Jedro

Če je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni zapora vštelo vanjo tudi stransko kazen izgona tujca iz države iz pravnomočne sodbe, po kateri obtoženec v času sojenja na prvi stopnji prestaja kazen zapora, začne teči trajanje stranske kazni po prestani enotni kazni v zadnji sodbi in ne po prestani kazni v sodbi, v kateri je bila izrečena stranska kazen.

Izrek

Pritožba obtoženega A. K. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi A. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po I. odstavku 180. člena Kazenskega zakonika, za kar je bila izrečena kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Pogojna obsodba, izrečena v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 7. 3. 2000, opr. št. K 7/95, v kateri sta bili določeni kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let, je bila preklicana. Z upoštevanjem glavne kazni tri leta zapora in stranske kazni izgona tujca iz države za 10 let, izrečeni s sodbo sodišča prve stopnje z dne 22. 6. 1998, opr. št. K 506/95, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 8. 12. 1998, opr. št. Kp 340/98, je bila izrečena enotna kazen sedem let zapora kot glavna kazen in izgon tujca iz države za dobo deset let kot stranska kazen. V enotno kazen je bil vštet čas, prebit v priporu od 27. 1. 1995 od 14.30 ure do 31. 1. 1995 do 15.30 ure, nato čas, prebit v priporu od 1. 12. 1989 od 9.15 ure do 2. 2. 1990 do 14.15 ure, in še čas, prebit v priporu od 8. 10. 1997 do 21. 12. 1998, kakor tudi del prestane kazni od 22. 12. 1998 dalje. Sicer je bil obtoženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pravočasni dopolnitvi pritožbe, vloženi v pritožbenem roku, je natančneje pojasnil nekatere pritožbene navedbe. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni našlo prav nobenega nasprotja v sodbenem izreku v delu, ki se nanaša na vštetje prestanega pripora in dela do sedaj prestane kazni v sedaj izrečeno enotno kazen. Vsa ta časovna obdobja so konkretizirana z začetkom in koncem z izjemo kazni tri leta zapora, ki jo obtoženec prestaja od 22. 12. 1998 dalje in je še ni mogel prestati. Tako v tem delu odločbe o kazenski sankciji ni prav nič narobe. Sodišče prve stopnje je moralo vse to upoštevati samo pri izreku enotne kazni, v kateri so vsebovane sedaj izrečena kazen, kazen iz preklicane pogojne obsodbe in kazen, ki jo obtoženec prestaja. Iz pritožbe ni jasno razbrati, pri kateri enotni kazni naj bi se vse to upoštevalo. Vendar sodišče druge stopnje poudarja, da je bilo sodišče prve stopnje upravičeno izreči samo eno enotno kazen, kakor je to pravilno storilo. Tudi sklepanje sodišča druge stopnje o tem, da sodeči senat v zadevi opr. št. K 7/95 ne bi izrekel pogojne obsodbe, če bi vedel za sedaj obravnavano zadevo, ne more pomeniti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kakor se to zmotno zatrjuje v pritožbi. Gre zgolj za stališče, ki na noben način ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tako obe zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista izkazani. S ponavljanjem zagovora po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče omajati pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, še posebej, ker je sodišče prve stopnje glede zagovora tako zavzelo pravilno stališče. Izvedeni dokazi so v celoti potrdili obtožbo, ne zgolj izpoved oškodovanke, ki je nedvomno najbolj kvalificirana izpovedati o storilcu kaznivega dejanja na njeno škodo. Vsi takoimenovani kontrolni dokazi so v celoti potrdili njeno izpovedbo. Zato tudi sodišče druge stopnje ne najde podlage za drugačno dokazno oceno te izpovedbe. Res je skušal obtoženec v pritožbi dokazovati svoj zagovor z zaslišanjem priče Ž. Ž., ki pa glede na same navedbe v pritožbi o očitanem kaznivem dejanju tako ne bi vedel ničesar povedati. Tudi sodišče druge stopnje poudarja, da oškodovanka ne bi po nepotrebnem vložila ovadbe zoper obtoženca, če bi se dogodek pripetil tako, kakor je on trdil v zagovoru. Pritožbeni očitek, češ da bi lahko z vpitjem priklicala sosede v stanovanjskem bloku oz. da bi sosedje morali slišati njegovo vpitje v njenem stanovanju, nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo njeni izpovedbi tudi v delu, da se sploh ni bila sposobna kakorkoli braniti, kar je glede na način storitve povsem sprejemljivo. Okoliščina, kdo je med prestajanjem pripora koga napadel, ni odločilna. Očitno pa je priča A. S. zvedela za vzrok, zaradi katerega je bil obtoženec v času pred storitvijo tega kaznivega dejanja v priporu, sicer o tem ne bi povedala oškodovanki. Glede na obrazloženo tako tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje tako, kakor mu je to očitala obtožba. Kar se tiče graje preklica pogojne obsodbe v pravnomočni sodbi z dne 7. 3. 2000 je povedati, da je bil ta preklic zaradi sorodnosti obeh kaznivih dejanj utemeljen. Ne glede na različnost postopanja sodišča prve stopnje glede izrečenih kazenskih sankcij za podobni kaznivi dejanji, zaradi katerih je bil obtoženec dvakrat sojen v obdobju manj kot mesec dni, je poudarjanje izrečene pogojne obsodbe tudi zaradi sedaj izrečene kazni brez pomena. Tako je grajani preklic povsem zakonit. Tudi enotna kazen je izrečena pravilno in je zakonita. Sodišče prve stopnje sploh ni bilo upravičeno izreči enotne kazni za sedaj obravnavano kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje po prelicani pogojni obsodbi, pač pa je moralo vse tri posamezne kazni šteti kot določene in jih upoštevati pri izreku enotne kazni. Zato je moralo v odločbo o enotni kazni povzeti tudi stransko kazen izgona tujca iz države, ki je bila izrečena v sodbi z dne 22. 6. 1998; kazen po tej sodbi obtoženec sedaj prestaja. Vsekakor se začetek trajanja stranske kazni s to sodbo podaljša za čas, dokler sedanja enotna kazen ne bo prestana. Do tega je pač prišlo zaradi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo sankcionirano z obsodilno sodbo. Zato pritožbena trditev, da naj bi se začetek trajanja stranske kazni štel od pravnomočnosti sodbe z dne 22. 6. 1998, ni pravilna. Ko bo obtoženec sedaj izrečeno enotno kazen prestal, bo začel teči tudi 10 letni rok, v katerem ne bo smel vstopiti na ozemlje R. S., od koder bo pač moral biti izgnan po prestani kazni. Sicer pa ima obtoženec družino tako v tujini in ga na našo državo nič ne veže. Kljub temu, da je bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje storjeno že leta 1991, pa izrečena kazen dve leti in sedem mesecev zapora povsem ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam. Kaznivo dejanje,za katero je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba,datira iz leta 1989. Kaznivo dejanje,zaradi katerega obtoženec sedaj prestaja kazen, pa je iz leta 1995. Vsa tri kazniva dejanja so bila storjena na podoben način. Časovni zamik med sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem in sojenjem je posledica obtoženčevega pobega v zadevi opr. št. K 506/95 sodišče prve stopnje, saj je bil prijet v R. A. dne 8. 10. 1997 šele na podlagi mednarodne tiralice in nato izročen naši državi. Zaradi tega v pritožbi večkrat poudarjena časovna odmaknjenost kaznivega dejanja ne more biti tako tehtna olajševalna okoliščina, da bi bilo mogoče sedaj izrečeno kazen znižati. Tudi obtoženčev odnos do sedaj obravnavanega kaznivega dejanja in do oškodovanke, ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje izrazito prilagojen zbranim dokazom, nasprotuje predlaganemu znižanju kazni. Razen tega je obtoženčeva skrb za oba odraščajoča otroka dvomljive vrednosti, kakor je to olajševalno okoliščino ocenilo sodišče prve stopnje. Tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo prav nobene podlage za znižanje kazni za to kaznivo dejanje, kakor tudi ne za znižanje enotne kazni. Po obrazloženem tako pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženec plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.