Jedro

Pri prehodu zapuščine brez dedičev v lastnino Republike Slovenije gre za poseben način derivativne pridobitve lastnine in za univerzalno pravno nasledstvo, tako da Republika Slovenija vstopi v celoti v zapustnikova pravna razmerja glede pravic in stvari, ki so prešle v njeno last. S tem Republika Slovenija vstopi tudi v procesna razmerja zapustnika. Sodišče postopka ne prekine, če je umrla stranka imela pooblaščenca, ampak pozove Republiko Slovenijo, naj postopek prevzame, nato pa s sklepom odloči, da se postopek, ki je tekel zoper umrlo stranko, nadaljuje z Republiko Slovenijo. Prevzemu postopka se Republika Slovenija ne more upirati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 2.8.1995 od sodišča zahteval, naj odloči, da sta mu prva tožena družba in drugi toženec dolžna plačati 17.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi. Drugi toženec je na tožbo odgovoril. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je drugi toženec dne 23.7.2002 umrl in da je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. D 179/2002 z dne 20.12.2002, ki je postal pravnomočen dne 12.2.2003, zapuščina po pokojnem drugem tožencu na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju postala lastnina Republike Slovenije, ker so se vsi dediči v svojem imenu in v imenu potomcev odpovedali dedovanju. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pozvalo Republiko Slovenijo, naj vstopi v pravdo namesto pokojnega drugega toženca.

Zoper ta sklep se je pritožila Republika Slovenija. V pritožbi poudarja, da ni univerzalni pravni naslednik pokojnega drugega toženca. Pri prehodu zapuščine brez dediča na Republiko Slovenijo namreč ne gre za dedovanje, temveč za originaren način pridobitve lastnine z okupacijo na premoženju brez dedičev. V tem primeru pa o univerzalnem pravnem nasledstvu ni mogoče govoriti. Pritožnica meni, da bi se lahko vključila v pravdo zgolj na podlagi subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani v smislu 187. člena Zakona o pravdnem postopku, za kar pa je potrebna njena privolitev. Zato je po njenem mnenju sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožnica predlaga, naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) v 205. členu določa, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Postopek, ki je bil prekinjen, se nato v skladu s prvim odstavkom 208. člena nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzame, ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Pokojni drugi toženec je za opravljanje pravdnih dejanj pooblastil odvetnico. Drugi toženec je torej v pravdi imel pooblaščenko, zato niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 205. členu. Po 100. členu ZPP ima namreč pooblaščenec v primeru strankine smrti še naprej pravico opravljati vsa pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič oziroma novi zakoniti zastopnik prekliče pooblastilo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ravnalo, ko postopka ni prekinilo.

Pri dedovanju gre za univerzalno pravno nasledstvo. V trenutku zapustnikove smrti dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. S smrtjo zapustnika postane dedič tudi stranka v postopku, seveda pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini po 133. členu ZD. Do nasledstva v civilni pravdi pa pride tudi na podlagi singularnega materialnopravnega nasledstva. Tako na primer odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče spor, lahko pripelje na podlagi drugega odstavka 190. člena ZPP tudi do procesnega nasledstva, saj lahko tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo namesto tožnika oziroma toženca, če v to privolita obe stranki. (primerjaj L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 185).

Med pravdnima strankama je nesporno, da so se vsi dediči odpovedali dedovanju. Zakon o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 do Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju ZD) v 9. členu določa, da zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije. Po 1. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur.l. RS, št. 56/2002, v nadaljevanju ZDPra) je zastopnik Republike Slovenije pred sodišči in upravnimi organi Državno pravobranilstvo. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da prejšnja pooblaščenka umrlega drugega toženca za Republiko Slovenijo kot pravno naslednico drugega toženca ne more več opravljati procesnih dejanj in je pozvalo Republiko Slovenijo, naj vstopi v pravdo.

Republika Slovenija se temu upira, saj meni, da ne gre za dedovanje, temveč za originaren način pridobitve lastnine z okupacijo na premoženju brez dedičev. Zato Republika Slovenija meni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o univerzalnem pravnem nasledstvu. Meni, da bi se lahko vključila v pravdo le na podlagi subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani v smislu 187. člena ZPP, za kar je potrebna njena privolitev. Stališče Republike Slovenije je zmotno.

V pravni teoriji najdemo različna stališča o tem, ali je Republika Slovenija, ki pridobi zapuščino brez dedičev, univerzalna pravna naslednica zapustnika ali ne. Nekateri avtorji zavzemajo stališče, ki ga citira tudi državno pravobranilstvo, da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice (glej K. Zupančič, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 150). V tem primeru seveda ne moremo govoriti o pravnem nasledstvu. Drugačno stališče zavzema Nikola Gavella, ki poudarja, da gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki ga nima smisla primerjati z drugimi pravnimi instituti, ker gre za pravni institut, ki je oblikovan za poseben primer, ko zapustnik umre in nima dedičev. Zato, da se pravni položaj tudi v tovrstnem primeru uredi, država pridobi lastnino derivativno in s tem postane univerzalni naslednik mortis causa (primerjaj Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, str. 208).

Pravilno je stališče, da pri prehodu zapuščine brez dedičev v lastnino Republike Slovenije ne gre za dedovanje pa tudi ne za originaren način pridobitve lastninske pravice s strani države. Gre za poseben način derivativne pridobitve lastnine in za univerzalno pravno nasledstvo, tako da Republika Slovenija vstopi v celoti v zapustnikova pravna razmerja glede pravic in stvari, ki bi bile sicer predmet dedovanja, in so sedaj prešle v last Republike Slovenije. S tem Republika Slovenija vstopi tudi v procesna razmerja zapustnika. Le tako se namreč lahko uresniči namen tega instituta - dokončna ureditev pravnih razmerij glede pravic in stvari v zapuščini. Preprečiti je treba negativne posledice, ki bi lahko nastale zaradi tega, ker bi zaradi zapustnikove smrti njegov položaj v pravnih razmerjih ostal prazen (primerjaj N. Gavella, op.cit., str. 207). Država mora poravnati dolgove zapustnika, izpolniti volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki. Za dolgove, volila in bremena seveda odgovarja do višine vrednosti zapuščine.

Po 10. členu ZDPra sme državni pravobranilec izjemoma iz upravičenih razlogov v posameznih zadevah pooblastiti diplomiranega pravnika z opravljenim državnim pravniškim izpitom, zaposlenega v državnem organu ali drugem subjektu, da ga nadomešča pri zastopanju za posamezna pravna dejanja. Za druga strokovna dejanja in vprašanja v postopku sme državni pravobranilec pritegniti k sodelovanju tudi druge strokovnjake, če to prispeva k hitrejši razjasnitvi zadevi. Iz te določbe izhaja, da državno pravobranilstvo za zastopanje pred sodiščem ne more pooblastiti odvetnika, ki je do smrti zastopal stranko, in mora prevzeti postopek kljub temu, da do prekinitve postopka po 205. členu ZPP ni prišlo. Prevzemu postopka se v tem primeru - tako kot dediči - ne more upirati. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje Republiko Slovenijo pozvalo, naj na podlagi 208. člena ZPP vstopi v pravdo (po 208. členu ZPP bi bilo pravilno treba pozvati državo, naj prevzame postopek). Gre za sklep procesnega vodstva, s katerim sodnik pravne naslednike povabi, naj prevzamejo postopek. Proti temu sklepu ni pritožbe, zato je višje sodišče na podlagi prve točke 365. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. V nadaljevanju postopka pa bo moralo sodišče s sklepom odločiti, da se postopek, ki je tekel proti umrlemu drugemu tožencu nadaljuje z Republiko Slovenijo (četrti odstavek 208. člena ZPP).