Jedro

Tožena stranka se zoper odločitev prvostopnega sodišča v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku in odločeno o nezakonitosti sklepa direktorja in delavskega sveta tožene stranke, na podlagi katere naj bi tožnici zaradi neupravičenega izostanka z dela prenehalo delovno razmerje po 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, ni pritožila. Zoper zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje se je pritožila le tožnica. Zaradi prepovedi reformatio in peius po 374. členu ZPP, pritožbeno sodišče ni smelo poseči v sprejeto odločitev. S tem ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki je revident tudi sicer ne uveljavlja. To načelo ima prednost pred načelom iz drugega odstavka 365. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojati, ali je bilo na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo.

Izrek

1. Revizija zoper odločbo prvostopnega sodišča v izreku pod 2. se zavrže kot nedovoljena.

2. Revizija zoper odločbo sodišča druge stopnje se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljen zahtevek tožnice na razveljavitev obvestila direktorja tožene stranke z dne 8.4.1992 in na ugotovitev, da ji delovno razmerje sklenjeno za določen čas ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (točka 1 in 3 izreka). Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep direktorja in delavskega sveta tožene stranke št. I/2 - 1045/92 z dne 22.5.1992, na podlagi katerega naj bi tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet zaporednih delovnih dni (6. točka prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih). Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je ugodilo tudi z izpodbijano odločbo zavrnjenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnica od 29.4.1992 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas; zato jo je zavezalo, da tožeči stranki vpiše v delovno knjižico manjkajočo delovno dobo, izplača nadomestilo osebnega dohodka in obračuna ter plača pristojnim zavodom vse predpisane prispevke in davke.

Proti tej odločbi in zoper odločitev prvostopnega sodišča v izreku pod točko 2 je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej trdi, da je bilo tožnici podaljšano delovno razmerje do reorganizacije in preoblikovanja tožene stranke v javno podjetje in ne le do 31.1.1991, kot je zmotno presodilo inštančno sodišče. Tožena stranka se je statusno preoblikovala dne 31.7.1991, vendar tožnice - ki na delo ni prihajala že od 29.4.1991 (ko je nastopila porodniški dopust), tudi po tem datumu na delo ni bilo. Zato je protispisna ugotovitev drugostopnega sodišča, da naj bi tožnica "ostala na delu". Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo ustnega dogovora, sklenjenega med vodjo splošnega kadrovskega sektorja tožene stranke in tožnico, da se ji delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, podaljša do izteka porodniškega dopusta. Sicer pa ima, po mnenju revidenta, tožničino ravnanje vse znake prevare po določilu 65. člena zakona o obligacijskih razmerjih, saj je vedoma zavajala ne samo organe in predstavnike tožene stranke, temveč tudi zavoda za zaposlovanje. Takšnemu ravnanju zato ni mogoče dati pravne zaščite. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano drugostopno odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; spremeni pa tudi izrek pod točko 2 prvostopne odločbe s tem, da se vzdrži v veljavi sklep direktorja in delavskega sveta tožene stranke z dne 22.5.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neupravičenih izostankov.

Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločitev prvostopnega sodišča, ki je v izreku pod točko 2 ugodilo tožeči stranki in razveljavilo sklepe pristojnih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ni dovoljena.

Revizijo je po prvem odstavku 382. člena ZPP dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Ker tudi za to pravno sredstvo velja procesna predpostavka pravnega interesa, je revizija dovoljena le zoper tisti del drugostopne sodbe, ki ga je stranka v pritožbenem postopku neuspešno izpodbijala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni vložila pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka pa se je pritožila le zoper njen zavrnilni del, to je izrek pod točko 1 in 3. Njeni pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo. Odločitev prvostopnega sodišča v izreku pod točko 2 torej ni bila izpodbijana in je postala že na prvi stopnji pravnomočna. Revizija tožene stranke zoper to odločitev zato ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 392. člena ZPP moralo zavreči. Revizija zoper izpodbijano drugostopno odločbo ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo zakon o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 - v nadaljevanju ZDR). Po določilu 17. člena ZDR se lahko sklene delovno razmerje za določen čas le v primerih, določenih v njegovem prvem odstavku oziroma v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom, kolektivna pogodba oziroma splošni akt (enajsta alinea prvega odstavka). Delovno razmerje za določen čas preneha s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela, s pretekom določenega časa oziroma z dnem, ko se vrne odsotni delavec (drugi odstavek).

Delovno razmerje sklenjeno za določen čas lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih opredeljuje prvi odstavek 18. člena ZDR. V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas oziroma opustitev dolžnostnega ravnanja delodajalca, da obvesti delavca o prenehanju delovnega razmerja. Molče nadaljevano delo preko časa, ki je bil določen za trajanje delovnega razmerja, ima za pravno posledico, da preide delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je v skladu s tem določilom ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva.

Tako je bilo v postopku pred prvostopnim sodiščem ugotovljeno, da je tožena stranka sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas prvič: 14.9.1989 zaradi nadomeščanja odsotne delavke; zaradi začasnega povečanja obsega dela pa ji je bilo delovno razmerje trikrat podaljšano, nazadnje, po ugotovitvah drugostopnega sodišča, do 31.1.1991. Ta ugotovitev je sicer protispisna, saj iz zapisnika 42. izredne seje komisije za delovna razmerja z dne 13.11.1990 (priloga B10) izhaja, da je bilo tožnici delovno razmerje sklenjeno za določen čas podaljšano "do 31.1.1991 oziroma do reorganizacije in preoblikovanja ... v javno podjetje", vendar za pravilno odločitev ni pravno pomembna. Ob statusni spremembi tožene stranke dne 31.7.1991 tožnici s tem dnem ni prenehalo delovno razmerje, pač pa je trajalo do vključno 29.4.1992. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tako ni mogoče preizkušati revizijskih trditev tožene stranke o drugačni vsebini ustnega dogovora (z zaslišanjem dodatne priče I. H.). Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zaradi istega razloga so neupoštevne revizijske navedbe glede sprejete dokazne ocene o izpovedbi priče. Ne glede na navedeno, revizijsko sodišče poudarja, da izjava ali obljuba - za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja nepristojnega organa (kot v danem primeru vodja kadrovskega oddelka) nima pravnega učinka; zato so tudi revizijske navedbe v tej smeri pravno nepomembne.

Ker tožnici niti dne 31.1.1991, niti ob reorganizaciji podjetja dne 31.7.1991 - določenega kot zadnji dan pravno veljavno podaljšanega delovnega razmerja sklenjenega za določen čas, delovno razmerje ni prenehalo, je sodišče druge stopnje materilanopravno pravilno presodilo, da je nastopila dejanska in pravna situacija iz prvega odstavka 18. člena ZDR. Zato je odločitev drugostopnega sodišča, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, pravilna. Pravno odločilno za razsojo v tej zadevi je dejstvo, da je bila tožnica v delovnem razmerju preko časa, ki je bil določen za njegovo trajanje. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo, vsebovano v prvem odstavku 18. člena ZDR, ni bilo zmotno uporabljeno.

Že v prvostopni odločbi je bilo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, odločeno o nezakonitosti sklepa direktorja in delavskega sveta tožene stranke z dne 22.5.1992, na podlagi katerih naj bi tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Tožena stranka se, kot je bilo uvodoma ugotovljeno, zoper to odločitev ni pritožila. Zoper zavrnilni del odločbe sodišča prve stopnje se je pritožila le tožnica. Zaradi prepovedi reformatio in peius po 374. členu ZPP, pritožbeno sodišče ni smelo poseči v sprejeto odločitev. S tem ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki je revident tudi sicer ne uveljavlja. To načelo ima prednost pred načelom iz drugega odstavka 365. člena ZPP, po katerem mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojati, ali je bilo na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev sodišča druge stopnje je zato tudi v tem delu pravilna.

Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katera pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, sama trpi stroške revizijskega postopka sama.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).