Jedro

V postopku spremembe vrste rabe zemljišča ne more priti do prikrajšanja v velikosti parcel, saj se v njem ne spreminjajo posestne meje parcel, ki mejijo na druge lastnike.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Geodetske uprave skupnosti obalnih občin z dne 26. 11. 1992, s katero je bilo odločeno, da se pri parcelah št. 763/15, njiva 180 m2 in pašnik 100 m2 ter št. 763/30, njiva 234 m2 in pašnik 200 m2, v zemljiškokatastrskem operatu spremeni vrsta rabe in označba zemljišča, tako da nastane le ena parcela št. 763/15, njiva v izmeri 414 m2, pašnik v izmeri 234 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 66 m2. Ugotovila je, da je bila prvostopenjska odločba izdana na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju veljavnih predpisov.

V tožbi tožeča stranka navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Meni, da je prišlo do prikrajšave tožeče stranke, saj novi parceli manjka del, ki je izza parc št. 82/1 in 82/2. Tako stanje je razvidno iz listin v spisu tožene stranke. Meni tudi, da je v mejnem sporu, ki poteka pred pristojnim sodiščem, podpisnik odločbe kot sodni izvedenec upošteval drugačno dejansko stanje kot v spornem postopku. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, 16/74) v 1. odstavku 24. člena določa, da vzdrževanje (opravlja ga občinski geodetski organ) zemljiškega katastra obsega spremljanje in ugotavljanje sprememb, ki so nastale glede na podatke zemljiško - katastrskega operata, ter njihovo izvedbo v tem operatu, v 1. odstavku 26. člena pa določa, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo v zemljiško - katastrskem operatu na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali po uradni dolžnosti. Pri tem se po določbi 2. odstavka 11. člena zakona, meja med parcelama različne vrste rabe, ki pripadata istemu lastniku oziroma uporabniku, ugotavlja po dejanskem stanju v naravi.

Že prvostopenjski upravni organ je v postopku ugotovil, kar tudi sam tožnik ne zanika, da je prišlo do sprememb vrste rabe zemljišča, zato je v skladu z zakonskimi določili o vzdrževanju zemljiškega katastra in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja izdal ustrezno odločbo, v kateri je poočitil nastale spremembe. Ker je ob tem ugotovil še, da ne obstajajo pogoji za označbo zemljišča z dvema različnima parcelnima številkama, je zemljišči združil in ju označil le z eno parcelno številko. Pri tem, ko je ugotavljal spremembo glede vrste rabe zemljišča, upravni organ ni niti ugotavljal niti spreminjal posestnih mej parcel, ki mejijo na druge lastnike. Za takšno spreminjanje mora biti namreč izveden poseben postopek (mejni ugotovitveni postopek) ali pa se meja ugotavlja v sodnem postopku. Zato ni sprejemljivo zatrjevanje tožeče stranke, da je bila v spornem postopku prikrajšana za del zemljišča na vzhodni strani, ki je izza starih parc. št. 82/1 in 82/2, saj do zatrjevane prikrajšave v takem postopku ne more priti. Iz listin v spisu, ki jih je pri odločanju upoštevala tudi tožena stranka, je namreč razvidno, da je v postopku šlo samo za ugotavljanje sprememb v vrsti rabe zemljišča na parcelah št. 763/15 in 763/30 oziroma še za spojitev parcel istega lastnika, in da je znašala skupna izmera obravnavanega zemljišča po starem in po novem stanju 714 m2. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločbo prvostopenjskega organa, ko je ugotovila, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljen ustrezen materialni predpis.

Tudi tožbene navedbe tožeče stranke glede podpisnika prvostopenjske odločbe v postopku spremembe vrste rabe zemljišče, ki je bil tudi izvedenec v sporu za ureditev meje pred pristojnim sodiščem, niso sprejemljive, saj gre za dva povsem različna postopka tako glede ugotavljanja dejanskega stanja kot tudi glede pravnih posledic.

Izpodbijana odločba je tudi po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).