Jedro

Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo upnikove prednostne terjatve, zato je sodišče upnikov predlog za izvršbo pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izvršbo zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga upnik po pooblaščencih pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da je sodišče kršilo postopkovna določila, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izvršbo z razlogovanjem, da upnik zanj naj ne bi imel izvršilnega naslova. Upniku je bila v postopku prisilne poravnave zoper dolžnika s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014, v zvezi s popravnim sklepom k sklepu o potrditvi prisilne poravnave z dne 17. 10. 2014 in v zvezi s seznamom terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 17. 9. 2014 (pravilno: 17. 10. 2014; red. št. 396), ki je priloga in sestavni del tega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, priznana sledeča prednostna denarna terjatev: terjatev pod zaporedno št. 160 citiranega seznama terjatev v znesku 4.449,46 EUR, ki je postala izvršljiva 4. 11. 2014 in tako dolžnik upniku dolguje navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2014 dalje do plačila. Drugačne ugotovitve sodišča predstavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, hkrati pa tudi napačno uporabo postopkovnih določb, ki imajo za posledico nezakonito odločitev in gre za napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po pravilni razlagi katerega je že po sami tej določbi pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov tudi za v postopku prisilne poravnave priznane prednostne terjatve. Določba 213. člena ZFPPIPP ne jemlje prednostnim terjatvam, priznanim v postopku prisilne poravnave, njihove izvršljivosti, ta izhaja iz njenega pripoznavanja v sodnem postopku, pač je njen namen, da v njihovo korist preprečuje, da bi se s sklepom o potrditvi prisilne poravnave zniževala ali odlagala izvršitev izterjave te terjatve. Ta določba je v zakonu sprejeta v korist upnika prednostih terjatev, ne pa v njihovo škodo in bi jo zato sodišče moralo tudi uporabiti na tak način. Sodišče je prezrlo, da prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP določa, da se za postopek zaradi insolventnosti (tako tudi za pomen procesnih dejanj strank in za pomen sodnih odločb, izdanih v tem postopku) glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, torej ZPP. Ta v 316. členu določa pravne posledice pripoznave zahteve pred sodiščem. Materialne procesne dispozicije pa imajo po procesnem pravu jasne posledice; dolžnik predmetne terjatve upnika ni pripoznal zgolj izvensodno, pač pa je pripoznal v postopku pred sodiščem – da je bila pripoznava v tem postopku je jasno razvidno iz zgoraj citiranih sklepov St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014 in 17. 10. 2014 v zvezi s seznamom terjatev, saj je ta terjatev izrecno priznana pod zap. št. 160 tega seznama. Zato je potrebno razlagati pomen teh aktov (sklepov St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014 in 17. 10. 2014 v zvezi s seznamom terjatev) ob smiselni uporabi 316. člena ZPP hkrati kot sodno odločbo, s katero je bilo odločeno o pripoznavi prijavljene prednostne terjatve upnika. Zato kot taki predstavljajo tudi izvršilni naslov za to terjatev. Le če bi dolžnik doslej zgolj izvensodno pripoznal to prednostno terjatev, bi bilo namesto razlogovanja, da si mora upnik za izvršbo te terjatve šele pridobiti izvršilni naslov, tako da vloži tožbo za poplačilo te terjatve. Tako pa gre v tej zadevi za že pred sodiščem pripoznan tak zahtevek oziroma terjatev. Nerazumno je zato razlogovanje, ki ga očitno zavzema sodišče, da bi si morali vsi ti številni delavci, čeprav so jim bile prednostne terjatve že enkrat priznanje s strani dolžnikov v sodnem postopku, delati še nove stroške z vlaganjem tožb za te iste terjatve, z njimi masovno obremenjevati sodišča, ko pa je od teh terjatev dolžnik že podal pripoznavo v obliki materialne procesne dispozicije pred samim sodiščem. Če obvelja pravna razlaga sodišča prve stopnje, bi to pomenilo, da mora upnik prednostne terjatve vlagati za svojo terjatev tožbo in čakati na sodbo o njej nekaj let, kar bi na koncu pomenilo, da bo poplačan kasneje in z večjimi težavami in stroški kot upniki navadne terjatve, kar je na glavo postavljen namen instituta prednostne terjatve, ki je po 213. členu ZFPPIPP v tem, da bi ta morala biti obravnavana za upnika v vseh pogledih (procesno in materialnopravno) priviligirano v razmerju do upnikov navadnih terjatev. Tako pa sodišče skuša postaviti upnika prednostne terjatve dejansko v še bistveno manj ugoden položaj, kot ga imajo upniki navadnih terjatev. Tega ne upnik kot prava neuk, pa z razumom klenega človeka, ne njegov pooblaščenec, ne moreta dojeti kot nekaj, kar bi predstavljajo ravnanje v skladu s pravico do poštenega sojenja. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v smeri pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslovi so določeni v drugem odstavku 17. člena ZIZ, in sicer izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava (1. točka drugega odstavka), izvršljiv notarski zapis (2. točka drugega odstavka) in druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (3. točka drugega odstavka).

6. Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014, v zvezi s popravnim sklepom k sklepu o potrditvi prisilne poravnave z dne 17. 10. 2014, v zvezi s seznamom terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, z dne 17. 10 2014 (red. št. 396), ki je sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Iz predloga za izvršbo izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo za prednostno terjatev.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo upnikove prednostne terjatve, zaradi česar je sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrnilo, je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne, popolne in razumljive razloge, s katerimi se višje sodišče v celoti strinja.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP, po pravilni razlagi katerega je, po mnenju pritožnika, pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov tudi za v postopku prisilne poravnave priznane prednostne terjatve. Tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP namreč določa, da je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, proti dolžniku in morebitnim porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona. Na podlagi prvega odstavka 211. člena ZFPPIPP je terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave, če (1.) ima terjatev značilnosti navadne terjatve, (2.) je priznana v tem postopku in (3.) je upnik ni prenesel na dolžnika v postopku spremembe osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja v skladu s pododdelkom 4.4.4 tega zakona.

9. Glede na navedeno jasno zakonsko besedilo določbe tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP, da je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v zvezi s prvim odstavkom 211. člena istega zakona, ki določa, predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je terjatev ugotovljena v postopku prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za plačilo prednostnih terjatev.

10. Ker je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za plačilo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP), mora sodišče s sklepom o potrditvi prisilne poravnave odločiti o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naložiti upniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP).(1) V konkretnem primeru je tako Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014 v zvezi s popravnim sklepom k sklepu o potrditvi prisilne poravnave z dne 17. 10. 2014 v skladu z navedenimi določbami ZFPPIPP odločilo zgolj o terjatvah ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naložilo dolžniku, da jih plača upnikom v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

11. Splošna pravna posledica (učinek) potrjene prisilne poravnave, ki nastane s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, je, da preneha pravovarstveni zahtevek (upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem oziroma drugem postopku); obseg, do katerega preneha pravovarstveni zahtevek, pa je odvisen od vrste terjatve. Ker prisilna poravnava ne učinkuje na prednostne terjatve in se le-te v postopku prisilne poravnave niti ne ugotavljajo, vsebuje sklep o potrditvi prisilne poravnave le ugotovljene navadne terjatve in ne tudi prednostnih terjatev. Upnik pa lahko uveljavlja terjatve, ki niso bile ugotovljene v postopku prisilne poravnave, v drugem sodnem postopku.(2)

12. Višje sodišče presoja v tem pritožbenem postopku le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se predlog za izvršbo za izterjavo prednostne terjatve na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 2820/2013 z dne 19. 9. 2014 zavrne, ta odločitev pa je pravilna in zakonita. Glede na navedeno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bila s sklepom o potrditvi prisilne poravnave priznana prednostna denarna terjatev upnika, in pritožnikovo sklicevanje na 316. člen ZPP, ki določa pravne posledice pripoznave zahtevka pred sodiščem. Izvršilno sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na obstoj izvršilnega naslova, zato ne sme dovoliti izvršbe za izterjavo upnikove (prednostne) terjatve, za katero upnik nima izvršilnega naslova.

13. Ker pritožba upnika ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Prim. dr. N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, strani 108 do 163. Op. št. (2): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 48/2013 z dne 20. 2. 2013.