Jedro

Presoja predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek glede odločitve, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se: - toženi stranki nalaga, da najkasneje v 8 dneh po prejemu sklepa odstrani ograjo iz lesenih stebrov in kovinske žice vzdolž meje parcel tožnika 142/1.S in 142/2.S k.o. K. na parcelah 1187, 1186/2, 1183, 1182 in 1191/3 k.o. K. - za primer neizpolnitve te začasne odredbe v roku 8 dni od prejema sklepa tožnika pooblašča z najeto delovno silo in stroji izvršiti dejanje na stroške tožene stranke - ugotavlja, da začasna odredba velja do izteka 30 dni po pravnomočnosti sklepa, izdanega v tej pravdi - ugotavlja, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (1., 2., 5. in 6. točka predloga za izdajo začasne odredbe).

V ostalem se glede odločitve o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje vsako postavljanje ograjo ali drugih ovir, ki bi kakorkoli motilo tožečo stranko v nemotenem izvrševanju soposesti na parcelah 1187, 1186/2, 1183, 1182 in 1191/3 k.o. K. ter da se za primer nespoštovanja te prepovedi izreka denarna kazen v znesku 20.000,00 EUR, ki se bo izterjala in se bo v primeru ponovljenega motenja izrekla in izrekala nova, poostrena kazen (3. in 4. točka predloga za izdajo začasne odredbe) pritožba zavrne in sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in odločilo, da bo o stroških v zvezi z začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

Proti temu sklepu se tožeča stranka pravočasno pritožuje, sklicuje se na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je tožniku onemogočeno izvrševanje posesti nad lastnimi nepremičninami, ker ne more več uporabljati poti na parcelah tožene stranke, s tem tudi ne more več dostopati do dela lastnih parcel. Sodišče se sploh ni opredelilo do njegovih navedb, da mu je odvzeta posest, ki jo je imel do postavitve ograje na delu nepremičnine tožene stranke. Oteženost oziroma onemogočenost voženj in dostopa je iz priloženih fotografij razvidna. Tako že iz listinskih dokazov kot verjetno izhaja, da je imel tožnik posest na poteh, ki vodijo po parc. št. 1187, 1182, 1183 in 1186/2 k.o. K. in da je v svojem dosedanjem izvrševanjem posesti nad njimi moten. Obstoj terjatve na varstvo posesti je s tem verjetno izkazal. Tožnik poudarja, da je sodišču med drugim predlagal tudi izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem, v kolikor sodišče ni moglo razbrati dejanskega stanja iz fotografij, bi si moralo stvar neposredno ogledati. Sodišče je spregledalo zelo pomembno okoliščino, da tožena stranka zatrjevanega dejstva posesti sploh ni prerekala, zatekla se je le v navedbe, da je tožnikova posest viciozna. V nasprotju z zaključkom sodišča je tožnik izkazal tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru samovoljna postavitev ograje pomeni uporabo kvalificirane sile, katere preprečitev tožnik upravičeno zahteva z zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sila meri na to, da je tožnik onemogočen v vsakdanji in nujni rabi vseh svojih nepremičnin, kar sicer lahko izvaja samo ob uporabi sosednjih zemljišč in že zato dejstvo samovoljne postavitve ograje zapolnjuje pravni standard nastanka težko nadomestljive škode. Tožbene navedbe so v tej smeri dovolj eksaktne in razumljive. Tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode. Po lastnih trditvah naj bi ograjo postavila zaradi paše drobnice, vendar taka ograja drobnici ni nobena ovira, ker je ograjena samo proti tožniku. Sicer pa tožena stranka paše drobnice ne izvršuje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ni potrebe za izdajo začasne odredbe, ker tožnik že ves postopek hoče dokazati nekaj, kar mu po zakonu ne pripada in si hoče s svojo vicioznostjo prilastiti določene pravice. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sklep potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

V postopkih za izdajo začasne odredbe v sporih zaradi motenja posesti ugotavlja sodišče obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče izda začasno odredbo, če upnik (v obravnavanem primeru tožnik) izkaže za verjetno obstoj terjatve ter hkrati (kumulativno) še eno izmed treh alternativno predvidenih predpostavk, to je bodisi obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi, da je začasna odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da toženec z izdajo začasne odredbe, v kolikor bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga oprlo na ugotovitev, da pritožniku ni uspelo izkazati nobene od zgoraj naštetih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Tem zaključkom sklepa zaenkrat ni mogoče pritrditi. Verjeten obstoj terjatve je v sporih zaradi motenja posesti izkazan, če tožnik oziroma predlagatelj začasne odredbe verjetno izkaže, da je upravičen do posestnega varstva določene vsebine. Po določbi 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsiljuje od dotedanjega načina uporabe stvari drugačen način. Pravica do varstva posesti zato pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko oblast na stvari oziroma njegovo dotedanjo uporabo, da s tem preneha oziroma da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom (34. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je povzelo trditve tožnika v tožbi, da je za potrebe hoje in vožnje okrog gradu ter za potrebe dostopa do parcele št. 346.S k.o. K., uporabljal v določenem delu nepremičnine tožene stranke. Kot pravilno opozarja pritožba, je tožnik v tožbi natančno in razumljivo pojasnil, zakaj zahteva posestno varstvo, kakšno je motilno dejanje in v čem je zaradi tega dejanja tožniku otežen oziroma preprečen dostop do svojih nepremičnin (otežen uvoz in izvoz do stanovanja in obračanje vozil, preprečen uvoz v garažo, preprečen dovoz do greznice, onemogočena dostava goriva do cisterne, nemožnost nadaljnjih izvajanj adaptacijskih gradbenih del na objektih). Tožnik je torej zatrjeval, da zaradi motitvenega dejanja tožene stranke ne more več uporabljati poti na njenih parcelah in zaradi tega ne more več dostopati do lastnih parcel. Gre torej za poseg v njegov dosedanji način uporabe nepremičnin tožene stranke. Pri tem glede na določbo 2. odstavka 33. člena SPZ in 426. ZPP ni relevantno, ali je imel tožnik pred motitvenim dejanjem pravico hoditi in voziti po nepremičninah tožene stranke, kar je eden od ugovorov tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo dejansko ni zanikala, da je tožnik do postavitve ograje sporne poti uporabljal. Trditve o t. i. viciozni posesti pa je seveda potrebno presojati v okviru določbe 2. odstavka 33. člena SPZ. Glede na takšne trditve tožnika v tožbi in predlogu, pri čemer je za zatrjevana dejstva predlagal tudi izvedbo dokazov, ne more sodišče prve stopnje presojati verjetnost terjatve zgolj z vpogledom v fotografije in projekcije v spisu ter pri tem zaključiti, da tožnik kljub postavitvi ograje še vedno mirno uporablja in uživa posest na svojih nepremičninah. Pritožba pravilno opozarja, da takšen zaključek ne izhaja niti iz tožbi priloženih fotografij, sicer pa je poleg teh predlagala tudi druge dokaze.

Pritožba ima prav, ko oporeka zaključkom sklepa o neizkazanosti nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. in 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Postavitev ograje na svoji nepremičnini praviloma sicer res ne pomeni dejanja nasilja, kot ugotavlja sodišče v sklepu, vendar je potrebno upoštevati, da je sodna praksa zavzela v sporih zaradi motenja posesti manj strog in širši pristop do predpostavke, po kateri naj se z začasno odredbo prepreči nasilje (po prej veljavni določbi 442. člena ZPP/77) oziroma potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile po določbi 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sicer pa je tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča v predlogu za izdajo začasne odredbe v zadostni meri razložila, v čem naj bi ji nastala težko nadomestljiva škoda, pa tudi, zakaj tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej. Navedla je namreč, da stanovanjsko stavbo na parc. št. 142/2.S in stavbe na parc. št. 142/1.S uporablja vsakodnevno za potrebe svojega bivanja in bivanja svoje družine, kakšne so posledice motilnega dejanja (ne le otežen uvoz in izvoz do stavbe ter obračanja vozil, ampak tudi preprečen uvoz v garažo, dostop do greznice in onemogočena dostava goriva ter nadaljnja obnova gradu), hkrati pa je pojasnila, da tožena stranka zemljišče uporablja kot kmetijska zemljišča, pri čemer se le izgovarja, da je ograjo postavila zaradi izvajanja paše, saj bi v tem primeru morala ograditi svoja zemljišča, ne pa tožnikova. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sklep razveljavilo v odločitvi, ki se nanaša na predlagano začasno odredbo z odstranitvijo ograje in izvršilno sredstvo, ki se nanjo nanaša (1., 2., 5. in 6. točka predloga) in v tem obsegu sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno presodi, ali so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe, pri čemer pa mora pri odločitvi upoštevati in vsestransko pretehtati vse trditve pravdnih strank, ki so pomembne za to odločitev. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o zavrnitvi pritožbe zoper predlagano začasno odredbe v tistem delu, ki se nanaša na bodočo prepoved postavljanja ograje ali drugih ovir ter na sankcijo denarne kazni v primeru nespoštovanja prepovedi. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tožnik zatrjuje, da mu škoda nastaja zaradi postavitve ograje, zato bo že s predlagano začasno odredbo za odstranitev ograje (ki je regulacijske narave) dosežen namen zavarovanja in preprečitev nastajanja škode. V ostalem pa predlagana začasna odredba presega ta namen, zato je odločitev o zavrnitvi predloga v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.