Jedro

Ker je tožena stranka v revizijskem postopku presodila, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke šele s tožbo. To potrjuje tudi predlog za dodatno zaslišanje prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 819/2001-6 z dne 11.3.2002 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 17.4.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 5.10.2000, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku delno ugodeno ter priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 1.5.1941 do 15.5.1945. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje odpravila ter zavrnila zahtevek, ker je presodila, da tožnik ni izkazal, da bi njemu in njegovi družini s strani italijanskega okupatorja neposredno grozilo vojne nasilje v smislu določb 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN), pred katerim naj bi meseca maja 1941 iz L. pobegnili na B. in tam ostali do konca vojne. Prvostopenjsko sodišče se je s tako ugotovitvijo tožene stranke strinjalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da tožnik zatrjevanih groženj očetu ni konkretiziral, prav tako pa te ne izhajajo iz izpovedb zaslišanih prič oziroma listinskih dokazil. Z okoliščino, da je bil oče tožeče stranke leta 1942 ustreljen zaradi aktivnosti v NOB, pa neposrednih groženj ob začetku vojne ni mogoče dokazovati. Sodišče pa je tudi menilo, da tožnik v upravnem sporu ne more več predlagati novih dokazov, ker je to možnost imel v upravnem postopku.

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil njegov oče aktivist in narodno zaveden, zaradi česar je izgubil službo, okupatorske oblasti pa so ga začele preganjati in mu groziti s smrtjo. Ker so se grožnje ponavljale, je oče z družino skrivaj pobegnil na B., saj je menil, da se bo lažje pritajil. Kljub temu pa je bil izdan, aretiran in dne 27.7.1941 ustreljen. Pritožnik meni, da je uboj očeta zadosten razlog za beg, s katerim so si ostali člani družine rešili življenje. Glede v postopku zaslišanih prič meni, da sploh niso bile zaslišane o relevantnih dejstvih. Zato ponovno predlaga, da se dopolnilno zaslišita priči J.B. in O.K.. Izjave dr. B.M., M.V., F.G., A.L. in S.S. pa so bile podane v drugih postopkih, kar bi bilo pri odločitvi potrebno upoštevati. Predlaga, da sodišče odpravi sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje v postopku med drugim zaslišal tožnika ter pričo J. B., ki sta oba navajala enake razloge za pobeg - to je, da je tožnikovemu očetu grozilo nasilje s strani italijanskih okupacijskih oblasti. Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku presodila, da nasilje tožnikovemu očetu in njegovi družini ni neposredno grozilo, ter na podlagi take presoje odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, je imel tožnik prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora. V potrditev svojih navedb iz upravnega postopka pred organom prve stopnje je tožnik zato predlagal dopolnilno zaslišanje prič J.B. in O.K., ki bi potrdili obstoj neposredno grozečega nasilja njegovemu očetu. Ker gre po presoji pritožbenega sodišča za okoliščino, ki je bistvenega pomena za odločitev, tožniku v upravnem postopku pred izdajo revizijske odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah (načelo zaslišanja stranke). S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po določbi 2. odstavka 72. člena v zvezi z določbo 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS), ob taki kršitvi pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je treba za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem, vendar pa je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je sledilo odločitvi tožene stranke, preuranjena. V kolikor je namreč tožena stranka v revizijskem postopku na podlagi dokazov, ki so predloženi v upravnih spisih, dvomila o neposredni ogroženosti tožnikovega očeta in celotne družine, bi bilo treba po stališču pritožbenega sodišča zadevo primerneje vrniti upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča ter tožene stranke, da obstoja neposrednih groženj ne potrjuje dejstvo, da je bil tožnikov oče julija 1942 ustreljen, saj je iz listin v upravnih spisih razvidno, da ustrelitev ni bila izvršena kot realizacija zatrjevanih groženj iz leta 1941, temveč kot kazen zaradi udeležbe na partizanskem mitingu. Zato tovrstni pritožbeni ugovori (ki so po vsebini enaki tožbenim ugovorom), niso utemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.