Jedro

V okviru take trditvene podlage, kot jo je podala tožeča stranka, je treba sprejeti nesporno dejstvo, da je tožeča stranka dala predpisano soglasje. Da je bilo soglasje dano, je namreč dejstvo, v zvezi s katerim se samih listin niti ne presoja, razen če bi nastal dvom o dovoljenosti razpolaganj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu 3. točke izreka (glede plačila 1.046.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi) in v izpodbijani 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki soglasja tožeče stranke, vsebovanega v notarskem zapisu notarja M. B. opr. št. SV 1016/2010 z dne 24.9.2010, k pravnemu poslu prodaje poslovnega deleža v družbi G. d.o.o., ki sta ga dne 23.9.2010 sklenila odsvojitelj poslovnega deleža družba R. d.o.o. in pridobitelj poslovnega deleža družba T. d.o.o. (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nično soglasje tožeče stranke, vsebovano v notarskem zapisu notarja M. B. opr. št. SV 1016/2010 z dne 24.9.2010, k pravnemu poslu prodaje poslovnega deleža v družbi G. d.o.o., ki sta ga dne 23.9.2010 sklenila odsvojitelj poslovnega deleža družba R. d.o.o. in pridobitelj poslovnega deleža družba T. d.o.o. (2. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe in toženi stranki naložilo v plačilo 1.046.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 523.000,00 EUR od 5.1.2011 do plačila in od zneska 523.000,00 EUR od 5.1.2012 do plačila, v 15 dneh (3. točka izreka), odločilo pa je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (4. točka izreka).

2. Zoper 3. točko izreka te sodbe se je delno (le glede dajatvenega izreka), zoper 4. točko izreka te sodbe pa v celoti, pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne in obveže tožečo stranko na plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa naj sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma je treba poudariti, da je izpodbijana sodba postala pravnomočna glede zavrnitve zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev ničnosti soglasja tožeče stranke, danega v notarskem zapisu M. B. opr. št. SV 1016/2010. Tako odločitev je zato treba upoštevati, ne glede na to, ali je pravilna ali ne.

6. Denarni zahtevek je sodišče prve stopnje dosodilo v plačilo, ker naj soglasje tožeče stranke, vsebovano v notarskem zapisu notarja M. B. opr. št. SV 1016/2010 z dne 24.9.2010, k pravnemu poslu prodaje poslovnega deleža v družbi G. d.o.o., ki sta ga dne 23.9.2010 sklenila odsvojitelj poslovnega deleža družba R. d.o.o. in pridobitelj poslovnega deleža družba T. d.o.o. (v nadaljevanju Soglasje) ne bi predstavljalo soglasja v smislu 427. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč naj bi šlo za soglasje v smislu 7. odstavka 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Zato naj bi imela pogodba v delu, ki se nanaša na prevzem dolga, le učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (5. odstavek 427. člena OZ), zaradi česar sme tožeča stranka zahtevati plačilo dolga po Kreditni pogodbi le od tožene stranke kot sopogodbenika Kreditne pogodbe (434. člen OZ).

7. Tožena stranka ima prav, ko v pritožbi trdi, da je tožeča stranka ves čas postopka trdila, da je bilo soglasje v smislu 427. člena OZ dano. To dejstvo je kot nesporno sprejemala tudi tožena stranka. Tožeča stranka pa nima prav, ko trdi, da gre le za različno pravno naziranje sodišča prve stopnje in da je bilo táko presojo dopustno opraviti v okviru njenih trditev o neučinkovitosti danega soglasja. V okviru take trditvene podlage, kot jo je podala tožeča stranka (da je bilo predpisano soglasje dano, vendar pa da je izpodbojno v smislu 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, oziroma nično zaradi nedopustnega nagiba in podlage ter fiktivnosti, vse v skladu z določili OZ) je treba sprejeti kot nesporno dejstvo, da je tožeča stranka dala predpisano soglasje (214. člen ZPP). Da je bilo soglasje dano, je namreč dejstvo, v zvezi s katerim se samih listin niti ne presoja, razen če bi nastal dvom o dovoljenosti razpolaganj v smislu 3. odstavka 3. člena ZPP (primerjaj 7. člen ZPP). Iz navedb strank pa je tudi očitno, da je tožeča stranka, enako kot tožena stranka, ves čas upoštevala, da je bilo dano predpisano soglasje, pri čemer v nasprotnem primeru tudi ne bi bilo nobenega razloga, da bi tožeča stranka uveljavljala izpodbojnost ali ničnost soglasja. Čim pa je tako, sodišče prve stopnje ni smelo presojati, ali je bilo soglasje za prevzem dolga sploh dano. Sodišče prve stopnje namreč ni razložilo, zakaj bi morda šlo za nedovoljeno razpolaganje, višje sodišče pa samo takih razlogov ne najde. Vsekakor pa po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage, da bi dano soglasje presojalo v smislu 7. odstavka 481. člena ZGD-1. Tožena stranka je bila namreč edini družbenik tožeče stranke, zato takega soglasja sploh ni potrebovala, zato ni jasno, zakaj bi dano Soglasje upoštevali kot soglasje po 7. odstavku 481. člena ZGD-1, pri čemer nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da naj bi šlo za tako soglasje. Vsekakor pa tako soglasje podaja družbenik in ne družba. Glede na navedeno zato ni pravilen zaključek, da ker ni bilo dano soglasje za prevzem dolga, je treba dogovor upoštevati le kot prevzem izpolnitve, zaradi česar bi morala tožena stranka plačati vtoževani denarni znesek (1.046.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi).

8. Vendar pa ne glede na pritožbene navedbe tožene stranke ni mogoče sodbe sodišča prve stopnje v tem delu zgolj iz tega razloga spremeniti in zahtevek zavrniti. Tožeča stranka ima namreč prav, ko trdi, da je uveljavljala tudi ničnost Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, o čemer ne obstaja pravnomočna odločba – pravnomočno je le razsojeno, da Soglasje ni nično, ničnost te pogodbe pa ni bila del vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Ni pa sodišče prve stopnje (vse zaradi tega, ker je soglasje upoštevalo le kot soglasje po 7. odstavku 481. člena ZGD-1) presojalo, ali je morda nična sama Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža in kako bi to vplivalo na del, ki se nanaša na prevzem dolga, prav tako pa še ni presojalo, ali morda obstajajo razlogi za uporabo 2. odstavka 429. člena OZ, na kar se je med postopkom na prvi stopnji tožeča stranka tudi sklicevala. V zvezi s tem sta pravdni stranki ponudili tudi ustrezne dokaze.

9. Glede na navedeno višje sodišče ocenjuje, da samo postopka ne more dopolniti, zato je sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), skupaj z odločitvijo o stroških postopka, ki je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje presodi tudi pravočasne trditve tožeče stranke, navedene v prejšnji točki obrazložitve, ki jih v prvem sojenju ni upoštevalo, vse v zvezi s pravočasnimi trditvami tožene stranke, presodi pa naj tudi ponujene dokaze, za katere bo ocenilo, da je njihova izvedba potrebna.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).