Jedro

Ne drži, da bi bilo mogoče anksiozno depresivno stanje izkazovati le z izvedencem psihologom oziroma psihiatrom, zato je sodišče prve stopnje v okviru dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v tem delu pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka, tako da zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od 1. 7. 2015 dalje, - v III. točki izreka, tako da zakonske zamudne obresti iz naslova premoženjske škode - prevozov in nakupa zdravilnih sredstev tečejo od 25. 12. 2014 dalje, - v IV. točki izreka, tako da zakonske zamudne obresti od nadomestila za stroške tuje pomoči tečejo od 25. 12. 2014 dalje, znesek tuje pomoči pa se zviša za 692 EUR, - v VII. točki izreka, tako da se datum 1. 20. 2016 popravi v 1. 10. 2016. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 155,90 EUR v roku 15-dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odgovornost, zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala ob padcu z gradbenega odra. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna poleg že izplačane odškodnine plačati še znesek 22.737,78 EUR na račun nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2016 dalje (I. točka izreka), znesek 2.463,53 EUR iz naslova zamudnih obresti od med pravdo plačanega dela odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2015 dalje (II. točka izreka), znesek 1.600 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi prevozov in nakupa zdravilnih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje (III. točka izreka), znesek 8.180 EUR iz naslova stroškov tuje pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje (IV. točka izreka), mesečno rento v višini 144 EUR za tujo pomoč (V. točka izreka), znesek 1.394 EUR kot odškodnino za materialno škodo zaradi izgube na zaslužku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2016 dalje (VI. točka izreka) in mesečno rento zaradi izgube na zaslužku v višini 131,20 EUR mesečno (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 3.947,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe. Glede nepremoženjske škode povzema ugotovitve sodišča o posledicah, ki so mu nastale, pri čemer ugovarja višini dosojene odškodnine. Glede na prehodno paraplegijo in lažjo paraparezo ter številne trajne posledice bi morala biti odškodnina na zgornji ravni primerljivih odškodnin iz 5. skupine po Fischerjevi lestvici. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem posebej izpostavlja, da je izvedenec svoje ugotovitve utemeljil izključno na povprečnih bolečinah povprečnega oškodovanca brez upoštevanja subjektivnega kriterija za odmero odškodnine. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi sodišče tožniku moralo priznati odškodnino v zahtevani višini 60.000 EUR, glede na njegov 20 % soprispevek k nezgodi pa v znesku 48.000 EUR. Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je v tem delu delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo omejene gibljivosti desne rame zaradi nezaraščenega zloma ključnice. Glede na poškodbe in njihove posledice ter mladost tožnika bi bila v celoti utemeljena odškodnina v višini 80.000 EUR, ob upoštevanju soprispevka k nezgodi pa v višini 64.000 EUR. Sodišče ne bi smelo posebej ovrednotiti dodatka za invalidnost v mesečnem znesku 66,32 EUR, saj gre za nepomemben znesek v razmerju do dejansko nastale škode. Pri strahu sodišče ni upoštevalo primarnega strahu, čeprav je padec v globino z višine 12 metrov trajal nekaj sekund. Kasnejši strah za izid zdravljenja je bil močan, zato je odmerjena odškodnina v višini 4.000 EUR prenizka. Pri skaženosti je sodišče premalo ovrednotilo, da gre za mladega človeka, ki mu izgled dosti pomeni. Ni tudi upoštevalo, da bo prišlo pri tožniku še do dodatnega slabšanja stanja hrbtenice in bolj izrazitega šepanja. Sodišče je napravilo napako, ko je navedlo, da tožena stranka na račun nepremoženjske škode tožniku dolguje samo še 16. 337,78 EUR. Zamudne obresti za nematerialno škodo bi morale teči od 25. 12. 2014 dalje in ne šele od 6. 6. 2016. Iz zaslišanja izvedenca nedvomno izhaja, da sta bili zadnji dve operaciji opravljeni zaradi zmanjšanja kroničnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v poškodovani ledveni hrbtenici, pri čemer nista spremenili tožnikovega zdravstvenega stanja v smeri zmanjšanja trajnih posledic poškodb, ki vplivajo na tožnikovo zmanjšanje življenjske in delovne sposobnosti. Torej je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v času vložitve odškodninskega zahtevka in tožbe ustaljeno do te mere, da je bilo mogoče ugotoviti obseg nastale škode. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi zamudne obresti najmanj od vložitve tožbe dalje. Napačna je odločitev sodišča, da je tožnik tujo pomoč v času nošenja steznika potreboval v povprečnem trajanju dve uri dnevno, preostali čas pa v trajanju ene ure dnevno oziroma 20 % več. Iz izredno kratke obrazložitve izhaja, da je sodišče odločitev oprlo izključno na mnenje izvedenca dr. S. in drugih izvedenih dokazov glede potrebne tuje pomoči ni upoštevalo. Poleg tega se je sodišče protispisno oprlo na mnenje izvedenca, saj je ta navedel, da je tožnik v času uporabe steznika pomoč potreboval v povprečnem trajanju tri ure dnevno in ne dve uri. Po odstranitvi opornice se sposobnost tožnika za opravljanje vsakodnevnih opravil ni spremenila. Tožnik se ni sposoben skloniti, počepniti, poklekniti ali podobno. Zaradi nezaraščenega zloma ključnice ne more delati nad višino rame, ne more opravljati težjih del z levo roko oziroma dvigovati bremen, težjih od pet kilogramov. Ima tudi omejeno gibljivost levega zapestja. Tožnik je imel tudi po odstranitvi steznika dodatne težave z zlomi reber, udarnin v pljuča, udarnin v srce in številnimi vnetji, kar mu nedvomno ni omogočilo izvajanja kakršnihkoli domačih opravil. Potreboval je tujo pomoč pri izvajanju ustrezne fizioterapije, preprečevanju raznih preležanin ali vnetij ter psihično oporo in spremstvo pri premikih. Ugotovitev sodišča, da niti pomoči pri fizioterapiji ni mogoče šteti kot potrebne tuje pomoči, je v neskladju s pravilno uporabo materialnega prava. Glede na splošno znana dejstva, da tožnik samo za pripravo in postrežbo hrane potrebuje pomoč dve uri dnevno, za oblačenje, obuvanje, sezuvanje in slačenje pa pol ure dnevno ter za potrebe higiene 30 minut dnevno, bi moralo sodišče tujo pomoč odobriti v višjem obsegu. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožeča stranka poslala odškodninski zahtevek toženi stranki 23. 12. 2014, bi morala toženka plačati zamudne obresti od 25. 12. 2014 in ne šele od 7. 1. 2015. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče pri uspehu tožeče stranke moralo upoštevati delno plačilo tožene stranke v višini 35.452 EUR. Za ta znesek je tožnik umaknil tožbo in utesnil zahtevek takoj, ko je bilo to mogoče. 4. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo. Meni, da pravična denarna odškodnina zaradi pretrpelih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem lahko znaša največ 37.000 EUR. Tožnik je bil po padcu nezavesten, zaradi politravme uveden v komo, zaradi močnih opiatov in analgetikov pa bolečin ni mogel čutiti. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo 30 % podaljšanje zelo hudih, hudih in srednjih bolečin na podlagi subjektivnega občutka tožnika. Odškodnina za prestani strah je prisojena previsoko, saj tožnik primarnega strahu ni mogel trpeti. Zgolj sekundarni strah za izid zdravljenja bi upravičeval odškodnino v višini 3.000 EUR. Izvedenec travmatolog ni pristojen za podajanje mnenja o obsegu posledic na psihološkem področju. Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku prisodilo denarno odškodnino v višini 54.000 EUR, pri čemer posledice na duševnem področju niso dokazane. Tožnik tudi ni pravočasno podal trditev o še vedno prisotnem anksiozno depresivnem stanju in v zvezi s tem ni predlagal izvedenca psihologa. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da tožnik kljub težkim poškodbam normalno funkcionira, lahko hodi, se giblje in ne potrebuje nikakršnih pripomočkov za hojo, se normalno prehranjuje in odvaja ter lahko skrbi zase. Napačno je uporabilo prosti preudarek, ko je zaradi prejemanja invalidnine za telesno okvaro odštelo samo znesek 6.000 EUR. Glede na individualne okoliščine s strani tožnika in ob primerjavi odškodnin za primerljive posledice znaša pravična denarna odškodnina po tej postavki 42.000 EUR. Izrazito previsoko je prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče jo je prisodilo v višini, kot se prisoja v primeru paraplegikov. Pravična denarna odškodnina po tej postavki znaša največ 3.000 EUR. Tožena stranka se sklicuje na primerljivi primer iz sodne prakse II Ips 310/2000, ko je bilo poškodovancu prisojeno 80 povprečnih plač. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožena stranka v zamudi z izplačilom že izplačanega nespornega dela odškodnine. Zaključek zdravljenja kot čas nastanka zamude bi bilo treba upoštevati tudi glede zamude pri že izplačanem delu odškodnine. Dosojena odškodnina za tujo nego in pomoč je pretirana, tako po obsegu tuje pomoči v bodoče, predvsem pa pri ovrednotenju v znesku 5,00 EUR na uro. Toženka meni, da zgolj občasna pomoč, ki so jo tožniku nudili svojci do največ ene ure dnevno, ne presega pomoči, ki jo običajno nudijo družinski člani, zato tožnik do odškodnine v pretežnem obdobju v času zdravljenja in rente za tujo pomoč od junija 2015 dalje ni upravičen. Izrek sodbe v VII. točki ni razumljiv, saj ni jasno, od kdaj je tožena stranka dolžna tožniku plačati mesečno rento. Gre očitno za tiskovno napako, vendar datuma iz obrazložitve ni mogoče preveriti. Rentni zahtevek je neutemeljen, saj invalidska upokojitev pri tožniku ni dokončna. V letu 2018 je namreč naročen na kontrolni pregled.

5. Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik se je 10. 9. 2010 poškodoval na delovnem mestu, ko je pri razopažanju stebra padel z gradbenega odra 12 metrov v globino. S toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri sta imela svojo odgovornost zavarovano tožnikov delodajalec in glavni izvajalec del, je bil dosežen dogovor o porazdelitvi odškodninske odgovornosti, in sicer tako, da je tožnik 20 % soodgovoren za nastalo škodo.

8. Tožnik, ob nezgodi star 23 let, je v škodnem dogodku utrpel več hudih telesnih poškodb, zaradi katerih je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno in zelo boleče, poškodbe pa so mu pustile hude posledice, ki se kažejo v obsežnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Po oceni izvedenca njegov primer spada v 5. skupino po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb, torej med zelo hude primere.

9. Sodišče prve stopnje je na 14. - 18. strani sodbe podrobno povzelo obseg tožnikovih poškodb, pretrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, pri čemer je izhajalo iz izvedeniškega mnenja izvedenca travmatologa. Ta je ob zaslišanju svoje mnenje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin dopolnil, tako da je potrdil trditve tožnika, da so prvi dan po poškodbi in prvi dan po vsaki od operacij bile bolečine izredno hude, dopustil je tudi možnost 30 % daljšega trajanja bolečin, kot jih je ocenil v prvotnem izvedeniškem mnenju. Sodišče je pri odmeri odškodnine pri omenjeni postavki upoštevalo korigirano izvedeniško mnenje, ki je dodatno objektiviziralo subjektivne bolečinske občutke tožnika, in mu glede na ugotovljeni obstoj telesnih bolečin in prestane nevšečnosti, njegovo mladost in dolgotrajnost zdravljenja odmerilo odškodnino v višini 45.000 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca glede povprečnih bolečin povprečnega poškodovanca, saj je prav zaradi subjektivnega doživljanja tožnika upoštevalo daljše (za 30 %) trajanje bolečin, kar je vplivalo na višino odmerjene odškodnine. Ta je odmerjena na zgornji meji odškodnin v podobnih primerih, vendar še vedno znotraj okvirov sodne prakse, zato očitek napačne uporabe materialnega prava (179. člena OZ) ni utemeljen.1

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik primarnega strahu ni trpel, saj je utrpel pretres možganov z retrogradno amnezijo. Zelo intenziven strah za izid zdravljenja je trpel dva meseca in pol, dokler ni počasi pričel hoditi brez bergel, nato pa še pred vsako posamezno operacijo vsaj še dve leti, pri čemer je strah privedel do depresivno anksioznega stanja. Dosojena odškodnina za strah v višini 5.000 EUR predstavlja ustrezno zadoščenje za to škodo in je dosojena v okviru odškodnin v primerljivih zadevah,2 zato pavšalni pritožbeni očitki obeh pritožnikov niso utemeljeni.

11. Pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče s strani izvedenca ugotovljene telesne spremembe tudi samo preverilo. Ugotovilo je, da poleg brazgotin, ki so pokrite z obleko, tožnika kazi dobro vidna brazgotina na levi strani glave, ki pod lasmi ni skrita, debela kostna naplastitev v velikosti gosjega jajca na notranjem robu ključnice, ki je dobra vidna kljub oblačilom, prav tako je dobro vidna tudi brazgotina na zapestju v dolžini 10 centimetrov in debelini 2-3 milimetre. Posebej je sodišče opazilo, da je tožnikov trup nesimetričen, hrbtenica vidno pomaknjena v desno, trebuh pa izven vertikale levo, pri čemer tožnik med hojo pošepava. Glede na mladost tožnika in vidno spremenjenost njegove zunanjosti, ki je nenavadna in pritegne pozornost drugih ljudi, mu je sodišče dosodilo odškodnino po tej postavki v višini 10.000 EUR. Pritožbene navedbe obeh strank tako v smeri zvišanja kot znižanja odmerjene odškodnine zaradi neskladja s sodno prakso so povsem pavšalne, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je dosojena odškodnina znotraj odškodnin, ki jih sodna praksa dosoja v primerih hujše oblike skaženosti, posebej upoštevajoč mladost tožnika, ki bo moral s svojim spremenjenim telesom živeti še vrsto let. 12. Kot pravično denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku priznalo znesek 60.000 EUR, upoštevajoč mesečni dodatek za invalidnino za telesno okvaro v višini 66,32 EUR pa je ta znesek znižalo za 10 %, torej na 54.000 EUR. Tožnikova graja višine dosojene odškodnine je pavšalna in v delu glede upoštevanja invalidnine neutemeljena. Znesek invalidnine je sicer res nizek, ga bo pa tožnik glede na svojo mladost prejemal vrsto let, zato ga je sodišče ustrezno ovrednotilo kot 10 % skupne dosojene odškodnine za to postavko. Tožena stranka višini dosojene odškodnine po tej postavki nasprotuje, ker ocenjuje, da tožnik ni dokazal še vedno prisotnega anksiozno depresivnega stanja, pri čemer tudi trditev v tej smeri ni podal pravočasno. Njeno stališče je zmotno. Tožnik je že v sami tožbi navedel, da je zaradi dogodka njegovo razpoloženje anksiozno in depresivno, da ne more spati, ima težave s spominom in koncentracijo, v stiku je izrazito nekomunikativen in pasiven, kar je povsem v nasprotju z njegovim stanjem pred obravnavanim škodnim dogodkom. Zatrjeval je izkazano povečano občutljivost in nezaupanje ter zmanjšano možnost obvladovanja stresnih situacij s povečano zaskrbljenostjo za lastno zdravje in posledičnimi psihosomatskimi simptomi, ki še dodatno omejujejo njegove delovne in vsakodnevne življenjske aktivnosti. Da se je pri tožniku v teku zdravljenja razvilo depresivno anksiozno stanje kot posledica popoškodbene stresne motnje, je ugotovil tudi sodni izvedenec, ki je pri izdelavi mnenja upošteval ugotovitve psihologinje iz poročila o obravnavi v rehabilitacijskem timu s 3. 10. 2011. Ne drži, da bi bilo mogoče anksiozno depresivno stanje izkazovati le z izvedencem psihologom oziroma psihiatrom, zato je sodišče prve stopnje v okviru dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi v tem delu pravilno sledilo izvedeniškemu mnenju. Upoštevajoč mladost tožnika, ki je po nezgodi postal invalid prve kategorije, in ugotovljene posledice, ki mu onemogočajo kakršnokoli težjo fizično aktivnost, pri čemer se tožnik ne more upogniti niti toliko, da bi si oblekel hlače in se obul, ne more ničesar pobrati s tal, lahko le krajši čas hodi, v levi roki nima moči, da bi nesel breme, težje od treh kilogramov, ne more dalj časa sedeti, hkrati pa ima zmanjšano sposobnost koncentracije, torej se je njegovo življenje popolnoma spremenilo in so njegove preostale življenjske aktivnosti zelo okrnjene, predstavlja odmerjena odškodnina v višini 60.000 EUR (zmanjšana zaradi prejemanja invalidnine) primerno zadoščenje in ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. Denarni znesek tožniku res ne more vrniti polnega življenja, ki ga je imel pred nezgodo, predstavlja pa zadoščenje, ki mu bo nekoliko olajšalo njegovo duševno trpljenje.

13. Skupno dosojena odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v višini 114.000 EUR je glede na povedano ustrezna. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na primer iz sodne prakse VS RS II Ips 310/2000, saj je bil oškodovanec v omenjeni zadevi 20 let starejši od tožnika, njegovo zdravljenje je bilo kratkotrajnejše in z manj nevšečnostmi. Ob upoštevanju soprispevka tožnika k nastali škodi mu je torej tožena stranka dolžna plačati 91.200 EUR, glede na že izplačane zneske in valorizacijo na dan glavne obravnave, kot vse izhaja iz 23. strani sodbe, za izplačilo ostane še znesek 22.737,78 EUR. Pri tem tožena stranka utemeljeno opozarja, da je v obrazložitvi sodbe v tem delu zmotno zapisan znesek 16.337,78 EUR in je v tem delu obrazložitev neskladna z izrekom. To napako sedaj pritožbeno sodišče odpravlja, saj gre za očitno pomoto, kar je mogoče ugotoviti že s preprostim obračunom.

14. Upoštevajoč določilo drugega odstavka 299. člena v zvezi s 378. členom OZ se pričnejo dosojeni zneski iz naslova nepremoženjske škode obrestovati, ko je toženka prejela odškodninski zahtevek3. To pravilo velja, kadar je obseg škode dokončen, torej ko ta v celoti nastane, to pa je praviloma s koncem zdravljenja4. Zato je sodišče prve stopnje začetek teka obresti od nepremoženjske škode določilo šele od 6. 6. 2016, torej od dneva, ko je bil tožniku zaključen bolniški stalež. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila v konkretnem primeru toženka z vsemi posledicami nezgode, potekom zdravljenja ter posledično obsegom škode seznanjena že prej. Ne sicer ob prejemu predpravdnega zahtevka s 23. 12. 2014, saj je tožnik v tistem obdobju še nosil trotočkovni steznik in še niso bili znani vsi izvidi zadnje operacije hrbtenice z zatrditvijo od 6. do 4. ledvenega vretenca (8. 10. 2014), zaradi česar je moral v aprilu 2015 opraviti še kontrolne preglede, nato pa v mesecu maju rehabilitacijo v zdravilišču Terme X., nedvomno pa so bile posledice znane ob prejemu tožbe 1. 7. 2015. Najkasneje takrat je toženka vedela za celotno tožniku nastalo škodo, ki bi jo preko svojih zdravnikov cenzorjev lahko ustrezno ocenila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v obrestnem delu zahtevka glede obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo delno ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo tako, da je obresti prisodilo že od 1. 7. 2015 dalje (358. člen ZPP). Posledično je zavrnilo pritožbo toženke glede teka zakonskih zamudnih obresti od pred pravdo plačanega dela odškodnine, saj je te sodišče pravilno dosodilo od postavitve zahtevka za njihovo plačilo 17. 11. 2015 in ne šele od 6. 6. 2016, ko je bil tožniku zaradi invalidske upokojitve zaključen bolniški stalež (II. točka izreka).

15. Sodišče je tožniku iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči prisodilo znesek 10.226 EUR, oziroma ob ugotovitvi soprispevka tožnika v višini 8.180 EUR. Upoštevalo je, da je tožnik v času nošenja trotočkovnega steznika potreboval dve uri tuje pomoči dnevno (173 dni), v preostalem času (1.416 dni) pa 80 minut dnevno, pri čemer je vrednost tuje pomoči ocenilo na 5 EUR na uro. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče kljub temu, da je pravilno povzelo izvedensko mnenje izvedenca travmatologa glede tuje pomoči v času nošenja trotočkovnega steznika v obsegu tri ure dnevno, brez utemeljenih razlogov dosodilo le dve uri potrebne tuje pomoči v tem obdobju. Ker se je sodišče pri dosoji odškodnine za tujo pomoč oprlo predvsem na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja večja potreba po tuji pomoči za obdobje 173 dni, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in mu skladno z izvedeniškim mnenjem, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, za 173 dni priznalo še dodatno uro tuje pomoči dnevno, kar ob vrednosti 5 EUR na uro znaša 865 EUR, upoštevajoč 20 % soprispevek tožnika k nastali škodi pa mu je toženka iz omenjenega naslova dolžna povrniti še dodatnih 692 EUR (IV. točka izreka sodbe). V preostalem delu sta pritožbi obeh strank glede dosojene odškodnine za tujo pomoč neutemeljeni. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je v preostalem obdobju tožnik potreboval tujo pomoč le v obsegu ene ure dnevno, v času večjih zdravstvenih težav nekoliko več, kar v povprečju predstavlja 80 minut dnevno. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitve izvedenca, ki jih je podal na naroku neposredno po zaslišanju tožnika, pri čemer je objektiviziral njegovo izpoved. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v trditveni podlagi niti ni konkretiziral potrebe po tuji pomoči pri izvajanju predpisane fizioterapije, zato v pritožbi to potrebo neutemeljeno izpostavlja. Prav tako je pritožba povsem pavšalna, ko se sklicuje na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tujo pomočjo. Zgolj zato ker sodišče ni v celoti pritrdilo tožniku o številu potrebnih ur pomoči, temveč se je oprlo na oceno izvedenca, očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče je primerno nadomestilo za pomoč svojcev določilo skladno s sodno prakso, po kateri se urna postavka za takšna opravila določa pretežno v višini od 4 EUR do 6 EUR5 in so nasprotne pritožbene trditve toženke neutemeljene. Pravilno je tudi izhodišče sodišča prve stopnje, da sodna praksa priznava poškodovancem povrnitev stroška za tujo pomoč tudi v primeru, če so to nudili družinski člani oziroma zakonec.

16. Ker skladno z določilom drugega odstavka 299. člena OZ tečejo zamudne obresti iz naslova zapadle materialne škode od dneva prejema odškodninskega zahtevka in ne od izteka dodatnega 15-dnevnega roka, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti iz naslova premoženjske škode zaradi prevozov in nakupa zdravilnih sredstev (III. točka izreka) in iz naslova tuje pomoči (IV. točka izreka) izpodbijano sodbo spremenilo ter te obresti dosodilo od 25. 12. 2014 (358. člen ZPP).

17. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je izrek sodbe v VII. točki nerazumljiv, saj ni jasen datum, od katerega je toženka dolžna tožniku plačevati mesečno rento. Kot pritožba sama domneva, gre očitno za tipkarsko napako, ki pa jo zaradi nejasnosti izreka pritožbeno sodišče popravlja. Kot izhaja iz povzetka zahtevka tožeče stranke na 11. strani sodbe, je tožnik zahteval plačilo mesečne rente zaradi izgube na zaslužku od 1. 10. 2016 dalje, pred tem pa je zahteval izgubo na zaslužku v kumulativnem znesku za čas od invalidske upokojitve dalje do 1. 9. 2016. Tožena stranka je torej dolžna tožniku plačevati mesečno rento za nazaj od 1. 10. 2016 dalje ter je v tem delu pritožbeno sodišče popravilo datum v VII. točki izreka sodbe, ki se je pomotoma glasil 1. 20. 2016 (358. člen ZPP).

18. Sodišče je umik tožbenega zahtevka tožeče stranke za znesek 35.452,07 EUR upoštevalo pri oceni uspeha strank v pravdi. Tega je v celoti ocenilo na polovico. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da bi sodišče moralo o stroških odločiti tudi z uporabo določila 158. člena ZPP, saj do umika tožbe ni prišlo, skrčitev zahtevka pa je bila pravilno upoštevana pri skupni oceni uspeha strank v postopku. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo v pretežnem delu glede stranske terjatve in glede glavne le v manjšem znesku iz naslova povračila stroškov za tujo pomoč, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

19. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode določilo od 1. 7. 2015 dalje, torej od vložitve tožbe (I. točke izreka), tek obresti iz naslova premoženjske škode - prevozov in nakupov zdravilnih sredstev ter zapadlih zneskov tuje pomoči določilo od 25. 12. 2014 dalje, to je od prejema predpravdnega zahtevka (III. in IV. točke sodbe), odškodnino iz naslova tuje pomoči je zvišalo za 692 EUR (IV. točka izreka sodbe), datum plačevanja mesečne rente zaradi izgube na zaslužku pa je določilo na 1. 10. 2016 (VII. točka izreka sodbe). V preostalem delu je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo pretežno uspel glede stranske terjatve, glede glavne pa le v minimalnem delu, je pritožbeno sodišče njegov uspeh v pritožbenem postopku ocenilo na 10 %. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku dolžna povrniti 155,90 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Stroške svoje pritožbe toženka krije sama, saj z njo, razen glede poprave datuma teka rente, ni uspela. Tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke tožnik krije sam, saj s to vlogo ni bistveno vplival na odločitev pritožbenega sodišča. 1 Zadeva je glede trajanja telesnih bolečin težja od zadeve, obravnavne v odločbi II Ips 290/2012, kjer je bilo tožniku odmerjenih 35.000 EUR za telesne bolečine in nekoliko lažja od zadeve II Ips 247/2015, v kateri je bilo tožniku odmerjenih 55.000 EUR odškodnine po tej postavki. V omenjeni zadevi je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine kar 8 dni, imel pa je tudi stalni urinski kateter ter nevšečnosti, povezane s popolnim motoričnim izpadom obeh spodnjih udov in medenične muskulatore z atrofijo, vključno z inkontinenco. 2 Primerjaj odločbi VS RS II Dor 511/2010 in II Ips 62/2011. 3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 210/2012. 4 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 199/2013. 5 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 129/2012, VSL II Cp 1670/2014, II Cp 2734/2014, II Cp 1363/2016, I Cp 1649/2016.