Jedro

Pravilo o prekluziji je konkretizacija temeljnega načela hitrosti in ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP ter ga je treba v skladu s tem načelnim izhodiščem tudi pravno razlagati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ki se je to pot opravil pred drugo sodnico, tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek (čeprav je podredni zahtevek v resnici isti zahtevek, le izražen je v drugi denarni valuti). Sodišče je ugotovilo, da je bila posojilna pogodba, na kateri tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, sicer sklenjena, ne pa tudi izpolnjena.

2. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Ta uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da se postopek v obravnavani zadevi vodi še po pravilnih Zakona o pravdnem postopku, kakor je veljal do uveljavitve novele, objavljene v Ur. l. RS, št. 45/2008. Pri tem se je sklicevalo na 3. odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno procesno izhodišče na pravilnost samega postopka in na njegovo vsebino sicer ni vplivalo, je pa pravno napačno. V skladu s 1. odstavkom 130. člena te novele velja, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v njem določeno drugače. Drugače je določeno le za primer, če je bila po starem procesnem zakonu že izdana sodba na prvi stopnji, postopek pred pritožbenim sodiščem ali pa pred revizijskim sodiščem pa teče že v času veljavnosti novele. To ureja 2. odstavek 130. člena novele. 3. odstavek pa je zgolj pojasnilne narave in je v resnici nepotreben. Določa, da se v primeru, če je po uveljavitvi tega zakona sodba prve stopnje razveljavljena, postopek nadaljuje po določbah tega zakona. Takšna pojasnilna in nepotrebna določba pa ne utemeljuje sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario). Ne utemeljuje torej razlage, po kateri bi se ponovljen postopek vodil po starih predpisih, če je bila sodba prve stopnje razveljavljena še pred 1.10.2008. Šlo bi za uporabo argumenta a contrario, ki bi bila iztrgana iz svojega izvornega bistva: upoštevanje načela enakosti in teleološke razlage. V tej zadevi torej velja, da se postopek vodi že po spremenjenih določilih ZPP in to velja tudi za ta pritožbeni postopek. Zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje in temu ustreznega pravnega pouka to ne velja za tista vprašanja, ko bi bila stranka z napačnim ravnanjem sodišča prve stopnje (ki je razodeto šele v sodbi) zavedena.

6. Trditvena podlaga tožeče stranke je jasna in ozka. Nanjo se sklicuje in jo kot prav takšno tudi izrecno zagovarja tožeča stranka nazadnje tudi v pritožbi. Podlaga tožbenega zahtevka je navadna posojilna pogodba. Na podlagi te posojilne pogodbe naj bi toženca prejela posojilo.

Tožena stranka je, nasprotno, trdila, da posojila kot fizični osebi toženca nista nikoli prejela. Obstoj posojilne pogodbe sta potrdila, sta pa nasprotovala verodostojnosti zadolžnice. Pri tem sta v dokaznem postopku odprla zgodbo o izpolnitveni fazi. Neizpodbijana dejanska ugotovitev, ki je plod dejanske zgodbe o izpolnitveni fazi, je, da naj bi bilo posojilo nakazano preko odprtega računa prvotožeče stranke. S tega računa pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje črpala denarna sredstva le družba I. d.o.o., ne pa toženca kot fizični osebi. Takšna je bila vseskozi tudi dejanska teza tožene stranke. Navzlic temu tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila na tak način pač izpolnjena posojilna pogodba ter da toženca kot fizični osebi jamčita za vračilo. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi bila posojilna pogodba sklenjena v korist tretje osebe (to je družbe I. d.o.o.). Dejstvo je, da so bila sredstva nakazana v korist družbe I. d.o.o. Ob takšni pravni konstrukciji pa je mogoč edino zaključek, da toženca posojila nista prejela ter da je navedba v zadolžnici neresnična. Življenjsko bi bilo sicer povsem sprejemljivo, da bi toženca za vračilo tega dolga jamčila. Vendar pa se takšni trditveni podlagi tožeča stranka izrecno izmika oziroma ji nasprotuje. Takšne trditvene podlage torej ni in, ker je vse na dlani, tudi ni potrebe po materialnem pravdnem vodstvu v tej smeri.

Ob vsem povedanem je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posojilna pogodba, ki predstavlja edini uveljavljan temelj (tako po dejanski kot po pravni plati) tožbenega zahtevka v tej pravdi, sicer sklenjena, ne pa tudi izpolnjena. Ker je tako, toženca kot posojilojemalca tudi nista dolžna ničesar vrniti.

V nadaljevanju bo pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v okviru dokazne ocene ni presodilo okoliščine, da se toženka L.Š. kljub vabilu na zaslišanje ni odzvala. Pritožba meni, da bi bilo v skladu z 2. odstavkom 262. člena ZPP sodišče dolžno presoditi, kakšen pomen ima ta okoliščina za zadevo. Ker v sodbi manjkajo razlogi o dejstvih, ki so za ta spor odločilna, je podana bistvena kršitev postopka. Potreba po zaslišanju L.Š. je bila podana tudi zaradi razčiščevanja dejanskega stanja in pomena izpolnitvene faze posojilne in garancijske pogodbe.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče prve stopnje je glede dokaza z zaslišanjem L.Š. navedlo, da je ni zaslišalo zato, ker se na vabilo ni odzvala (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje). Glede na celotno dejansko podlago sodbe in glede na izčiščeno osrednje vprašanje te pravde, je na dlani, da takšna ali drugačna presoja toženkine odsotnosti z zaslišanja ne bi mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče bi namreč v okviru 2. odstavka 262. člena ZPP lahko to okoliščino presodilo le tako, da bi štelo navedbe, o katerih naj bi toženka izpovedovala, za potrjene z njeno izpovedbo. Te dejanske okoliščine so navedene v točki I. tožbe in med strankami v resnici niso sporne (gre za obstoj pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva vračilo posojila). V zvezi s samim problemom izpolnitvene faze (ki je za rešitev te zadeve odločilna) toženkino zaslišanje ni bilo predlagano. Takšne razširitve dokaznega predloga tožeča stranka ni podala. Ko pa je tožeča stranka na naroku 18.9.2008 vztrajala pri zaslišanju toženke, je tožeča stranka navedla, „da pri zaslišanju vztraja in sicer iz razloga, ker tretjetožeča stranka zatrjuje, da je bila drugotožena stranka poleg, ko so se dogovarjali o posojilu in bo o tem vedela izpovedati“ (glej zapisnik na list. št. 219b). Četudi bi hipotetična razširitev dokaznega predloga v tem stadiju postopka trčila ob pravilu o prekluziji (1. odstavek 286. člena ZPP), pa ob povzeti navedbi v obravnavani zadevi niti ni mogoče govoriti o razširitvi dokaznega predloga. Tako se izkaže, da bi toženka lahko izpovedovala o samem sklepanju pogodbe, ne pa o tem, v kakšni vlogi je toženec dvigoval denar z bančnega računa. Ker je tisto, o čemer naj bi izpovedala toženka, sodišče ugotovilo kot nesporno (obstoj posojilne pogodbe) se ni imelo sodišče v luči 2. odstavka 262. člena ZPP več kaj izjasnjevati v razlogih sodbe o okoliščini, da toženka na zaslišanje ni prišla.

8. Na tretji strani pritožbe ta obširno utemeljuje svoje stališče, da pri črpanju denarnih sredstev z njenega računa v A. ni šlo za izpolnjevanje pogodbe o ustanovitvi družbe I. Odgovor pritožbenega sodišča: Bistveno vprašanje je, ali sta toženca kot fizični osebi prejeli posojilo ali ne. Ugotovljeno je bilo, da je denar prejela družba I. oziroma da je bil denar izplačevan tretjim osebam zaradi poravnave dolgov te družbe. Z vidika dejanskega stanu je to edino relevantno. Nadaljnja vprašanja, ki se nanašajo na pravno podlago izpolnitve – prejema denarja v korist I. in v breme družbe G.M.T., sama zase za ta postopek niso relevantna. Relevantna so lahko le v toliko, kolikor učinkujejo na moč dokazne ocene o vprašanju, ali sta toženca prejela posojilo ali ne. Nepomembno je torej, ali je bila ta izpolnitev (družbi I.) pravilna in skladna s pogodbo o ustanovitvi te družbe. Nepomembno je prav tako, ali je bilo v izpolnitveni fazi tega, drugega, od te pravde ločenega pravnega razmerja, morda prekršeno načelo denarnega nominalizma ali ne. Vsi razlogi, ki se nanašajo na izpolnitveno fazo, služijo le jasni sliki, v katero se umešča konkretni dejanski stan te pravde (z njegovim osrednjim dejanskim vprašanjem – ali sta toženca kot fizični osebi prejela denar ali ne). Odgovor sodišča je bil, da ga nista. Tako je zato, ker same bančne listine izkazujejo, da je denar dvignila družba I. kot samostojen pravni subjekt. Ker je pomembno za odločitev le to dejstvo, so pritožbene navedbe, ki jih na tretji strani pritožbe podaja tožeča stranka, irelevantne.

9. Pritožba pravi, da izplačila 150.000.000,00 LIT J.Š. z računa prvotožeče stranke ni mogoče šteti za izplačilo z računa družbenika na roke direktorju. Pritožba tu spet utemeljuje, da ni šlo za izpolnitev pogodbe o ustanovitvi družbe I. Odgovor pritožbenega sodišča: Tudi tu velja kot v prejšnji točki. Denar je bil izplačan družbi I. Personalno je bilo to izvedeno tako, da ga je prevzel toženec, ampak ne kot fizična oseba, marveč v imenu družbe I. in ne kot posojilojemalec, fizična oseba.

Vsak pravni subjekt ima svojo samostojnost. To velja ne glede na okoliščino, da se personalni substrat pravne osebe kdaj prekriva s fizično osebo, kakor je bilo tudi v tej zadevi. Zato je odločilno vprašanje, v kakšni vlogi posamezen človek nastopa v celotnem pravno-poslovnem razmerju. V obravnavani zadevi je v izpolnitveni fazi nastopal toženec kot personalni substrat pravne osebe. Zato bi bil kot fizična oseba lahko pravno kakorkoli obligiran le upoštevaje npr. splošna in specialna pravila o spregledu pravne osebnosti, o simuliranosti takšnega položaja, o pravnem nasledstvu ali pa tudi poroštvu. Nikakor pa ni mogoče kar enačiti fizične osebe s personalnim substratom pravne osebe in tudi ne rahljati ločenosti dveh pravnih subjektov. Še več: rahljati celo ločenosti različnih pravnih razmerji med različnimi pravnimi subjekti (in to zgolj zaradi prekrivanja fizične osebe in personalnega substrata pravne osebe).

10. Pritožba v nadaljevanju napada procesno odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo dokazne listine – bančne izpiske, iz katerih naj bi bilo razvidno, da naj bi bil naročnik oziroma nalogodajalec izplačil s računa prvotožeče stranke zabeleženo podjetje I. Navaja, da je na nedopustnost navedenih dokazov že opozorila. Ti dokazi v predmetni pravdni spis namreč niso bili vloženi pravočasno. Bančni izpiski, ki jih je tožena stranka vložila do prvega naroka za glavno obravnavo, so bil namreč (z izjemo enega) neupoštevani, saj so v nemškem jeziku. Pritožba pravi, da listinskih dokazov, ki jih pravdna stranka predloži brez uradnega prevoda, sodišče ne sme upoštevati.

Odgovor pritožbenega sodišča: Tu gre za izrazito kompleksno uporabo pravila o prekluziji iz 1. odstavka 286. člena ZPP. Pravilo o prekluziji je konkretizacija temeljnega načela hitrosti in ekonomičnosti postopka ter prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP. Ker je tako, ga je treba v duhu tega načela tudi razlagati. Tako se je treba najprej vprašati, kakšen je bil namen tega dokaznega predloga. Namen tega dokaznega predloga je bil pokazati, da se je z računa prvotožeče stranke nakazovalo sredstva v korist družbe I. in ne v korist tožencev kot fizičnih oseb. V odgovoru na tožbo je tožena stranka zato predložila številne listine, ki naj bi izkazovale takšno denarno črpanje. Primeroma je priložila tudi prevod ene izmed takšnih listin. Pri tem je navedla, da gre pri ostalih bančnih transakcijah, za enake primere. Vse listine skupaj naj bi bile torej le količinsko kopičenje, ki izkazuje tip bančne transakcije. Takšen dokazni pristop je bil v fazi odgovora na tožbo ustrezen, saj tožena stranka ni mogla predvidevati, da bo tožeča stranka njeni dejanski tezi nasprotovala. Ob predloženih dokazih (in tudi primeroma priloženem prevodu ene izmed listin) bi bilo povsem mogoče, da bi tožeča stranka ta dejstva priznala. Pri tem je treba nadalje upoštevati še eno okoliščino: gre za listine z bančnega računa same prvotožeče stranke. Ne gre torej za listine, ki bi bile zanjo neznanka. Je torej v takšnem primeru mogoče govoriti o tem, da tožena stranka z nepredložitvijo ostalih prevodov zlorablja svoje procesne pravice ali pa da postopek po nepotrebnem zavlačuje? Ali pa je po drugi strani mogoče govoriti o tem, da skuša tožeča stranka izkoristiti to procesno dejstvo v svoj prid, čeprav ji je od vsega začetka vse moralo biti prezentno.

V kompleksnosti tega procesnega vprašanja je treba nadalje dodati, da mora sodišče v primeru, če stranka vlogo vloži v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, stranko pozvati, naj to stori (104. člen ZPP). To pravilo se nanaša tudi na priloge. Tožena stranka bi bila torej prekludirana šele tedaj, če bi jo sodišče neuspešno pozvalo k predložitvi prevodov. Da bi bilo to storjeno, pritožba ne zatrjuje. Že iz tega razloga torej ni mogoče šteti, da je tožena stranka prevode predložila prepozno. Kar je z vidika 11. načela ZPP pravnorelevantno, pa je to, da je tožena stranka tudi že z enim samim prevodom (predloženim skupaj z odgovorom na tožbo) podala dokaz o svoji dejanski tezi. Vse ostalo je le kvantitativno kopičenje.

Uporaba pravila o prekluziji iz 1. odstavka 286. člena ZPP bi bila torej v obravnavanem primeru v izrecnem nasprotju s temeljnim načelom iz 11. člena ZPP. Pritožbena navedba in procesni očitek v zvezi z njo sta tako neutemeljena.

11. Pritožba nadalje pravi, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je, ali je bil denar z računa prvotožeče stranke izročen J.Š. kot fizični osebi ali kot pooblaščencu družbe I.. Preigrava tudi pomen besedne zveze „za I.“. Ni jasno, pravi pritožba, ali je s tem sodišče razumelo, da je bilo Š. dejansko izročeno namensko posojilo za I. Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba v tem delu se spreneveda pred razlogi prvega sodišča, ki so podani na sedmi strani sodbe. Tam je navedeno: „Bančni izpiski torej dokazujejo, da je bil (vsaj del) spornega denarja dejansko izročen družbi I.“ V nadaljnjem odstavku izpodbijane sodbe sodišče jasno pojasni, da bi bil za porabo denarja z istega računa prav lahko pooblaščen tudi prvotoženec v lastnem imenu. Vendar pa tožeča stranka takšnega dvojnega pooblastila niti ne navaja niti ne dokaže. Sodišče je zato sklenilo, da takšnega pooblastila ni bilo in da toženec v svojem imenu denarja z omenjenega računa ni mogel dvigovati. Sodišče torej tudi ne zapiše, da je bil denar izročen za družbo I. Sodišče se popolnoma jasno opredeli, da je bil denar izročen družbi I. 12. Pritožba sodišču očita, da se nikjer ni spustilo v dejansko vsebino bančnih izpiskov.

Odgovor pritožbenega sodišča: Sodišče prve stopnje se do tega opredeli vsaj na dveh mestih. Obe mesti sta v tretjem odstavku sedme strani sodbe. Sodišče zapiše, da ni bil predložen noben dokaz o osebnih dvigih toženca z omenjenega računa. Na drugem mestu pa zapiše, da pomenijo bančni izpiski, ki dokazujejo, da je bil denar z računa, s katerega naj bi bil nesporno izročen, dejansko porabljen v drugem imenu in na podlagi nekega drugega posla. Ti razlogi so zadostni.

13. Pritožba pravi, da naj bi samo sodišče ugotovilo, da je bil le del spornega denarja dejansko izročen družbi I., po drugi strani pa šteje, da je bilo vseh 150.000.000,00 LIT gotovo izročenih družbi I. Odgovor pritožbenega sodišča: Bistveno je, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, da fizičnima osebama (tožencema) ni bilo nakazano s tega računa nič, bilo pa je nakazovano družbi I. 14. Pritožba se sprašuje, zakaj kljub izkazanemu dejstvu, da na podlagi bančnega izpiska z dne 11.11.1992 ni mogoče zaključiti, ali, v kakšni funkciji, s kakšnim namenom in na kakšni pravni podlagi naj bi J.Š. dvigoval denar z računa prvotožeče stranke, sodišče kljub temu ni še enkrat v skladu z načelom neposrednosti zaslišalo J.Š.

Odgovor pritožbenega sodišča: Takšna pritožbena navedba je v skladu z 286.b členom ZPP neupoštevna. Na zadnjem naroku je odvetnik J. pojasnil, da je prvi toženec v bolnišnici. Dokaz z njegovim ponovnim zaslišanjem ni bil izveden, tožeča stranka pa takšni procesni izpeljavi ni nasprotovala. Ker je tako, je podana domneva, da je na takšen tek postopka v skladu z 286.b členom ZPP pristala.

15. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno premiso, da izplačilo osnovnega vložka ni bistveno niti za vpis podjetja v register niti za njegovo prijavo na kakšen razpis. Zaradi navedene materialnopravne zmotne premise naj bi prvostopenjsko sodišče prišlo tudi do napačnega sklepa, da je pač navidezna posojilna in garancijska pogodba.

Odgovor pritožbenega sodišča: Pritožba tu vprašanja spet širi preko pravnorelevantnega okvira. Odločilen odgovor na osrednjo vprašanje nam daje izpolnitvena faza – komu je bil izplačan denar; zato odgovora ne gre iskati v vprašanju pravne podlage takšne izpolnitvene faze in tudi ne v ustreznosti izpolnitve z vidika pravil statusnega prava. Četudi bi bilo takšno izplačilo popolnoma v nasprotju s pravili statusnega prava, to ne spremeni dejstva, da je bil denar izročen personalnemu substratu družbe I. in ne tožencu kot fizični osebi.

16. Pritožba nadalje ponovno napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s tem sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh dokazov. Izpostavlja pričo D.P., pa tudi drugotožnico. Meni, da je dalo sodišče preveliko težo listini, ki se nahaja v prilogah pod številko A28. Sodišču pa očita tudi notranje nasprotje, ko na enem mestu ugotavlja, da je bilo posojilo dejansko izplačano, nato pa pride do zaključka, da posojilo ni bilo izplačano oziroma da naj tožeča stranka tega ne bi dokazala.

Odgovor pritožbenega sodišča: Notranjega nasprotja ni. Ni sporno, da je bil denar izročen. Sporno je bilo, komu je bil denar izročen. O tem je bilo že zadosti govora. Sodišče je dokazno ocenilo nasprotujoča si dokaza: zadolžnico na eni in bančne listine na drugi strani. Dokazna ocena je prepričljiva. Sodišče je upoštevalo, da je bilo v zadolžnici predvideno plačilo s točno določenega bančnega računa. Upoštevalo je, da je bilo s tega istega računa nakazilo opravljeno v korist družbe I. Te okoliščine, ki se nanaša na izpolnitveno fazo, ni ovrgla nobena priča, pa tudi stranka ne. Pri tem pa tožeča stranka ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbenem postopku, ne pojasni, na kakšen drugačen način naj bi bil denar izročen tožencema. Pristaja torej, da je bil izročen s črpanjem računa prvotožeče stranke. Glede tega vprašanja pa se je prvostopno sodišče povsem zadostno opredelilo. Tudi listina A28 je razmeroma jasna. Govori o zavezi, da bosta toženca plačala 150.000.000,00 LIT, če bi I. propadel. Tu torej ne gre za vprašanje posojila. Drugačni dejanski in pravni podlagi tožbenega zahtevka pa se tožeča stranka izrecno odreka.

17. Glede ostalih pritožbenih navedb (stran 8 do stran 11) pa še naslednje: V prejšnjem postopku narava pogodb ni bila razčiščena. Šlo je za odprto vprašanje. Torišče spora pa se je v ponovljenem postopku premaknilo drugam – k problemu in vsebini izpolnitvene faze. Pritožba jasno pove, da zahtevka ne gradi na poroštvu. V redu. Zadeva je tako (po želji tožeče stranke) jasno osredotočena k vprašanju, ali je bilo posojilo izplačano toženi stranki ali ne. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja opredelilo v dokazni oceni. Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče (kot je razvidno iz vsega že doslej povedanega) v celoti sprejema. Ostala vprašanja, ki jih v zaključku pritožbe podaja tožeča stranka, pa niso več relevantna.

18. Ker torej pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni v ničemer spremenila svojega procesnega položaja in tega tudi ni mogla storiti. Stroški za to vlogo zato za pravdo niso bili potrebni ter jih sodišče v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP toženi stranki ni priznalo.