Jedro

Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, ali da gre za zlorabo. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.274,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.160,95 EUR, ki so pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sklepa sodišča prve stopnje do plačila, ter od zneska 113,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa do plačila, vse v roku 15 dni.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 14,20 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da v roku 15 dni povrne pravdne stroške, in sicer tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v znesku 3.160,95 EUR (I. točka izreka), v korist proračuna Republike Slovenije na račun sodišča prve stopnje pa 553,42 EUR (II. točka izreka), v primeru zamude oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeni sklep v zavrnilnem delu in uveljavlja vse pritožbene razloge v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje skoraj celotni dokazni postopek vodilo predvsem glede temelja, s katerim je tožnik v celoti uspel, zato je glede na sodno prakso v podobnih primerih treba stroške postopka odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Po takšnem izračunu znaša skupni uspeh tožnika 84,85 % in bi mu moralo sodišče prve stopnje v tem odstotku tudi priznati in prisoditi stroške postopka.

Nadalje pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku v skladu s 155. členom ZPP priznati celoten znesek priglašenih potnih stroškov za prihod na narok in pregled pri izvedencu in ne zgolj 10% cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov. Sklicuje se na sodno prakso, ki ob analogni uporabi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja priznava 0,37 EUR za prevožen kilometer ob uporabi lastnega prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je postavilo tožnika v neenakopraven položaj s toženko s tem, ko je slednji priznalo 2,20 EUR potnih stroškov za prihod na narok v razdalji 900 m. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožnik upravičen zgolj do 10% cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, tožena stranka pa do celotnega priglašenega zneska potnih stroškov v višini 6,60 EUR za prihod na tri naroke.

Tožnik se pritožuje tudi glede zavrnitve potnih stroškov njegove pooblaščenke na relaciji C. - M. - C. v višini 133,20 EUR za pristop na 3 naroke in stroškov parkirnine. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, zato se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja. Izjema velja zgolj v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila ta izbira povsem nerazumna, ali da je šlo za zlorabo, česar pa toženka ni zatrjevala. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, ki to stališče podpira. Stališče sodišča prve stopnje o nepriznavanju navedenih stroškov je po mnenju pritožbe v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS).

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami ter podrejeno, da ga v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določilom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka.

6. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep predstavlja zgolj sklep o višini stroškov, ki ga je izdalo v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP.1 O tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, je bilo namreč že pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 664/2022 z dne 17. 1. 2023. O uspehu pravdnih strank torej ni dopustno (ponovno) razpravljati, zato tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v tej zvezi.

7. Odmera tožnikovih potnih stroškov za pristop na narok in pregled pri izvedencu je pravilna. V skladu s četrtim odstavkom 9. člena v zvezi s 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) se povrnitev strankinih stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS, št. 88/21)2 določajo, da se za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za razdaljo od naslova stalnega ali začasnega bivališča oziroma naslova v kraju, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela do naslova v kraju opravljanja dela, javnemu uslužbencu po najkrajši varni poti prizna kilometrina v višini 10% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za vsak polni kilometer razdalje. Odmero potnih stroškov pravdnih strank je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 6. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Izhajajoč iz te obrazložitve pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi, da je postavilo pravdni stranki v neenakopraven položaj.

8. V sodni praksi so deljena mnenja o tem, ali ima stranka pravico do povračila stroškov, ki so nastali, ker jo je v postopku zastopal odvetnik, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek. Del sodne prakse zastopa stališče, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in jo pri tej izbiri ni mogoče omejevati na območje, kjer je razpravljajoče sodišče. Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, ali da gre za zlorabo. Zastopano pa je tudi nasprotno stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Le izjemoma je mogoče priznati kot potrebne tudi potne stroške pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča, če to v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Skladno z določbo 11. člena ZPP si morajo tudi stranke prizadevati za to, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.3

9. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bilo nerazumno pričakovati, da bi tožnik, ki je tuji državljan, predvidel, katero bo razpravljujoče sodišče ter si na območju le-tega izbral odvetnika (ki ga je potreboval že za predpravdni odškodninski zahtevek). Poleg tega potni stroški odvetnika v višini 133,20 EUR niso nesorazmerno visoki in ne bodo porušili ravnovesja v položaju pravdnih strank. Glede na navedeno je tožnik upravičen do priglašenih potnih stroškov odvetnika za pristope na tri naroke na relaciji C. - M. - C. (3 x 120 km) v znesku 133,20 EUR z 22% DDV v višini 29,30 EUR pa 162,50 EUR.

10. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik stroška parkirnine pooblaščenca v skupni višini 12,00 EUR ni izkazal in predložil ustreznih dokazil, pritožba ne izpodbija. Z golo navedbo, da bi sodišče prve stopnje tožniku te stroške moralo priznati, pa ne more uspeti.

11. Tožniku tako glede na 69,70 % uspeh poleg v postopku na prvi stopnji že priznanih pravdnih stroškov (3.160,95 EUR) pripada še 113,26 EUR.

12. Tožnik je zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so slednje za tisti del prisojenih stroškov, o katerih je odločilo že sodišče prve stopnje, pričele teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sklepa sodišča prve stopnje. Za del stroškov, o katerih je pritožbeno sodišče odločalo s tem sklepom, pa bo zamuda nastopila šele potem, ko bo tožencu vročen ta sklep in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP).

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik je delno uspel s pritožbo, zato mu je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške (po drugem odstavku 165. člena ZPP) v višini 10,14 % (od spornih 1.116,54 EUR je uspel v višini 113,26 EUR). V skladu s 154. in 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah mu je priznati 100 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 22/2 OT), 20 točk za poročilo stranki (tar. št. 43/4 OT) in 2,4 točke za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 122,4 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,60 EUR) znaša 73,44 EUR, skupaj z 22% DDV v višini 16,16 EUR in sodno takso v višini 50,40 EUR pa 140,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih nagrad za obvestilo tožniku o prejetem sklepu in obvestilo tožniku o vložitvi pritožbe, saj sta po mnenju pritožbenega sodišča zajeti v priznanih nagradah za ostala opravila. Glede na pritožbeni uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve 14,20 EUR pritožbenih stroškov.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP toženki naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

1 V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. 2 Tj.: - Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 5. člena,- Aneks h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 4. člena,- Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 4. člena,- Aneks h Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 4. člena, - Aneks h Kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 4. člena,- Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 5. člen,- Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 88/21): določba drugega odstavka 5. člen. 3 VSL Sklep I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021, VSL Sklep I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021.