Jedro

Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb".

Nateg mišičja vratu in udarnina levega ledvenega predela, ki sta nastali kot posledica obsojenčeve brce oškodovanca, skupaj dosegata raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe namreč opis poškodbe v kazenskopravnem očitku vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 10524/2020 z dne 14. 12. 2021 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 10524/2020 z dne 24. 8. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, iz razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da kaznivo dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, ni kaznivo dejanje, poleg tega pa mu očitano ravnanje ni dokazano, zaradi česar je podana kršitev določb 17. in 18. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje ustrezno obrazloženi, da so očitki zahteve mestoma pavšalni in nekonkretizirani, da zahteva na več mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da v obravnavani zadevi ni podana kršitev materialnega zakona.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva posredovalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojencu odgovora ni bilo mogoče vročiti, ker se je sodna pošiljka dvakrat vrnila z oznako "ni dvignil". Obsojenčev zagovornik je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da gre v konkretni zadevi za "položaj beseda proti besedi", da v obravnavani zadevi ni izpolnjen dokazni standard za obsodilno sodbo, ki predstavlja pravno vprašanje, da Vrhovno državno tožilstvo ni odgovorilo na trditve obrambe, da očitano dejanje ni lahka telesna poškodba in da pri oškodovancu s poškodbo povzročena začasna prizadetost dela telesa ne ustreza zakonskemu znaku kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

B.

5. Jedro kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, začasno pa je bilo okvarjeno tudi njegovo zdravje, s tem, da ga je z nogo tako brcnil, da je skupaj s kolesom padel na tla. S tem ravnanjem je oškodovancu prizadejal nateg mišičja vratu in udarnino levega ledvenega predela.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v takšnem opisu kaznivega dejanja podana kršitev materialnega zakona, ker nateg mišičnega vratu in udarnina ledvenega predela, ne predstavljata lahke telesne poškodbe po določbi 122. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je državno tožilstvo šele po zaslišanju izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da naj bi bile vse poškodbe skupaj lahka telesna poškodba, nekatere domnevne poškodbe izpustilo iz kazenskopravnega očitka obsojencu. To je imelo za posledico, da "dve domnevni poškodbi", ki ju še vsebuje opis kaznivega dejanja, ne dosegata lahke telesne poškodbe v smislu določbe 122. člena KZ-1. 7. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper obsojenca vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.1 Na glavni obravnavi dne 1. 7. 2021 je okrožno državno tožilstvo spremenilo obtožni predlog in obsojencu očitalo storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V okviru tega očitka se je obsojencu očitalo, da je oškodovancu povzročil izvin in nateg vratne hrbtenice, udarnino nosu in udarnino spodnjega dela hrbta.2 Okrožno državno tožilstvo je na glavni obravnavi dne 14. 12. 2021, po izvedenem dokaznem postopku, obtožni predlog ponovno spremenilo in obsojencu očitalo, da je oškodovancu prizadejal nateg mišičnega vratu in udarnino ledvenega predela levo, kar je lahka telesna poškodba, saj so bili zaradi tega začasno okvarjeni deli njegovega telesa, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, začasno pa je bilo okvarjeno tudi njegovo zdravje.3 V takšnem ravnanju je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi prepoznalo vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. 8. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. Marka Juga4 je razvidno, da je oškodovanec utrpel naslednje poškodbe: nateg mišičja v vratu, udarnino nosu, udarnino ledvenega predela levo in udarnino levega komolca.

9. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča5 je razvidno, da mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine tega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obsojenčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo v opisu, v zadostni meri konkretizirani. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

10. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe, temveč ostajajo na ravni tako imenovanih "sledi poškodb".6

11. V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je državno tožilstvo iz opisa obsojencu očitanega ravnanja izpustilo očitek, da je oškodovanec zaradi obsojenčevega ravnanja utrpel udarnino nosu in izvin in nateg vratne hrbtenice,7 v opis očitanega ravnanja pa je, upoštevaje mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, vneslo očitek o nategu mišičja vratu in udarnino ledvenega predela levo.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča so v tako spremenjenem kazenskopravnem očitku obsojencu, ki mu je sledilo sodišče, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Nateg mišičja vratu in udarnina levega ledvenega predela, ki sta nastali kot posledica obsojenčeve brce oškodovanca, skupaj dosegata raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe namreč opis poškodbe v kazenskopravnem očitku vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico.8 V obravnavanem primeru je tako iz opisa kaznivega dejanja določno razvidno, da sta prizadejani poškodbi oškodovanca imeli za posledico, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njegovega telesa, začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo.

13. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve trdi, da izpodbijana sodba predstavlja tako imenovano sodbo presenečenja. V obrazložitvi zahteve kršitve podrobneje ne pojasni, zato Vrhovno sodišče takšne nesubstancirane trditve ni moglo presojati.

14. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sicer uveljavlja kršitev 17. in 18. člena ZKP in 7. in 11. točke 371. člena ZKP, po vsebini pa skuša z uveljavljanjem teh kršitev Vrhovno sodišče v pretežnem delu zahteve v prvi vrsti prepričati, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil. Kršitve tako utemeljuje z obširnimi navedbami, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano; da je sodišče pristransko ocenilo izvedene dokaze; da ni verjelo obsojencu, da mu je oškodovanec predhodno poškodoval vozilo; da v zvezi z poškodbo vozila ni izvedlo nobenega dokaza; da je pritožbeno sodišče "preprosto navedlo, da ta del dogodka za očitano kaznivo dejanje ni bistven"; da ne drži izpovedba oškodovanca, da je takoj po dogodku odšel na policijsko postajo; da ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo obsojenčevi bivši partnerki, ki je bila zaslišana kot priča; da sodni izvedenec ni izključil možnosti nastanka poškodb, kot jih je opisal obsojenec. Po vsebini vse te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo nestrinjanje s celovito in obširno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje oziroma pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

15. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno 1 List. št. od 1 - 4 spisa. 2 List. št. 214 spisa. 3 List. št. 262 spisa. 4 List. št. 204 – 210 spisa. 5 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 in številne druge. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002. 7 Te poškodbe izvedenec medicinske stroke pri oškodovancu ne ugotovi. 8 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 21217/2016 z dne 24. 3. 2022.