Jedro

Drugostopenjski organ je v 1. točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in zato v tem delu njegova odločitev ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe. To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe dati tožnici možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter o rezultatu ugotovitvenega postopka. Tožnico bi moral seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve, vključno z mnenjem NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, in sicer tako, da bi imela tožnica možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi se lahko celovito opredelila do mnenja NIJZ ter navedla morebitne nasprotne argumente in predložila ali predlagala ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Da tožnici taka možnost izjave pred prvostopenjskim organom ni bila dana, je med strankama nesporno, saj toženka temu v upravnem sporu konkretizirano ne ugovarja.

Navedbe v prvostopenjski odločbi, da iz mnenja NIJZ izhaja, da izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev, ne pomenijo konkretizirane presoje prvostopenjskega organa in tudi ne razlogov, pomembnih za izrek izpodbijanega ukrepa. Prvostopenjski organ se tako v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj in na katerih pravnih podlagah je izrekel tožnici sporni inšpekcijski ukrep. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne vsebuje navedb določb vseh relevantnih prepisov, ter tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti.

Tožnica je že v pritožbi obširno pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju sporni izdelek sodi med živila za posebne zdravstvene namene in tudi o tem predložila dokazila, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in dokazil ni opredelil, niti jih ni presodil glede na mnenje NIJZ oziroma ponujene dokaze. Pavšalna pa je tudi trditev drugostopenjskega organa, da imajo moški s težavami s plodnostjo možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb, saj te svoje trditve ni z ničemer obrazložil oziroma je ni podprl z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločitve tudi v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus.

Izrek

I. Tožba se v delu zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 021-113/2017/2 z dne 30. 4. 2019 zavrže. II. V preostalem se tožbi ugodi, odločba Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Novo mesto, št. 06101-452/2016-12 z dne 12. 7. 2017 in 2. točka izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 021-113/2017/2 z dne 30. 4. 2019 se odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje, Zdravstvenemu inšpektoratu Republike Slovenije, Območni enoti Novo mesto, v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici prepovedal oglaševanje in predstavljanje izdelka z imenom A. na embalaži izdelka in na spletni strani podjetja z navedbo živilo za posebne zdravstvene namene - živilo za dietetsko uravnavanje motenj plodnosti pri moških z zmanjšano plodnostjo in z neodobrenimi zdravstvenimi trditvami, ki niso v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 12. 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (v nadaljevanju Uredba št. 1924/2006; 1. točka izreka), kar mora tožnica izvršiti v roku 7 dni po prejemu odločbe za navedbe na spletni strani oziroma v roku 1 leta po prejemu odločbe za menjavo embalaže (2. točka izreka), o odpravljenih nepravilnostih pa takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka). Ugotovil je še, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (4. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je 12. 5. 2016 zdravstvena inšpektorica opravila redni inšpekcijski pregled pri tožnici, na katerem je bilo ugotovljeno, da tožnica trži izdelek A. kot živilo za posebne zdravstvene namene - živilo za dietetsko uravnavanje motenj plodnosti pri moških z zmanjšano plodnostjo. Zaradi dvoma o pravilni razvrstitvi izdelka je prvostopenjski organ za mnenje pozval Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), ki je v svojem strokovnem mnenju glede razvrstitve izdelka A. navedel, da izdelek po njihovem mnenju ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bi morale biti ustrezno preoblikovane informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev. Dne 10. 7. 2017 je bil opravljen inšpekcijski pregled pri tožnici, direktorica tožnice je bila seznanjena z mnenjem NIJZ. Zaradi navedenega strokovnega mnenja NIJZ je prvostopenjski organ odredil ureditev označevanja na embalaži izdelka in na spletni strani tožnice, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

2. Drugostopenjski organ je z izpodbijano drugostopenjsko odločbo zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da se je prvostopenjski organ skliceval na mnenje NIJZ, iz katerega izhaja, da tožnica trži A. kot živilo za posebne zdravstvene namene z navedbami, da izdelek "dietetsko uravnava motnje plodnosti pri moških z željo po otrocih", ter da je z rednim vnosom izdelka, skladno s priporočenimi odmerki "mogoče doseči izboljšanje v enem ali več kriterijih, ki se uporabljajo pri opisovanju kakovosti sperme (gibljivost in gostota semenčic, volumen ejakulata in stopnja deformacije semenčic)." Izdelki, ki se razvrstijo kot živila za posebne zdravstvene namene, morajo glede na Uredbo št. 1924/2006 služiti prehranjevanju in ne zdravljenju oziroma obvladovanju bolezni. Tako tudi že NIJZ v svojem mnenju. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 7. 2017 izhaja, da je bila tožnica z mnenjem seznanjena, vendar na zapisnik ni imela pripomb, razen, da proizvajalec vztraja pri svojem stališču in ne soglaša z mnenjem NIJZ ter ne želi spreminjati embalaže. Namen prehranskih dopolnil je dopolnjevati običajno prehrano, kar je drugače od namena živil za posebne zdravstvene namene. Posamezniki z motnjami plodnosti nimajo omejene, oslabljene ali motene zmožnosti uživanja običajnih živil, njihovo povečano potrebo po nekaterih hranilih je možno doseči s spremembo običajne prehrane oziroma z uživanjem prehranskih dopolnil, A. pa je namenjen dopolnjevanju prehrane. Sestava izdelka kaže, da bi ga lahko uvrstili med prehranska dopolnila, na ovojnini in spremnih letakih pa se lahko uporabljajo le dovoljene zdravstvene trditve. Izjava "za dietetsko uravnavanje ________", pri kateri se v prazen prostor vpiše bolezen, motnja ali zdravstveno stanje, za katerega je živilo namenjeno, se lahko nanaša izključno na bolezen, motnjo ali zdravstveno stanje, ki zahteva utemeljeno prehransko obravnavo. Tudi tožnica sama priznava, da je izdelek zdravilo in ne živilo za posebne zdravstvene namene. Izdelki, ki se kakorkoli predstavljajo z namenom zdravljenja ali preprečevanja bolezni, motenj ali zdravstvenih težav, pa se razvrščajo med zdravila, za katera je treba pred začetkom trženja pridobiti dovoljenje za promet z njimi. Tožničine navedbe v pritožbi, da A. ni namenjen zdravljenju moške neplodnosti, kažejo na to, da izdelka ni mogoče uvrstiti v skupino živil za posebne zdravstvene namene. Na embalaži izdelka je navedeno, da je izdelek namenjen bolnikom, čeprav tožnica zatrjuje, da ni namenjen zdravljenju. Z živili za posebne zdravstvene namene se tudi ne zdravi dejanskega vzroka bolezni. Izdelki, namenjeni preprečevanju, zdravljenju ali lajšanju simptomov neke bolezni ali bolezenskega stanja, se razvrščajo med zdravila, izdelki z vlogo dopolnjevanja prehrane pa med prehranska dopolnila.

3. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ni prejela utemeljene obrazložitve, zakaj njen izdelek ne more biti razvrščen kot živilo za posebne zdravstvene namene in katerih kriterijev definicije po Uredbi (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o živilih, namenjenih dojenčkom in majhnim otrokom, živilih za posebne zdravstvene namene in popolnih prehranskih nadomestkih za nadzor nad telesno težo (v nadaljevanju Uredba št. 609/2013) in Pravilniku o živilih za posebne zdravstvene namene (v nadaljevanju Pravilnik) ne izpolnjuje. Izpodbijani odločbi se ne opredelita do posameznih kriterijev definicije, ampak se opirata na zaključke mnenja NIJZ, ne da bi argumentirali, zakaj bi treba A. v Sloveniji razvrstiti in tržiti drugače kot v drugih državah članicah EU. Tožnica tudi ni bila zaprošena, da poda pisen komentar na mnenje NIJZ. Organ bi moral v skladu z načelom kontradiktornosti pojasniti, katere njene trditve je upošteval in zakaj se z določenimi ni strinjal, ter navesti razloge za to. Ker tega ni storil, je kršil 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjska odločba je sama s sabo v nasprotju, saj vsebuje kontradiktorne zaključke. Toženka napačno in samo delno uporablja zakonsko definicijo živila za posebne zdravstvene namene. Izdelek A. izpolnjuje vse pogoje, ki so določeni v Uredbi št. 609/2013 in Pravilniku za uvrstitev med živila za posebne zdravstvene namene, kar tožnica podrobneje pojasnjuje. Dokazano je bilo, da so težave z neplodnostjo povezane z deficitom hranilnih snovi, zaradi česar je potrebna posebna prehranska obravnava. To izhaja tudi iz medicinskih dokazov, ki so bili priloženi v pritožbi, vendar jih toženka ni preučila, niti ne obravnavala. A. sodi v drugi del definicije živila za posebne zdravstvene namene, ki se nanaša na bolnike, ki imajo posebne, zdravstveno določene potrebe po hranilih, in pri katerih prehranske obravnave ni mogoče doseči le s spremembo običajne prehrane, saj zahtevanih količin hranil, ki jih vsebuje A., ni mogoče vnesti samo z običajno prehrano. Toženka ni podala nobenega dokaza v podporo zaključku, da imajo moški, ki se soočajo s težavami s plodnostjo, možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb. Sklicuje se tudi na Obvestilo Evropske komisije o razvrščanju živil za posebne zdravstvene namene (v nadaljevanju Obvestilo). Predlaga, naj sodišče prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Po pozivu sodišča je tožnica v dopolnitvi tožbe še dodala, da izpodbijana prvostopenjska odločba ni v skladu z 214. členom ZUP in se je zato ne da preizkusiti. V zvezi z domnevno neodobrenimi zdravstvenimi trditvami v odločbi ni obrazloženo, zakaj naj bi bila katerakoli trditev nezakonita, niti ni navedeno, katere zdravstvene trditve se štejejo za neodobrene in morajo biti odstranjene, zato prvostopenjske odločbe ni mogoče izpolniti. Vztrajala je pri svojem predlogu.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijanih odločb. Navaja, da izdelek A. ne zadovoljuje posebnih prehranskih potreb bolnikov, kar pa je temeljni pogoj za uvrstitev med živila za posebne zdravstvene namene. Posamezniki z motnjami plodnosti nimajo omejene, oslabljene ali motene zmožnosti uživanja običajnih živil. 6. Tožnica in toženka v pripravljalnih vlogah vztrajata vsaka pri svojih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavljata.

K točki I. izreka:

7. Tožba v delu zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za zdravje št. 021-113/2017/2 z dne 30. 4. 2019 ni dovoljena.

8. Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

9. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

10. Sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v 1. točki izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice in zato v tem delu njegova odločitev ne vpliva na vsebino prvostopenjske odločbe.1 To pomeni, da drugostopenjska odločba v tem delu ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj in ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi zakon izrecno ne določa, da jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo v delu zoper 1. točko izreka drugostopenjske odločbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Pri tem sodišče pripominja, da pouk o pravnem sredstvu v drugostopenjski odločbi ne more dati tožnici več pravic, kot jih daje zakon oziroma ne pomeni, da vloženo pravno sredstvo ni podvrženo procesnim predpostavkam.

11. Ker je sodišče tožbo v tem delu zavrglo že iz procesnega razloga, se do ostalih tožbenih navedb v zvezi s tem delom izpodbijane drugostopenjske odločbe, kolikor jih ni zajelo v nadaljevanju te obrazložitve, ni posebej opredeljevalo, saj na odločitev sodišča (tj. zavrženje tožbe) to ne bi moglo imeti nobenega vpliva. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe v tem delu, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

K točki II. izreka:

12. Tožba je delno utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o prepovedi oglaševanja in predstavljanja izdelka A. na embalaži in spletni strani tožnice z navedbo živilo za posebne zdravstvene namene - živilo za dietetsko uravnavanje motenj plodnosti pri moških z zmanjšano plodnostjo ter z neodobrenimi zdravstvenimi trditvami, ki niso v skladu z Uredbo št. 1924/2006. 14. Kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, je organ prve stopnje izrekel navedeni ukrep tožnici zaradi strokovnega mnenja NIJZ, ki ga je pridobil med postopkom, in iz katerega izhaja, da sporni izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bi bilo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev.

15. Po presoji sodišča bi moral prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe dati tožnici možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter o rezultatu ugotovitvenega postopka (9. člen ZUP). Tožnico bi moral seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve, vključno z mnenjem NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, in sicer tako, da bi imela tožnica možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi se lahko celovito opredelila do mnenja NIJZ ter navedla morebitne nasprotne argumente in predložila ali predlagala ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Da tožnici taka možnost izjave pred prvostopenjskim organom ni bila dana, je med strankama nesporno, saj toženka temu v upravnem sporu konkretizirano ne ugovarja. Le tako bi tožnica imela dejansko možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice ter pravne koristi v postopku.2 Pri tem tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ v izpodbijanih odločbah navajata, da je bila tožnica seznanjena z mnenjem NIJZ in da na zapisnik o inšpekcijskem pregledu ni imela pripomb, vendar hkrati tudi navedeta, da iz zapisnika izhaja, da je tožnica (med drugim) izjavila, da je proizvajalec trdno na svojem stališču, da se ne strinja z mnenjem NIJZ in da ne želi spreminjati embalaže izdelka. To pa očitno pomeni, da je tožnica imela pripombe na mnenje NIJZ in da se torej z njim ni strinjala. Pripomb namreč ni imela (le) v zvezi z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu oziroma glede njegove vsebine.

16. Ker torej prvostopenjski organ tožnici pred izdajo prvostopenjske odločbe ni omogočil izjave o odločilnih dejstvih, na katerih temelji izrečen inšpekcijski ukrep, ter ji ni dal možnosti, da bi se lahko pred izdajo prvostopenjske odločbe opredelila do njegovih pravnih in dejanskih stališč obravnavane zadeve ter na ustrezen in primeren način tudi do mnenja NIJZ, na katerega je oprl svojo odločitev, je kršil tožničino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS, s tem pa storil absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki v vsakem primeru terja odpravo odločbe, saj tudi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku na podlagi pooblastila, ki mu ga daje ZUP (prvi odstavek 251. člena ZUP), te nezakonitosti ni odpravil. 17. Sodišče pa tudi soglaša s tožnico, da izpodbijana prvostopenjska odločba ne ustreza standardu obrazloženosti v smislu 214. člena ZUP. Prvostopenjski organ namreč ni napravil konkretizirane presoje, ki bi utemeljevala naložitev spornega ukrepa tožnici, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe. Navedbe v prvostopenjski odločbi, da iz mnenja NIJZ izhaja, da izdelek ne sodi med živila za posebne zdravstvene namene, ter da bi glede na sestavo lahko sodil med prehranska dopolnila, vendar bo treba ustrezno preoblikovati informacije potrošniku, vključno z uporabo zdravstvenih trditev, namreč ne pomenijo konkretizirane presoje prvostopenjskega organa in tudi ne razlogov, pomembnih za izrek izpodbijanega ukrepa. Prvostopenjski organ se tako v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj in na katerih pravnih podlagah je izrekel tožnici sporni inšpekcijski ukrep iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ne vsebuje navedb določb vseh relevantnih prepisov, ter tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, zato je posledično ni mogoče materialnopravno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa je samo po sebi nadaljnji razlog za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

18. Tožnica tudi utemeljeno opozarja, da izrek prvostopenjske odločbe v drugi alineji 1. točke ni določen in jasno formuliran. Izrek odločbe je namreč, upoštevaje 213. člen ZUP, določen le, če je vsebina odločitve o (v tem primeru) strankini obveznosti oziroma o naloženih ukrepih formulirana tako, da je jasna, izražena neposredno, določno in nedvoumno, da je ni treba ugotavljati na posreden način in da tudi ne dopušča različnih razlag.

19. Tem zahtevam pa druga alineja 1. točke izreka prvostopenjske odločbe po presoji sodišča ne zadosti. Iz nje namreč neposredno, določno in konkretizirano ne izhaja točno, s katerimi neodobrenimi zdravstvenimi trditvami, ki niso v skladu z Uredbo št. 1924/2006, se tožnici prepoveduje oglaševanje in predstavljanje izdelka A. na embalaži in na spletni strani podjetja. V izreku izpodbijane odločbe je tako izostala jasna in konkretizirana opredelitev neodobrenih zdravstvenih trditev, s tem pa naloženo ravnanje (ukrep) oziroma način izpolnitve naložene obveznosti ni konkretiziran. Zato je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

20. Nadalje pa sodišče tudi sodi, in kar utemeljeno očita tožnica, da se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil do relevantnih navedb tožnice iz pritožbe, niti ne do priloženih dokazil k pritožbi, kar bi se skladno z 10. členom ZUP moral. Tožnica je namreč že v pritožbi obširno pojasnjevala, zakaj po njenem mnenju sporni izdelek sodi med živila za posebne zdravstvene namene in tudi o tem predložila dokazila, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb in dokazil ni opredelil, niti jih ni presodil glede na mnenje NIJZ oziroma ponujene dokaze. Pavšalna pa je tudi trditev drugostopenjskega organa, da imajo moški s težavami s plodnostjo možnost uživanja običajne prehrane in da nimajo posebnih prehranskih potreb, saj te svoje trditve ni z ničemer obrazložil oziroma je ni podprl z argumenti glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločitve tudi v povezavi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus, s čimer je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

21. Ker so bile torej v obravnavani zadevi storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot obrazloženo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano prvostopenjsko odločbo in posledično tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP). Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani odločitvi, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe, odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki III. izreka:

23. Ker je sodišče tožbi v bistvenem in pretežnem delu ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice in ji na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izd.), 2. natis, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 520. 2 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izd.), 2. natis, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 88-89.