Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 87/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.87.2011 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog večje število delavcev sprememba delodajalca
Višje delovno in socialno sodišče
6. september 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Drugotožena stranka ni nadaljevala ali prevzela dejavnosti knjigoveštva od prvotožene stranke, saj je sama že od prej izvajala to dejavnost, v kolikor pa je od nje kupila določeno premoženje, predvsem stroje za linijo mehke vezave, pa je s takšnim ravnanjem zamenjala zgolj tiste stroje, ki zaradi dotrajanosti niso bili več uporabni. Ker dejavnosti ni nadaljevala ali prevzela, tudi ni bilo podlage za prevzem tožnice k drugotoženi stranki zaradi spremembe delodajalca, ampak je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki zakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvotožena stranka tožeči stranki dne 24. 11. 2009, nezakonita, da tožeči stranki delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo in ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 1998 in aneksa z dne 10. 7. 2007 še traja tako, da jo je prvotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 9. 1. 2010 do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 800,00 EUR (po odvodu prispevkov in davkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, in da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka (1./1., 2., 3, 4., 5. točka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvotožena stranka tožeči stranki dne 24. 11. 2009, nezakonita, da je tožeča stranka od vključno 9. 1. 2010 na podlagi 73. člena ZDR v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki za čas od 9. 1. 2009 do vrnitve na delo solidarno plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 800,00 EUR (po odvodu prispevkov in davkov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, in zavrnilo zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (2./1., 2., 3., 4., 5. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi ali primarnemu ali sekundarnemu (pravilno: podrednemu) zahtevku tožnice, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni izvedlo številnih predlaganih dokazov, ki jih je tožnica predlagala, s takšnim ravnanjem pa je tožnici onemogočilo dokazovanje njenih trditev, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in s tem je sodišče kršilo temeljno načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče je sprejelo odločitev na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika prvo in drugotožene stranke (I.G.) in vodilne kadrovnice pri prvo in drugotoženi stranki M.E., ki imata izrazit interes za uspeh v pravdi. Sodišče je pozabilo, da imata oba pravna subjekta izrazito korist in poslujeta na podlagi pisnih pogodb. Sodišče je zgolj prepisovalo vloge toženih strank brez konkretne podlage v listinskih dokazih. Sodišče ugotavlja, da ne gre za identično odpoved, kot jo je tožnica že dobila 28. 4. 2009, saj naj bi takrat prvotožena stranka z dejavnostjo nadaljevala, v tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je prvotožena stranka dejavnost knjigoveštvo ukinila in sicer 25. 11. 2009. Tožnica od tega datuma ni smela prihajati na delo, čeprav je izpovedala, da se je delo še nadaljevalo. Enako so povedale priče D.V., B.K., I.J., V.S.C.. Tožnica vztraja, da je tožena stranka tožnici podala odpoved ali glede na enako odpoved aprila 2009 prepozno, ali glede na neresničnost navedb v odpovedi prekmalu. Tudi sodna praksa stoji na stališču, da delodajalec delavcu iz istega poslovnega razloga ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi večkrat (sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 424/2008 in VIII Ips 427/2008). Prvotožena stranka navaja, da bo spremenila sistemizacijo delovnih mest, da bo ukinila delovno mesto knjigoveški delavec, da bo prodala stroje in da bo oddala poslovne prostore. Šlo je za negotova dejstva. Identični poslovni razlogi so obstajali že v času prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi v aprilu 2009. Zatem, ko je tožnica po prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala sodno varstvo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prvotožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek. Sama prva odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila realizirana. Za pripoznavo zahtevka se je prvotožena stranka odločila iz razloga, ker je spoznala svoje napake glede utemeljitve odpovedi in postopka odpovedi oziroma je ocenila, da je večja verjetnost, da v postopku ne uspe. Da enake napake ne bi storila, je pri drugi odpovedi le nekoliko razširila obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko pa je bil poslovni razlog enak kot že v prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je bila enaka namera glede ukinitve knjigoveznice. Pri toženi stranki je šlo za fiktivno slabljenje firme, saj ni bilo nobene potrebe dela od prvotožene stranke prenesti na drugotoženo stranko, obe sta namreč v isti Skupini K. z istimi lastništvi in gre tako za prenos dejavnosti tako rekoč samemu sebi. Priča M.G. je izpovedal, da je šlo za umetno zmanjšanje dela in sicer zato, ker so ga vozili k drugotoženi stranki, prav tako je bilo dela ogromno, delalo se je čez vikend, delali so tudi študenti. Konkretna odpoved je bila tožnici podana prepozno, saj prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved delodajalec, prične teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine, oziroma da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev prvotožene stranke o prenehanju opravljanja knjigoveštva oziroma o zaprtju knjigoveznice pa je bila dejansko sprejeta že 19. 3. 2009 in ne šele 25. 11. 2009 (takrat je bila ta odločitev sprejeta že drugič). Sodišče ni raziskalo bistva dejanskih okoliščin, na kar je tožnica ves čas opozarjala. Tožnica je predložila kopije številnih revij, iz katerih je izhajalo, da tisk še vedno opravlja prvotožena stranka. Tožnica je predlagala, da tožena stranka predloži vse pogodbe za navedene revije, sklenjene z izdajatelji, iz katerih bi se vedelo, kdo je nosilec tiska in s tem tudi knjigoveška dela, tožena stranka pa je predložila zgolj eno pogodbo z D.R. d.d., ne pa tudi vseh ostalih, kar je predlagala tožnica. Ni jasno, zakaj sodišče ni naložilo prvo in drugotoženi stranki, da predložijo pogodbe. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje zakonitih zastopnikov izdajateljev. Sodišče bi z navedenim ugotovilo pravno relevantna dejstva in sicer, ali je v resnici pri toženi stranki upadlo število naročil, ali ima za navedene revije sklenjeno pogodbo prva ali drugotožena stranka, ugotovilo bi se, ali je tiskala prvotožena ali drugotožena stranka, ali je bila res prvotožena stranka podizvajalec drugotožene stranke in glede katerih edicij in ali so bile prenesene stranke. Tožena stranka se sklicuje, da je prišlo pri njej do upada naročil, za kar ni predložila dokazov. Sodišče bi moralo ugotavljati obstoj 73. člena ZDR, pri čemer je tožnica opozorila, da je iz objave v časopisu D. razvidno, da je imela prvo tožena stranka v letu 2008 3,5 mio EUR dobička. Sodišče navaja, da drugotožena stranka razen invalidov ni zaposlovala novih delavcev, ni jasno na podlagi česa je sodišče to ugotovilo, saj ni izvedlo dokazov predlaganih s strani tožnice. Sodišče je slepo sledilo navedbam tožene stranke, da je s prodajo strojev od prve k drugotoženi stranki le zamenjalo stare dotedanje stroje in ni preneslo ne premoženja, ne strank, ne pogodb. V zvezi s stroji je že morda drugotožena stranka po nakupu linije mehke vezave s strani prvotožene stranke, svojo staro linijo dala v reverz. Nesporno so stroji s strani drugotožene stranke kupljeni od prvotožene stranke. Sama pravnoformalna oblika prenosa strojev pa ne vpliva na dejstvo, ali je prišlo do prenosa strojev. Drugotožena stranka je zaradi prevzema dela, strank ter tudi prenosa strojev spremenila svojo identiteto, začela je producirati nove izdelke (izvajati vezavo edicij, ki jih je prej vezala prvotožena stranka). Sodišče je zaključilo, da v danem primeru ni šlo za prenos podjetja po 73. členu ZDR in zgolj to, da je drugotožena stranka tudi sama imela knjigoveznico pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani prvotožene stranke, še ni znak oziroma dokaz, da prenos dejavnosti ni bil možen. Tožnica je v postopku ves čas zatrjevala in temu ustrezno prilagala listinske dokaze, da naj toženi stranki s pogodbami izkažeta, kdo in od kdaj tiska in veže posamezne revije, kataloge. Tožnica je pri tem poimensko imenovala večje število revij, katalogov, katere je sicer pri svojem delu vezala in hkrati priložila več kopij revij, iz katerih je izhajalo, da jih še vedno tiska prvotožena stranka, pri čemer takšnih revij ni mogoče obdelati brez knjigoveznice. O tem, da sta tisk in vezava neposredno povezana, je izpovedala priča D.V., potrdila pa tudi priča V.K.. Neizvedba dokazov, ki je za postopek izredne pomena, predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sicer pa je očitno, da je sodišče vodilo postopek pristransko, saj ni želelo izvajati dokazov, ki bi šli v prid tožnici. Priča V.K. je izpovedal, da se vse revije, ki so se prej tiskale in vezale pri prvotoženi stranki, sedaj vežejo pri drugotoženi stranki. Dejavnost drugotožene stranke pred samim prenosom ni vključevala vezave vrste revij, ki so se nesporno pred tem vezale pri prvotoženi stranki, po odpovedi tožnici pa še nadalje izhajajo. Sodišče bi moralo oceniti, ali se je prenesla dejavnost, ali so se prenesle stranke. Vse od prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dalje je prvotožena stranka načrtno tožnici odvažala delo, ki ga je sicer opravljala tožnica, k drugotoženi stranki, ki je, kakor rečeno, v istem lastništvu. Drugotožena stranka je umetno prikazala upad dela na strojih knjigoveznice, saj je delo nesporno obstajalo, a se ga je nesporno odvažalo k drugotoženi stranki. V celoti se je količina dela – to je vezave s prvotožene stranke preneslo na drugotoženo stranko. V celoti je tudi napačna odločitev glede vtoževane odškodnine. Ali se sodišču ne zdi šikana, da je delavec premeščen na delo v prostor brez WC, oken in prezračevanja z 20-imi drugimi delavci, kjer je moral razvrščati kupe smeti, hkrati pa je lahko gledal kako njegovo delo, ki ga je opravljal, dela neki drugi delavec. Ni tožnica tista, ki mora dokazati mobbing, tožena stranka bi morala dokazati, da temu ni tako, česar pa ni storila. Prav ta obrazložitev sodbe kaže na izrazito nepristransko (verjetno: pristransko) sojenje v predmetnem postopku. Tudi enkratno dejanje, ki je odrejeno z namenom poniževanja, ustrahovanja, itd. delavca, predstavlja nedopustno trpinčenje na delovnem mestu. Odločitev sodišča je v celoti materialnopravno napačna. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo navajata, da bistvene kršitve v izpodbijani sodbi niso izkazane. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe ni nastal zaradi zmanjšanja naročil, temveč z odločitvijo prvotožene stranke, da ni več potreb za opravljanje tožničinega dela. Prvotožena stranka je pri odločitvi o ukinitvi oddelka knjigoveznice ravnala kot dober gospodar in je v medijih objavila sklep o prodaji nepotrebnega premoženja najugodnejšemu ponudniku. Drugotožena stranka je bila edina, ki je ponudbo oddala, zaradi česar je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba. Drugotožena stranka s kupljenimi stroji ni povečala svoje proizvodnje, temveč je zgolj zamenjala svoje dotrajane stroje. Poleg tega se tožnica na neizvedbo določenih dokazov, ki se nanašajo na predložitev pogodb o sklenjenih poslih, ne more sklicevati šele v pritožbi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, ko to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva štejejo za dokazana. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je imela prvotožena stranka v skladu z določbo 88. člena in 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 s sprem. - ZDR) podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu knjigoveški delavec iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi predloženih listin in izpovedb prič in zakonitega zastopnika štelo za dokazano, da je prvotožena stranka s sklepom uprave družbe dne 7. 9. 2009 v celoti prenehala z opravljanjem dejavnosti knjigoveštva z dnem 25. 11. 2009. Pred tem je zaposlovala skupaj 25 delavcev, od tega 20 v knjigoveznici, v tej zvezi jih je bilo 16 predvidenih za presežek, 4 delavci so uživali posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe, 1 delavec pa je bil hišnik – skrbnik, ki je po odpovedi pogodb ostal edini zaposlen pri prvotoženi stranki. Ta je predhodno izdelala program razreševanja presežnih delavcev, v katerem je med ostalim opredelila ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Program je tudi finančno ovrednotila tako, da je vsakemu odpuščenemu delavcu pripadala ustrezna odpravnina ter nadomestilo za čas odpovednega roka. Konkretno tožnici je prvotožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznala odpravnino v višini 2.010,12 EUR na podlagi določil 109. člena ZDR. Prvotožena stranka je v celoti sodelovala s sindikatom in o izvedenem postopku obvestila tudi Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije.

Prvotožena stranka je z listinskimi dokazili in izpovedbo zakonitega zastopnika I.G. dokazala, da so takšnim razlogom botrovale izredno negativne gospodarske razmere in padec cen v dejavnosti knjigoveštva, pri čemer je v drugi polovici leta 2009 ugotovila še slabše poslovanje, saj se je za več kot 50 % zmanjšala proizvodnja v knjigoveznici. Zato je uprava dne 7. 9. 2009 sprejela sklep, da bo predvidoma s 25. 11. 2009 prenehala z opravljanjem dejavnosti knjigoveštva. Dne 18. 11. 2009 je sprejela sklep o prodaji nepotrebnega premoženja, to je konkretnih strojev, glede katerih je bila na podlagi javnega razpisa zainteresirana za njihov odkup le drugotožena stranka, ki je med ostalim poslovanjem registrirana tudi za dejavnost knjigoveštva. Tako izkazani razlogi, ki predstavljajo dejansko podlago za odpoved pogodb o zaposlitvi presežnim delavcem, pa so v konkretnem primeru za presojo tožničinih zahtevkov odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, da v zadevi ni šlo za prenos knjigoveške dejavnosti med prvo in drugotoženo stranko, ki sta sicer dve družbi znotraj Skupine K., vendar gre pri obeh za samostojni gospodarski družbi, brez medsebojnega vpliva na zaposlene delavce. Ne glede na navedeno ima drugotožena stranka status invalidskega podjetja, ki je v spornem času zaposlovala okoli 270 delavcev, pretežno invalidov. V tej zvezi je drugotožena stranka dokazala, da je takrat zaposlovala zgolj delavce s statusom invalida in za določen čas, vse z namenom, da bi obdržala predpisano kvoto zaposlenih invalidov in s tem status takšnega podjetja.

Tako prvotožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi niti prepozno niti preuranjeno, kot to navaja tožnica. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni zamudila prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, v katerem bi lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, saj iz spisa opr. št. I Pd 2035/2009 izhaja, da ne gre za identične razloge odpoved. Prav tako podana odpoved ni preuranjena, saj je uprava prvotožene stranke dne 7. 9. 2009 sprejela sklep, da bo predvidoma 25.11.2009 prenehala z opravljanjem dejavnosti knjigoveštva. Ne glede na to, da je dejavnost knjigoveštva dejansko pri toženi stranki prenehala 25. 11. 2009, tožnica pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 24. 11. 2009, torej en dan pred samim formalnim prenehanjem dejavnosti, to po oceni pritožbenega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi bila podana odpoved nezakonita, saj od poslovnih subjektov ni mogoče zahtevati, da bi svoje poslovno delovanje izvajali do dneva natančno.

Neutemeljena je pritožba, da bi morala tožnica in delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba na enak način, obdržati delovno razmerje pod pogoji iz 73. člena ZDR, ki sicer ureja spremembo delodajalca. ZDR v 1. odstavku 73. člena ZDR namreč določa, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi, da v spornem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v skladu z navedeno zakonsko določbo, temveč za situacijo odpovedi pogodb večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov na podlagi programa razrešitve presežnih delavcev pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka ni v ničemer nadaljevala ali prevzela dejavnost knjigoveštva od prvotožene stranke, saj je sama že od prej izvajala to dejavnost, v kolikor pa je od nje kupila določeno premoženje, predvsem stroje za linijo mehke vezave, pa je s takšnim ravnanjem zamenjala zgolj tiste stroje, ki zaradi dotrajanosti niso bili več uporabni. Sodišče prve stopnje je podalo tudi prepričljivo obrazložitev glede označb na revijah, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča bistveno to, da je prvotožena stranka opravljala dejavnost knjigoveštva, drugotožena stranka pa je opravljala tiskarsko dejavnost, knjigoveško dejavnost in embalažno dejavnost, kar sta potrdila tako zakoniti zastopnik toženih strank I.G. in priča M.E.. V konkretnem primeru je torej šlo za ukinitev dejavnosti knjigoveštva in ne tiska.

Na ostale pritožbene ugovore pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj ocenjuje, da niso relevantni in vplivajo na sprejeto sodno presojo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec na podlagi določil 41. člena ZDSS-1 sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia