Jedro

V tem primeru gre za to, da ima toženec že v rokah predmet zapuščine - pokojnino, čeprav kot tožnikov pooblaščenec za njeno urejanje. Zato je tožnik ubral pravilno pot, da je v pravdi (ki navsezadnje nudi večje procesno varstvo kot zapuščinski postopek) uveljavljal svojo pravico. Gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, ki je sicer zakon o dedovanju ne ureja posebej, jo pa domneva, ko v 141. členu določa zastaralni rok za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je tožnik dedič v zapuščini po pokojnem I. Š. do pokojnine po konvenciji z Republiko Italijo v obsegu do 1/3; da obstaja tožnikova terjatev do toženca v znesku 13,991.040,00 ITL in toženčeva do tožnika v znesku 701.120,00 ITL, ter odločilo, da mora toženec po pobotanju plačati tožniku 13,289.920,00 ITL in mu povrniti 99.942,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je imel toženec za urejanje pokojnine po očetu strank 164.913,00 SIT izdatkov (za kilometrino, dnevnice in prevode), tretjina teh, ki odpade na toženca, pa znaša 54.979,00 SIT ali 701.120,00 ITL. Tožencu gre to na podlagi 749. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in to lahko pobota po 336. členu ZOR s tožnikovo terjatvijo do očetove pokojnine, ki jo je dvignil toženec. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik na podlagi 141. člena zakona o dedovanju (ZD) utemeljeno vtožuje pokojnino očeta pravdnih strank, ki jo je v celoti dvignil toženec. Toženčevi stroški z izvršitvijo naročila za ureditev vsega v zvezi s pokojnino so pravilno izračunani.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo, v kateri uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je šlo za številne postopke v zvezi z urejanjem očetove pokojnine in zato za zelo številna potovanja v Trst, Koper, Ljubljano in Maribor. Vsaj desetkrat je moral toženec v Trst, da bi dvignil pokojnino. Postopek za uveljavitev te pokojnine je bil zelo zahteven in obsežen in sodišče se ne more sklicevati na splošno poznavanje takšnih postopkov. Z navedenim načinom delitve zapuščine je izostal brat I. Š. Tožena stranka je že poprej zahtevala, da bi se o tem odločilo v posebnem postopku. Niso bile upoštevane navedbe o toženčevih vlaganjih v zapustnikove nepremičnine in skrb za očeta, kar bi uveljavljal v zapuščinskem postopku. Predlaga, naj se reviziji ugodi in vrne zadeva v ponovno obravnavo. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija razen splošne trditve o tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ne prinaša nobene navedbe, v katerem delu sodbe to ni mogoče. Revizija je izredno pravno sredstvo, v zvezi s katero je sodišču naloženo, da kar zadeva procesne kršitve, pazi po uradni dolžnosti le na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne pa tudi na druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave, kakor na primer v pritožbenem postopku. Zato revident le s povzetkom zakonske določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ne more po tej plati uspeti z revizijo.

Revident nima prav v svojem prepričanju, ki ga ponavlja še v reviziji, da bi moralo sodišče odločiti o prejetem znesku pokojnine v zapuščinskem postopku po očetu pravdnih strank. Sklep o dedovanju po njem ne zajema pokojnine. Res sicer določa zakon o dedovanju, da, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Toda v tem primeru gre za to, da ima toženec že v rokah predmet zapuščine - pokojnino, čeprav kot tožnikov pooblaščenec za njeno urejanje. Zato je tožnik ubral pravilno pot, da je v pravdi (ki navsezadnje nudi večje procesno varstvo kot zapuščinski postopek) uveljavljal svojo pravico. Gre za tako imenovano dediščinsko tožbo, ki je sicer zakon o dedovanju ne ureja posebej, jo pa domneva, ko v 141. členu določa zastaralni rok za pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. S to pravdo tudi niso prizadete koristi brata pravdnih strank, saj je tožnik zahteval le tretjino premoženja in tudi priznal tretjino potrebnih stroškov toženca. Končno sodišče tudi ni moglo obravnavati zatrjevanih toženčevih investicij v zapustnikove nepremičnine, skrb zanj ipd., saj tožena stranka ni postavila ustreznih pobotnih zahtevkov. Sodišče sme namreč soditi le v mejah opredeljeno postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Z revizijo ni dovoljeno izpodbijati sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato sodišče ne bo odgovarjalo na vse tiste revizijske trditve, podprte celo s predlogi za izvedbo dokazov, ki načenjajo dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih sodnih stopnjah, saj nanj nista vezani le stranki marveč tudi sodišče. Na revizijsko grajo, da se sodišče ne bi smelo opreti na splošno poznavanje postopka za uveljavljanje "italijanske pokojnine", pa naj bo le odgovorjeno, da sta lahko sodišči, da bi ugotovili višino potrebnih stroškov toženca, posegli po splošnem preudarku (223. člen ZPP) kot dokaznem sredstvu, saj toženec ni z ničemer verodostojno izkazal, zakaj naj bi postopek za uveljavitev pokojnine po pokojnem očetu pravdnih strank terjal tako enormne stroške, kot jih zatrjuje.

V čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, revizija spet ne pove. Ob uradnem preizkusu s tega stališča je sodišče, kar zadeva upoštevanje toženčevih stroškov za ureditev pokojnine, pravilno presodilo obravnavano razmerje kot mandatno in tudi pravilno uporabilo zakonske določbe o naročilu (nalogu, mandatu), ki jih vsebuje zakon o obligacijskih razmerjih v določbah 749. do 770. člena. Med temi tudi določbo o naročiteljevi (tožnikovi) obveznosti povrniti vse stroške prevzemniku (tožencu), vendar le tiste, ki so potrebni (prvi odstavek 759. člena ZOR). Prevzemnik naročila mora namreč paziti na naročnikov interes in stroškov ne sme delati, če ti res niso potrebni, nujni in koristni.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero, kot je bilo omenjeno, pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.