostavljene pomanjkljivosti vročitve.

6. Po prvi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije mora biti obdolžencu ob popolni enakopravnosti zagotovljen tudi primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Enako določa tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na določila katere se sklicuje tudi vlagatelj, v točki (b) tretjega odstavka 6. člena. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče ni presojalo dejanskih okoliščin vročitve, ki jih izpostavlja zagovornik (da je bil obsojeni v času vročitve vabila v priporu, da nima sestre in da ta, glede na okoliščine, z njim niti ni mogla biti v telefonskem kontaktu). Le če bi obsojeni ali njegova (sicer pravočasno vabljena in na glavni obravnavi navzoča) zagovornica te okoliščine izpostavila že pred sodiščem prve stopnje, bi to lahko opravilo presojo okoliščin vročitve, kot jo zagovornik zahteva od Vrhovnega sodišča. Tako se je s svojo neaktivnostjo temu odrekel. 7. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da tudi če bi se z zahtevo zatrjevana dejstva izkazala kot resnična ter bi bilo ugotovljeno, da osemdnevni rok za pripravo obrambe ni bil spoštovan, bi, skladno stališčem, izoblikovanim v teoriji in sodni praksi, takšna kršitev pravice do obrambe pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka le, če bi imela vpliv na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik sicer navaja, da je obsojeni šele na glavni obravnavi izvedel, za katero očitano kaznivo dejanje teče postopek ter zato ni imel možnosti posveta z zagovornico in pripravo zagovora, vendar že spričo dejstev, da je bil obsojenemu vročen razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani (vročilnica pripeta list. št. 282), glavna obravnava dne 19. 10. 2010 tako razpisana v ponovljenem sojenju ter da se je obsojeni ob zagovoru v ponovljenem postopku v celoti skliceval na navedbe v prejšnjem, tem navedbam ni moč slediti. Glede na takšne okoliščine konkretnega primera obsojenec tudi ob nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje ne bi mogel biti izpostavljen dejavniku presenečenja na glavni obravnavi.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je obsojenega na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.