Jedro

Glede na materialno podlago zahtevka (190. člen OZ) bi morala tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka prejela vsa plačila za opravljena dela, ki vključujejo tudi dela ostalih izvajalcev in da je prejete zneske neupravičeno zadržala. Trditveno in dokazno breme glede neupravičene obogatitve tožene stranke je bilo na tožeči stranki. Ta pa je v zvezi s ključnimi okoliščinami, ki so v obravnavanem primeru bile vrednost opravljenih del na hiši investitorja in višina plačil, ki jih je prejela tožena stranka, ponudila neprepričljive in tudi protislovne dokaze. Tako je navedla, da je od investitorja izvedela, da je tožena stranka prejela plačilo 1.450.000,00 EUR (sprva je navedla znesek 1.650,000,00 EUR kot pisno pomoto) in da so v to všteta tudi elektroinstalacijska dela, ki jih je sama opravila v znesku 128.998,47 EUR. Kot del svoje trditvene podlage je tožeča stranka v spis vložila izvedensko mnenje A. S., sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki ga je pred pravdo naročil investitor. V navedenem mnenju izvedenec ugotavlja, da je bilo na objektu izvedenih za 1.056.233,04 EUR pogodbenih del in še za dodatnih 194.008,50 EUR del. Izvedenec je nato zaključil, da je investitor toženi stranki plačal celoten znesek pogodbene vrednosti 1.469.716,96 EUR zgolj na osnovi podatkov s strani investitorja in hkrati priznava, da z natančnimi podatki o datumih in delnih zneskih izvršenih plačil v času izdelave poročil ni razpolagal. Nadalje je priča I. Z. podal pisno izjavo, v kateri je izpovedal, da je toženi stranki po računih plačal 1.150.000,00 EUR in nato v gotovini še 400.000,00 EUR. Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka, tako kot tudi izvedensko mnenje, o plačanih zneskih toženi stranki sklepa zgolj na podlagi izjave investitorja, za kar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne zadosti stopnji verjetnosti (prepričanja) na podlagi katere sodišče sprejema odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni plačati toženi stranki 1.149,73 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko tožeča stranka sama nosi svoje stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem sojenju (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136269/2014 z dne 13.10.2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita nekritično presojo dokazov v okviru vseh izvedenih dokazov in trditvene podlage. Zaključki sodišča so v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca S. in pisne izjave priče Z. V tem delu je sodba tudi protispisna. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni preverjalo, ali je tožena stranka izstavila investitorju račune v vrednosti 1.995.375,32 EUR. Tožeča stranka je svoje delo opravila v celoti in ni pomembno ali je tožena stranka prejela plačilo tudi za ostale izvajalce. Iz izjave priče Z. izhaja, da je toženi stranki plačal 1.150.000,00 EUR po računih in 400.000,00 EUR v gotovini, kar zadostuje za plačilo tožeči stranki, katere vrednost del znaša 128.998,47 EUR. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker ni zaslišalo izvedenca S., predlaganih prič, toženi stranki ni naložilo predložitev dokumentacije in ni postavilo izvedenca finančne stroke. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje, s tem da jo dodeli drugemu sodniku, podredno pa, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovnem sojenju se je sodišče prve stopnje v skladu z navodili višjega sodišča ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali je tožena stranka s strani investitorja prejela celotno plačilo za dela, ki jih je opravila tožeča stranka in teh zneskov ni plačala tožeči stranki, tako da jih je neupravičeno zadržala. Sodišče prve stopnje je za pravno podlago o zahtevku zato pravilno štelo določilo 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožeča in tožena stranka sta bila dva od več izvajalcev gradnje hiše investitorjev I. Z. in V. Z. (v nadaljevanju: investitor). Nista bila v odnosu izvajalec – podizvajalec. Med izvajalci in investitorjem je obstajal dogovor, da bo investitor vsa naročena dela različnim izvajalcem plačeval posredno preko tožene stranke, tako da bo slednja zneske, ki jih bo plačal investitor, plačala naprej ostalim izvajalcem. Tožena stranka je z investitorjem sklenila gradbeno pogodbo po sistemu fiksne enote in dejanske količine v skupnem znesku 758.796,65 EUR, v kateri je bila vrednost elektro in strojnih instalacij opredeljena na 209.805,53 EUR. Pogodbeni stranki sta nato sklenili dodatek št. 1, po katerem se je pogodbena vrednost povišala na 1.469.719,96 EUR, od katerih so bila strojna dela ovrednotena na 225.229,28 EUR, elektroinstalacijska dela na 63.784,83 EUR in tehnično varovanje na 138.273,85 EUR, skupno torej 637.093,49 EUR, dejansko pa je bilo izvedenih za 471.906,88 EUR. Izvedenih je bilo torej za 165.186,61 EUR del manj kot je določala pogodba. Mimo pogodbe je bilo izvedenih še za 210.499,22 EUR dodatnih del. Zadnje plačilo, ki ga je s strani investitorja prejela tožena stranka, je bilo dne 29.6.2011, pri čemer pa je bil zadnji račun, katerega plačilo zahteva tožeča stranka, izdan šele 31.12.2011. Tožena stranka torej ni prejela vseh plačil investitorja.

7. Na tako ugotovljena dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, da je tožena stranka prejela plačila za vsa izvedena dela za vse izvajalce v višini 1.450.000,00 EUR. Prav tako tožeča stranka ni konkretno navedla okoliščin izročitve zneska 400.000,00 EUR v gotovini, ki bi ga naj investitor izročil toženi stranki. Verjelo je toženi stranki, da ni prejela plačila za vsa dela. Tožeči stranki torej ni uspelo dokazati, da je tožena stranka prejela vsa plačila za opravljena dela, ki naj bi jih neupravičeno zadržala, in bila na ta način neupravičeno obogatena.

8. Pritožba neutemeljeno napada zaključke sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena za svoje trditve. Glede na materialno podlago zahtevka bi morala tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka prejela vsa plačila za opravljena dela, ki vključujejo tudi dela ostalih izvajalcev in da je prejete zneske neupravičeno zadržala. Trditveno in dokazno breme glede neupravičene obogatitve tožene stranke je bilo na tožeči stranki. Ta pa je v zvezi s ključnimi okoliščinami, ki so v obravnavanem primeru bile vrednost opravljenih del na hiši investitorja in višina plačil, ki jih je prejela tožena stranka, ponudila neprepričljive in tudi protislovne dokaze. Tako je navedla, da je od investitorja izvedela, da je tožena stranka prejela plačilo 1.450.000,00 EUR (sprva je navedla znesek 1.650,000,00 EUR kot pisno pomoto) in da so v to všteta tudi elektroinstalacijska dela, ki jih je sama opravila v znesku 128.998,47 EUR. Kot del svoje trditvene podlage je tožeča stranka v spis vložila izvedensko mnenje A. S., sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki ga je pred pravdo naročil investitor. V navedenem mnenju izvedenec ugotavlja, da je bilo na objektu izvedenih za 1.056.233,04 EUR pogodbenih del in še za dodatnih 194.008,50 EUR del. Izvedenec je nato zaključil, da je investitor toženi stranki plačal celoten znesek pogodbene vrednosti 1.469.716,96 EUR zgolj na osnovi podatkov s strani investitorja in hkrati priznava, da z natančnimi podatki o datumih in delnih zneskih izvršenih plačil v času izdelave poročil ni razpolagal. Nadalje je priča I. Z. podal pisno izjavo, v kateri je izpovedal, da je toženi stranki po računih plačal 1.150.000,00 EUR in nato v gotovini še 400.000,00 EUR. Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka, tako kot tudi izvedensko mnenje, o plačanih zneskih toženi stranki sklepa zgolj na podlagi izjave investitorja, za kar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne zadosti stopnji verjetnosti (prepričanja) na podlagi katere sodišče sprejema odločitve.

9. Tožena stranka je v spis vložila končni obračun izvedenih del (B23) v znesku 1.995.375,32 EUR, katerega prejem za investitorja je potrdila tudi priča Š. Nadalje je tožena stranka vložila v spis tudi seznam izdanih in plačanih računov (B24) iz katerega izhaja, da je zadnji račun bil plačan junija 2011 in da je znesek vseh plačanih računov 1.097.924,56 EUR.

10. V zvezi s plačilom 400.000,00 EUR gotovine, ki bi jih naj investitor izročil toženi stranki pred pričami, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka v tej smeri ni podala nobenih trditev. Ni trdila ne kdaj in ne komu ter pred katerimi pričami bi naj ta znesek investitor izročil. To pa ne izhaja niti iz pisne izjave priče Z., tako da je pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje neutemeljena.

11. Iz vsega navedenega ni nikjer razvidno, da bi tožena stranka prejela plačila za vsa opravljena dela in da bi nato znesek neupravičeno zadržala, kar bi utemeljevalo tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka ponudila nezadostno trditveno podlago glede tega, kdaj naj bi bila izvedena konkretna plačila investitorja toženi stranki, ki bi jih naj ta zadržala. Čeprav tožeča stranka ne more vedeti podrobnosti transakcij med toženo stranko in investitorjem, pa bi informacije o tem, v kolikor bi obstajale, lahko pridobil vsaj izvedenec, ki je poročilo izdelal na podlagi naročila investitorja. Navedbe tožeče stranke o prejetih plačilih so zato bile premalo konkretizirane, prav tako pa nedokazane.

12. Tožeča stranka je glede računov, ki jih je tožena stranka izstavila investitorju, predlagala tudi izvedbo dokazov s predložitvijo dokumentacije tožene stranke, ki se nanaša na projekt in postavitvijo izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo kot nepotrebno, kar tožeča stranka uveljavlja kot pritožbeni razlog. S tem pa ne more uspeti, saj je bila z navedenima dokaznima predlogoma v vsakem primeru prekludirana. Predlagala ju je namreč šele v pripravljalni vlogi z dne 6.7.2018, čeprav ne zatrjuje razloga, zakaj tega ni mogla storiti že prej (prim. tretji odstavek 286. člena ZPP). Prav tako pritožba ne more uspeti s kritiko, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče A. S., izvedenca, ki je po naročilu investitorja izdelal mnenje. Glede na to, da je izvedenec že v mnenju povedal, da je do zaključka o višini plačil toženi stranki prišel zgolj na podlagi izjave investitorja in da ni razpolagal s podatki o datumih in zneskih plačil, je bilo njegovo zaslišanje nepotrebno.

13. Na podlagi vsega navedenega pritožba ni utemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka , mora pa toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP). Sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom – tar. št. 3210 v višini 942,40 EUR in 22% DDV, skupno torej 1149,73 EUR. Odločalo je na podlagi Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, saj se je postopek začel pred veljavnostjo zdaj veljavne Odvetniške tarife, ki velja od 10.1.2015.