Jedro

Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Mestne občine Kranj se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Kranj (prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se z dnem pravnomočnosti te odločbe vrnejo v last in posest upravičenki A. A., rojeni ..., nazadnje stanujoči v ..., jugoslovanski državljanki od 28. 8. 1945 do svoje smrti, naslednje nepremičnine: - parc. št. 956/1, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 204 m2, - delež 5/88-tin na parc. št. 15/1, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 88 m2, - delež 6/45-tin na parc. št. 15/4, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 45 m2, - delež 2/33-tin na parc. št. 15/5, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 33 m2, - delež 5/38-tin na parc. št. 15/6, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 38 m2, - delež 34/77-tin na parc. št. 15/7, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 77 m2, in - delež 11/12-tin na parc. št. 228/14 k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 12 m2 (1. točka izreka), določila kot zavezanko za vrnitev Mestno občino Kranj (2. točka izreka), odločila, da znaša vrednost nepremičnin 180,75 DEM (3. točka izreka), da se premoženje po pravnomočnosti te odločbe da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere tožniku, ki bo z njim upravljal do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnih upravičencih (4. točka izreka), da se po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (5. točka izreka), odločila še o stroških postopka in da bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo odločeno v nadaljevanju postopka (6. in 7. točka izreka).

2. V obrazložitvi je prvostopenjski organ uvodoma povzel potek postopka, med drugim, da je bilo v zadevi izdelano identifikacijsko potrdilo za podržavljena zemljišča in da je bilo z več odločbami upravičenki že vrnjeno podržavljeno premoženje, delno v naravi, delno v obliki odškodnine. V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da se lahko v tem postopku v naravi vračajo sedanja parc. št. 956/1, k.o. ..., ter deli sedanjih parc. št. 15/7, 15/6, 15/5, 15/4 in 15/1, vse k.o. ..., ter parc. št. 228/14 k.o. ..., v deležih, ki predstavljajo upravičenki podržavljeno premoženje. Glede na 51. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je zavezanka za vračilo Mestna občina Kranj. Organ je izračunal tudi vrednost s to odločbo vrnjenega zemljišča po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok). Opravljena je bila ustna obravnava. V zvezi s pripombami tožnika je navedel, da je glede možnosti dostopa do parc. št. 956/1 k.o. ... in do zemljišč podržavljene parc. št. 85 k.o. ... iz priloženih zemljiškokatastrskih in zemljiškoknjižnih listin razvidno, da parc. št. 956/1 meji na kategorizirano javno pot parc. št. 1050/14 k.o. ..., ki leži neposredno ob glavni mestni cesti ... Tudi zemljišče podržavljene parc. št. 85 k.o. ... je, kot je razvidno iz mapne kopije, dostopno po parc. št. 15/1, ki je v lasti MOK in meji na parc. št. 18/1 k.o. ... Ker je upravičenka že leta 1952 prodala parc. št. 84/6 fizični osebi, iz katere je nastala parc. št. 38, in ki je bila 1995 prodana zakoncema B., in zaradi česar naj bi po mnenju tožnika bil onemogočen dostop do parc. št. 85, tako ni prišlo do nedovoljenega razpolaganja po 88. členu ZDen. Služnosti niso vpisane v breme parcel, temveč v njihovo korist, zato ni treba odločati o izbrisu bremen iz zemljišče knjige. V zvezi z vračilom parc. št. 956/1 je organ še pojasnil, da po Zakonu o vodah (ZV-1) vodno zemljišče reke Kokre ni zgolj struga reke, ampak tudi breg (to je razvidno tudi iz katastrskih podatkov za parc. št. 1053, ko 52,6 % površine predstavlja vodno zemljišče). Zemljišč s parc. št. 956/1 in 85 pa ni mogoče obravnavati kot celote v sklopu kompleksa ..., ker se denacionalizacija teh nepremičnin nanaša na različne zavezance ter na različne oblike vračanja premoženja, poravnava pa ni možna, ker bi bila v nasprotju s predpisi. Na izdano poročilo po 65. členu ZDen je tožnik podal obširne pripombe, ki jih je organ povzel v odločbi. Navedel je, da sta zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja zahtevali pravni naslednici A. A. in C. C. sedaj že pokojni D. D. in E. E. Obe sta v postopku imenovali pooblaščenca: F. F. ter G. G. Po smrti D. D. je dr. G. G. preklical njeno pooblastilo, dano dr. F. F., po smrti E. E. pa zahteval priznanje statusa stranke, kar mu je organ priznal. Ker je G. G. preklical pooblastilo D. D., dano dr. F. F., je to lahko storil je v svojem imenu, ne pa v imenu drugih pravnih naslednikov pok. D. D. (61. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86), zato organ navaja stranke, ki so uvedbo postopka predlagale. Na ogledu z dne 5. 4. 2006 je organ res zapisal, da so parc. št. 956/1 in nekdanja parc. št. 85, sedaj 22 in 23, ostale brez dostopa, vendar je bilo to zapisano, preden je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Lega parc. št. 956/1 je ostala nespremenjena in s tem tudi dostop do nje. V zvezi s parc. št. 85 pa se je dostop preverjal le pri parc. št. 38 k.o. ... Ker so bile ovire za vračilo v naravi dela podržavljene parc. št. 85 v izmeri 141 m2 podane že pred ZDen, se bo o tem odločalo naknadno. Enako velja glede zahtevkov za ugotavljanje manjvrednosti nepremičnin. V zvezi s predloženo zabeležko ''Skladišče ... v najemu parc. št. 956 - ...'' pa je organ ugotovil, da ni razvidno, da jo je napisala upravičenka, kot tudi ne, iz katerega arhiva je bila pridobljena in kdaj. Nesporno je le, da je nastala pred letom 1933. Ne glede na to ne zadošča, da bi se na tej podlagi štelo to zemljišče za stavbno zemljišče v času podržavljenja.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil in še odločil, da Mestna občina Kranj nosi svoje stroške pritožbenega postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodal, da tožnik ni izkazal pristranskosti uradne osebe, ki odloča o zadevi na prvi stopnji. V zvezi z neveljavnim pooblastilom dr. F. F. ter domnevno napačnim poimenovanjem upravičenke se je skliceval na prvostopenjsko odločbo. V zvezi s parc. št. 956/1 in onemogočenim dostopom je drugostopenjski organ ugotovil, da iz skice delitve IDPOS 92, kopije zemljiškokatastrskega načrta, priloženega potrdilu o zemljiškokatastrskih podatkov parcel v času podržavljenja Geodetske uprave Kranj in občine Tržič z dne 3. 10. 1991, in identifikacijskega potrdila izvedenca ... z dne 28. 10. 2005 razvidno, da sta njena lega in s tem dostop ostala nespremenjena. V letu 1979 pa se je zaradi napačnega oziroma nezadostno natančnega starega stanja poočitila razlika med novim in starim stanjem. Zato ne drži, da je napačna izmera in način vračanja. Pridružil se je tudi navedbam prvostopenjskega organa v zvezi z vračilom vodnega zemljišča. O vračilo 141 m2 nekdanje parc. št. 85 pa še ni bilo odločeno, zato navedbe niso relevantne, enako velja glede pritožbenih navedb o ocenjevanju manjvrednosti parcel. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Kot neločljive sestavne dele tožbe je opredelil vse vloge v spisu, vse dokaze tožnika in drugih vlagateljev v postopku, odgovor in pripombe tožnika z dne 18. 3. 2020 na poročilo po 65. členu ZDen z dne 2. 3. 2020 in pritožbo tožnika. Navedel je, da je organ kršil 7. člen ZUP/86, prvi odstavek 242. člena ZUP/86, prvi odstavek 243. člena ZUP/86, s tem, da je tudi zavestno uporabil napačne in neresnične trditve, ki jih je uporabil za konstrukcijo nepravilnih odločitev, nasprotnih dokazov in podatkov pa ni hotel upoštevati. Tožnik tudi očita, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je določil organ brez upoštevanja spisovnih uradnih dokazil (prvi do tretji odstavek 143. člen ZUP/86). Organ je zlorabil načelo prostega preudarka v škodo upravičenke s tem, ko je odločal o zadevah, ki jih je utemeljil na neresničnih in nezakonitih predpostavkah. Organ je kršil tudi 25. člen Ustave RS in 33. člen Ustave RS. V izogib ponavljanju se tožnik sklicuje še vse razloge in dokaze, ki jih je dosedaj dostavil organom, ki niso bili upoštevani. Jasno je, kaj je vodno zemljišče in da je lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava. Glede možnosti vračila tudi drugih delov podržavljene parc. št. 956/1, glede nedostopnosti, statusa in manjvrednosti naj sodišče upošteva obrazložitev v tožbah 7, 8. 9 in 10 tožnikovega odgovora in pripomb na poročilo z dne 18. 3. 2020 ter v točkah 1 do 5, 9, 10 do 33 pritožbe z dne 9. 7. 2020. Sodišče naj upošteva tudi ostale listine, predvsem zapisnik ogleda z dne 5. 4. 2006, ter tožnikove ostale vloge. V zvezi s parc. št. 956/1 je tožnik poudaril, da je bila prav zaradi najemne pogodbe upravičenka prisiljena razdeliti to parcelo na pet delov tako, da je po odprodaji štirih delov v njeni lasti ostal v najem oddani del ... z voznim dostopom. Ta dostop je bil vrisan v katastru do leta 1997. Z geodetskimi manipulacijami po nacionalizaciji oziroma celo po uveljavitvi ZDen je ta dostop izginil oziroma bil leta 1997 priključen z IDPOS 6019 k parceli št. 1050/13, ki je zaradi kršitve 88. člena ZDen v zasebni lasti. Iz v spis vloženega izrisa za k.o. ..., je razvidno, da so okrog leta 1950 kar celo parc. št. 956/1 priključili reki Kokri s parc. št. 1053. Prvostopenjski organ naj tudi uredi spis tako, da bo urejen po pravih upravičencih, vlagateljih in strankah postopka kot je to tožnik že pojasnil v odgovoru in pripombah z dne 18. 3. 2020 in pritožbi z dne 9. 7. 2020. Sodišču je predlagal, da po glavni obravnavi tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem naj organ popravi poročilo po 65. členu ZDen in nato izda zakonito delno odločbo, s tem, da vrne tudi dele nekdanje parcele št. 956/1, ki so sedaj v parc. št. 1053, 1050/14 in drugim.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

6. Stranki z interesom Mestna občina Kranj in H. H. odgovora na tožbo nista podali.

7. Tožnik je v odgovoru na odgovor toženke opozoril, da se toženka ni opredelila do nobenega njegovega argumenta konkretno.

8. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1597/2020 z dne 25. 1. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 17. 2. 2022, na katero sta pristopila tožnik in stranka z interesom Mestna občina Kranj. Toženka je opravičila svoj izostanek z vlogo ''Obvestilo sodišču v zadevi I U 1597/2020 z dne 11. 2. 2022''. Tožnik je vztrajal pri tožbi in svojih vlogah, poudaril, da se toženka do njegovih navedb ni konkretno opredelila, izpostavil sestavo sodišča, s katero se ne strinja, saj gre po njegovem mnenju za zapleteno zadevo že zaradi trajanja postopka, če pa je pri tem vzeta v obzir vrednost zemljišča, potem gre za zavlačevanje organa pri odločanju. Opozoril je na odločitve organa v drugih denacionalizacijskih postopkih in se ponovno skliceval na že vse podane vloge v postopku ter prerekal navedbe toženke, zlasti, da je zahteval že v postopku, kot tudi v tožbi ugotovitev manjvrednosti podržavljenih zemljišč s parc. št. 85/2, k.o. ..., s parc. št. 956/1, k.o. ..., in parc. št. 121/1 ter 122/1, k.o. ..., kot tudi manjvrednost sedanjih vračajočih zemljišč s parc. št. 956/1, k.o. ..., parc. št. 15/1, 15/4, 15/5, 15/6, 15/7, k.o. ..., in parc. št. 228/14, k.o. ..., zaradi dogovora o načinu vrnitve. Meni, da je odločitev o vračilu v naravi preuranjena, če v bistvenih točkah ni ugotovljena dejanska podlaga za odločitev o odškodnini. Sodišče je prosil za rok za odgovor na obvestilo toženke z dne 11. 2. 2022. Stranka z interesom MOK je opozorila, da je predmet spora izpodbijana odločba in ne celotni postopek, menila, da gre za zlorabo pravic s strani tožnika, ki le pavšalno ugovarja ravnanju organa in se sklicuje na svoje vloge, kar ni dopustno. Ugovarjala je določitvi roka za odgovor tožniku na obvestilo toženke o izostanku z naroka. V nadaljevanju sta stranki vztrajali pri svojih stališčih.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem in sodnem spisu, med drugim Odgovor in pripombe tožnika na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 18. 3. 2020, pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 9. 7. 2020, geodetski načrt in zemljiškoknjižne izpiske, karto iz leta 1950 v zvezi z zemljiščem s parc. št. 956/1, k.o. ...

11. Tožnik je sodišču v na glavni obravnavi danem roku poslal odgovor na obvestilo toženke o izostanku z naroka z dne 11. 2. 2022. V njem je uvodoma izpostavil, da toženka ni navedla vzroka zadržanosti, s samim izostankom pa kaže svoj odnos do strank in sodišča. Stališča organov niso bila izčrpno pojasnjena, kot to navaja toženka, hkrati pa so njena pojasnila pavšalna, nekonkretizirana in že zato neutemeljena. Že samo trajanje postopka kaže na to, da s potekom postopka ni ''vse v redu''. Ponovno je izpostavil napačno poimenovanje upravičenke, kar povzroča težave v zapuščinskih postopkih. Dejansko stanje glede vodnega zemljišča s parc. št. 1053 ni sporno, se pa toženka ni opredelila do tožnikove zahteve po vračilu deleža tega zemljišča po ZV-1. Tožnik je v ostalem vztrajal pri svojih navedbah in tožbenem zahtevku.

12. Sodišče je drugopis zadnje vloge tožnika poslalo ostalim strankam postopka v vednost. 13. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožnikovega ugovora zoper sklep, I U 1597/2020 z dne 25. 1. 2022, s katerim je bilo odločeno o sestavi sodišča pri odločanju. Po vsebini gre nedvomno za ugovor zoper sestavo sodišča, ki ga sodišče zato kot takega obravnava. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da v zadevi niso podani pogoji po tretji alineji drugega odstavka13. člena ZUS-1 (enostavno dejansko in pravno stanje zadeve), predvsem glede na dolgo trajanje postopka. Slednje (tj. dolgo trajanje postopka) samo po sebi po oceni sodišča namreč še ne pomeni, da je zadeva zahtevna, temveč je treba upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve. V tem primeru gre, kot že povedano, za postopek denacionalizacije, pri čemer je predmet izpodbijane delne odločbe oblika vračila le nekaterih zemljišč od zahtevanih, ob tem, da je že iz izreka odločbe tudi razvidno, da bo o preostalem delu zahtevka (zahteve za denacionalizacijo) odločeno v nadaljevanju. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da so med vlagatelji in zavezanci/em potekala dogovarjanja glede vračila zemljišč, kar je (tudi glede na podatke spisa) očitno v pretežnem delu podaljšalo postopek. O uveljavljenih ugovorih, pa se je - kot tudi že rečeno v sklepu, I U 1597/2020 z dne 25. 1. 2022 -, že izrekla sodna praksa. Sodišče tako sodi, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet spora je odločitev prvostopenjskega organa o vračilu v naravi zemljišč s parc. št. 956/1, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 204 m2, delež 5/88-tin na parc. št. 15/1, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 88 m2, delež 6/45-tin na parc. št. 15/4, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 45 m2, delež 2/33-tin na parc. št. 15/5, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 33 m2, delež 5/38-tin na parc. št. 15/6, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 38 m2, delež 34/77-tin na parc. št. 15/7, k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 77 m2, in delež 11/12-tin na parc. št. 228/14 k.o. ..., pozidano zemljišče v izmeri 12 m2 denacionalizacijski upravičenki A. A., s tam opredeljenimi osebnimi podatki.

16. Tožnik odločitvi ugovarja iz vseh tožbenih razlogov, pri čemer se v izogib ponavljanju sklicuje na vse razloge in dokaze, ki jih je v postopku navedel oziroma poslal organoma, pri čemer izpostavi predvsem Odgovor in pripombe na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve po 65. členu ZDen z dne 18. 3. 2020 in pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 9. 7. 2020 (ter se v določenih delih tožbe sklicuje izrecno na določene točke teh vlog).

17. Sodišče uvodoma tožniku pojasnjuje, da je tožba samostojno pravno sredstvo. P0 30. členu ZUS-1 mora tožnik v tožbi med drugim razložiti, zakaj toži. Povedano drugače: v tožbi mora navesti, zakaj meni, da je z upravnim aktom posežen v njegovo pravico ali pravno korist, ter v čem je upravni akt nezakonit. Ob odsotnosti takšnih konkretiziranih (tj. v odnosu do predmeta stvari) navedb sodišče pazi po uradni dolžnosti le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Tožnik mora torej _konkretno_ navesti, iz katerih dejanj oziroma pravnih naziranj organa v postopku izhajajo nepravilnosti, zaradi katerih je po njegovem mnenju izpodbijani akt nezakonit. Ne gre sicer za tako vsebinsko pomanjkljivost tožbe, ki bi terjala njeno dopolnitev in v primeru neodziva njeno zavrženje, vendar pa terja od tožnika konkretizacijo tožbenih razlogov. Tako tudi sodna praksa. Sodišče se zato v tem upravnem sporu ne bo opredeljevalo do ugovorov, ki jih je tožnik uveljavljal (konkretizirano) v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku, ne pa tudi v tožbi, temveč se bo opredeljevalo le do v tožbi (konkretnih) uveljavljanih ugovorov.

18. Tožnik v nadaljevanju izpostavlja procesne kršitve: kršitev načela materialne resnice, kršitev pravil postopka (neupoštevanje prvega odstavka 242. člena ZUP/86, prvi odstavek 243 ZUP/86), nemožnosti preizkusa odločbe, nejasnega izreka, ker tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v celotnem postopku in mu ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je uradna oseba določila samovoljno in brez podlage, ker je organ zlorabil načelo prostega preudarka, kršitev 25. člena UstaveRS, ker je organ določil, da bo odločal o preostanku površin v posebnem ugotovitvenem postopku, kršitev 33. člena Ustave RS, ker ni bilo odločeno o manjvrednosti zemljišč in ker gre za poseg v pričakovalno pravico upravičenke.

19. Sodišče ugotavlja, da tožnik povzetih procesnih kršitev v večjem delu ne konkretizira, temveč jih uveljavlja na pavšalni ravni. Ne glede na povedano pa sodišče sodi, da podane kršitve, kolikor jih sodišče lahko vsebinsko obravnava, upoštevaje nekonkretiziranost v tem delu, niso podane.

20. Po prvem odstavku 242. člena ZUP/86 organ druge stopnje, kadar ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je dispozitiv izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu; če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, stvar rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši stvar. Drugostopenjski organ v konkretnem primeru (očitno – op. sod.) ni spoznal, da so bile v postopku na prvi stopnje zagrešene navedene kršitve, saj ni dopolnil postopka in zadeve rešil s svojo odločbo, temveč je pritožbo tožnika po tem, ko jo je vsebinsko obravnaval, zavrnil. Enako sme ravnati organ druge stopnje po prvem odstavku 243. člena ZUP/86 v primeru, če ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen materialni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje in sam reši stvar. Očitno tudi do ugotovitev iz citiranega prvega odstavka 243. člena ZUP/86 drugostopenjski organ ni prišel, upoštevajoč zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev odločitve prvostopenjskega organa.

21. V katerem delu odločitve ni mogoče preizkusiti in zakaj tožnik meni, da je izrek nejasen, tožnik ne pojasni, zato temu ugovoru že iz tega razloga ni možno ugoditi. V nadaljevanju sicer do določene mere ta ugovor konkretizira z navedbo, da organa nista upoštevala nobenega njegovega argumenta in dokaza ter tega nista obrazložila, s čimer pa tudi ni zadostil konkretizaciji ugovora do te mere, da bi ga bilo možno vsebinsko obravnavati. Tožnik tudi ne konkretizira ugovora glede nemožnosti sodelovanja, ob tem pa sodišče še ugotavlja, da je tožnik v postopku sodeloval, bil pri tem aktiven, posredovane so mu bile vse listine, med drugim poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve po 65. členu ZDen, na katerega se je odzval s svojo vlogo (Odgovor in pripombe z dne 18. 3. 2020). Ob takem stanju zadeve (in pavšalnem ugovoru na tej podlagi) organu te kršitve tudi ni mogoče očitati. Do zlorabe načela prostega preudarka (ki ga tožnik tudi sicer sploh ne konkretizira) pa že po naravi stvari ni moglo priti. ZDen je namreč kogentni predpis, ki natančno določa, na kakšen način in pod katerimi pogoji je možno vračilo podržavljenega premoženja, ter v nobenem delu ne dopušča odločanja po prostem preudarku. Organu pa ZUP/86 (215. člen ZUP/86 (in tudi sedaj veljavni prvi odstavek 219. člena ZUP)) omogoča, da kadar se lahko odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah (delna odločba) (prvi odstavek). Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo (drugi odstavek). Ker je prvostopenjski organ ocenil, da so v zadevi podani pogoji za izdajo delne odločbe glede obravnavanih zemljišč, je tako mogel in smel odločiti z delno odločbo. Zato mu tudi kršitve 25. člena Ustave RS (ki opredeljuje pravico do pravnega sredstva, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih) ni mogoče očitati, pri čemer je tožnik zoper prvostopenjsko delno odločbo pritožbo vložil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo tudi vsebinsko obravnaval. Negativna odločitev o pritožbi tožnika pa v nobenem pogledu ne predstavlja že a priori kršitve postopka, kot tudi ne Ustave RS. Iz enakih razlogov tudi do kršitve 33. člena Ustave ni prišlo. Kot izhaja že iz izreka izpodbijane odločbe (7. točka izreka), bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo odločeno v nadaljevanju postopka. Zato je očitek o posegu v pričakovalno pravico upravičenke napačen oziroma vsaj preuranjen.

22. Tožnik tudi ugovarja napačni oceni o nemožnosti vračila dela zemljišča s parc. št. 956/1 v naravi, predvsem glede na drugi in peti odstavek 11. člen ZV-1. 23. Sodišče v zvezi s tem ugovorom uvodoma pojasnjuje tožniku, da je predmet presoje izpodbijana delna odločba, s katero je bilo odločeno o vračilu določenih zemljišč v naravi, o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo, torej o podržavljenem premoženju (tudi delih podržavljenih zemljišč, o katerih ni bilo odločeno s to odločbo), za katerega naj bi bilo ugotovljeno, da je vračilo možno v drugih oblikah po ZDen, pa bo (kot tudi že povedano) odločeno v nadaljevanju postopka. Že iz tega razloga ni možno očitati nezakonitosti izpodbijani odločbi iz tega razloga, saj ni odločeno (o stvari se namreč odloča z izrekom – glej 208. člen ZUP/86 oziroma sedaj 214. člen ZUP) o vračilu dela podržavljenega zemljišča s parc. št. 956/1, ki se sedaj nahaja v delu parc. št. 1053. 24. Zaradi racionalnejšega vodenja nadaljevanja postopka in ker se je organ v zvezi z načinom vrnitve dela parc. št. 1053 že opredeljeval v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa sodišče dodaja še naslednje:

25. 11. člen ZV-1 definira vodno zemljišče celinskih voda v svojem prvem odstavku, po katerem je zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem, vodno zemljišče celinskih voda (v nadaljnjem besedilu: vodno zemljišče). V drugem odstavku istega člena (na katerega se sklicuje tožnik) je nadalje določeno, da vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom, do izrazite geomorfološke spremembe. Vodna zemljišča celinskih voda, za kar gre v tem primeru, so javno dobro. Po načinu nastanka so naravna ali grajena, pri čemer je naravno vodno zemljišče javno dobro po zakonu (ex lege) (15. člen ZV-1). V petem odstavku 11. člena (na katerega se tudi sklicuje tožnik) pa, da je vodno zemljišče lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava.

26. Prvostopenjski organ je v zvezi z načinom vrnitve zemljišča s parc. št. 956/1 ugotovil naslednje: - da se po sedanjem stanju na zemljišču prvotne parc. št. 956/1 s površino 464 m2 nahajata celi parc. št. 956/1 v izmeri 204 m2, parc. št. 1050/14 v izmeri 1 m2 ter del parc. št. 1050/13 v izmeri 34 m2, del parc. št. 1050/15 v izmeri 20 m2 in del parc. št. 1053 v izmeri 205 m2, - da je možno vračilo v naravi zemljišča s parc. št. 956/1 v izmeri 204 m2 (kot je bilo tudi odločeno s to delno, izpodbijano odločbo - op. sod.), ter, - da vračilo zemljišč s parc. št. 1050/14, dela 1050/13, dela 1050/15 in dela 1053 ni možno, pri čemer je bilo za del zemljišča s parc. št. 1053 ugotovljeno, da predstavlja naravno vodno javno dobro, v naravi reka Kokra, kjer je vknjižena lastninska pravica na Republiko Slovenijo. Že na tej podlagi je prvostopenjski organ (ki mu je pritrdil tudi drugostopenjski organ) zaključil, da vračilo v naravi ni možno, ker gre za naravno javno dobro (po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine namreč ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice).

27. Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) najprej tožniku pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi. Hkrati pa sodišče opozarja organ na sodno prakso, med drugim npr. na sodbo, I U 1072/2017, kjer je sodišče zavzelo stališče o ugotavljanju ovire po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z ZV-1, in ki naj jo upošteva pri ugotavljanju načina vračila tega dela zemljišča s parc. št. 956/1. Ob tem naj tudi upošteva navedbe tožnika v tožbi glede priključitve zemljišča s parc. št. 956/1 k parc. št. 1053, ter ponovnemu pojavu zemljišča s parc. št. 956/1 in presodi, ali gre za relevantne navedbe, kar se tiče ugotovitve dejanskega stanja s tem v zvezi.

28. Tožnik v tožbi tudi navaja, naj sodišče glede vračljivosti v naravi drugih delov parc. št. 956/1 in drugih zemljišč, glede nedostopnosti, statusa stavbnega zemljišča in manjvrednosti obravnavanih zemljišč upošteva utemeljitev obrazložitve v točkah 7 – 10 Odgovora in pripombe na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 18. 3. 2020 in v točkah 1 – 5, 9, 10, 12 – 33 pritožbe z dne 9. 7. 2020. Kot že navedeno zgoraj, mora tožnik v tožbi konkretno navesti, zakaj toži, torej navesti konkretne razloge, ne pa se sklicevati na svoje prejšnje vloge oziroma pravna sredstva v postopku (ne glede na to, da je sodišče v okviru dokaznega sklepa vanje vpogledalo). Že iz tega razloga obravnava tega ugovora ni možna, pri tem pa sodišče (kot je tožniku pojasnil že upravni organ in kot je tudi navedeno že v tej sodbi) še pojasnjuje, da bo o preostalem delu zahteve odločeno v nadaljevanju, med drugim tudi npr. o manjvrednosti obravnavanih zemljišč, ki jo tožnik uveljavlja, zlasti glede na status zemljišč, kar vse bo vplivalo na način vračila, idr.

29. Kljub pavšalnosti navedenih ugovorov sodišče še dodaja:

30. Tožnik smiselno ugovarja opredelitvi statusa podržavljenih zemljišč kot kmetijskih (in posledično njihovi vrednosti). Opredelitev zemljišča kot stavbnega je pridržana zakonu (v novi Jugoslaviji je bilo prvič opredeljeno v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, nato l. 1965 v noveli Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni list FLRJ, št. 26/54, v Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97, Zakonu o urejanju prostora, Zakonu o graditvi objektov, Zakonu o prostorskem načrtovanju, itd.). Ureditve so vsebinsko podobne; kot stavbno zemljišče se opredeljuje zemljišče oziroma zemljiško parcelo, na kateri je zgrajen objekt oziroma kot nezazidano stavbno zemljišče tisto zemljišče oziroma zemljiško parcelo, ki je s prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Zakonskim opredelitvam stavbnega zemljišča je sledilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994; po njegovi oceni imajo pravni status stavbnega zemljišča ob podržavljenju _tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis_. Povedano drugače: če predpis, na podlagi katerega so bila zemljišča podržavljena, zemljiščem ni spremenil namembnosti (v tem primeru so bila obravnavana zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o o agrarni reformi in kolonizaciji - 2. točka 3. člena ZDen, kar pomeni, da jim namembnost s predpisom ni bila spremenjena), bi se pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazal le, če bi bila zemljišča v času podržavljenja opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona iz l. 1931 (Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931). Tako tudi ustaljena sodna praksa (npr. sodbe I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 1474/2005 z dne 25. 4. 2007, I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, X Ips 387/2007 z dne 8. 5. 2008, X Ips 43/2009 z dne 9. 4. 2009, idr.). Da bi se podržavljena zemljišča nahajala v tako določenih območjih (tj. zazidanih in območjih, namenjenih za zazidavo), pa iz do sedaj zbranih podatkov spisa ne izhaja.

31. V zvezi z navedbo o dostopih do vrnjenih zemljišč (oziroma odsotnosti le-teh, kot se da razumeti iz tožbe) pa ZDen ne nalaga organu, da v primerih vračanja zemljišč v last in posest, uredi tudi možnost dostopa, v primeru, če ta ni zagotovljen. Kot pa izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa je dostop do s to odločbo vrnjenih zemljišč zagotovljen. Vprašanje možnosti dostopa do zemljišč, ki niso predmet te odločbe, pa ne more biti relevanten tožbeni ugovor za presojo zakonitosti te odločbe.

32. Tožnik tudi navaja, saj sodišče upošteva vse listine in dokaze, še posebej zapisnik ogleda z dne 5. 4. 2006, tožnikove vloge s prilogami iz druge alineje točke 7 Odgovora in pripombe z dne 18. 3. 2020 ter druge nahajajoče se dokaze, pri čemer ne konkretizira, pri čem oziroma v zvezi s čim naj jih sodišče upošteva. V kolikor ima tožnik pri tem v mislih zanj sporne ugotovitve o tem, da je možno tudi druge dele podržavljenih zemljišč, obravnavanih v tej odločbi, vrniti v naravi, potem bo – kot tudi že povedano – o tem odločeno v nadaljevanju postopka. In kot tudi že povedano: zato izpodbijani odločbi nezakonitosti ni mogoče očitati. Če bi sodišče tako odločbo odpravilo, bi s tem lahko odločilo tožniku v škodo.

33. V zvezi z navedbami o ''prisilni'' razdelitvi podržavljenega zemljišča s parc. št. 956/1 na pet delov tako, da je po njeni razdelitvi v upravičenkini lasti ostal le del, oddan v najem ... z dostopom, ta dostop pa je ''izginil'', oziroma bil priključen k parc. št. 1050/13, ki je prešel v zasebno last kljub prepovedi razpolaganja iz 88. člena ZDen, pa sodišče ponovno ugotavlja, da gre za del podržavljenega zemljišča s parc. št. 956/1, o katerem s to odločbo sploh ni bilo odločeno in že to onemogoča vsebinski preizkus tega ugovora, ga bo pa moral obravnavati upravni organ, ko bo nadaljeval s postopkom denacionalizacije.

34. Tožnik še navaja, naj sodišče organu naroči ureditev spisa po ''pravih'' upravičencev, vlagateljih denacionalizacijskega postopka, strankah postopka, kot je to izpostavil v točkah 1 – 6 Odgovora in pripomb z dne 18. 3. 2020 in v točkah 2, 6 – 8 pritožbe z dne 9. 7. 2020, smiselno torej ugovarja neurejenosti spisa, kar je ponovno poudaril tudi na naroku na glavni obravnavi in v svojem odgovoru na obvestilo toženke z dne 11. 2. 2022. V zvezi z navedbo pravilnega imena denacionalizacijske upravičenke se sodišče strinja s poimenovanjem denacionalizacijske upravičenke v tem postopku glede na listine spisa (odločb o podržavljenju, potrdila o državljanstvu, zahteve za denacionalizacijo, tudi vlog tožnika v postopku, kjer tožnik kot upravičenko imenuje: A. A., itd.). Pri tem tudi izostane konkretna navedba tožnika, do kakšnih težav in zakaj do njih pride v zapuščinskih postopkih, in za to navedbo predložen ali/oziroma ponujen dokaz. V ostalem (naročila glede ureditve spisa po vlagateljih in strankah postopka) pa sodišče ugovora ne more obravnavati, saj je le-ta ostal na pavšalni ravni in zato neutemeljen.

35. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

36. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

37. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom MOK temelji na 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj vprašanja povrnitev stroškov postopka strank z interesom ZUS-1 ne ureja. Stranka z interesom je sodišču predlagala, naj tožbo tožnika zavrne. Glede na odločitev sodišča bi to pomenilo, da je s svojim zahtevkom uspela, kar bi, upoštevajoč načelo uspeha po 154. členu ZPP (stranka, ki v pravdi ne uspe, mora povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka), pomenilo, da je upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar je upravičena le do stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Sodišče sodi, da stranka z interesom MOK s svojimi ravnanji v postopku ni v bistvenem prispevala k rešitvi zadeve, zato priglašeni stroški postopka niso bili potrebni. Sodišče je zato njen zahtevek zavrnilo.