Jedro

Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru A. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru A. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo v centru A. ni bilo organizirano na način, da bi bil tožniku, kadar je bil v izmeni sam, vedno omogočen odmor med delovnim časom v trajanju 45 minut skupaj. Vendar pa je na podlagi izpovedi priče C.C. in predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.457,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018 ter plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo 1.662,60 EUR stroškov postopka tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o povrnitvi stroškov tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča I Pd 546/2017 z dne 29. 3. 2020 in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 369/2020 z dne 9. 12. 2020 ter sodno prakso sodišča EU. Sodišče je sprejelo različne odločitve v zadevah sodelavcev z enakimi delovnimi obveznostmi ob enaki (neustrezni) organizaciji delovnega procesa. Meni, da je vodenje in hranjenje evidenc delovnega časa obveznost delodajalca po ZDR-1 in ZEPDSV, ki te svoje obveznosti ne sme prelagati na delavce, niti v primeru menjave izmen, saj je organizacija delovnega procesa v celoti v domeni delodajalca. Navaja, da je za opustitev ustreznih navedb in dokazov v zvezi z evidencami odgovorna tožena stranka kot delodajalec, tega pa se ne more razbremeniti z navedbo, da evidence ne držijo zaradi menjave izmen med delavci. Sodišče je odločilo v nasprotju z izpovedbami prič in 35. členom Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Predaja službe v centru A. je obvezna in med dvema izmenama praviloma traja 15 minut. Zato morajo operaterji zaradi primopredaje dela ostajati na delovnem mestu 15 minut dlje. Navaja, da sistem ARDČ ne deluje ustrezno, zaradi česar evidence ne odražajo dejanskega časa, porabljenega za primopredaje. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati zahtevano nadomestilo za nadurno delo. Sedaj se 15-minutne predaje dela plačujejo. Sklicuje se na izpovedi prič B.B. in generalnega direktorja C.C. ter izjavo D.D., ki jih sodišče ni upoštevalo, prav tako pa tudi ne izrecne določbe Pravilnika in zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je šele poleti 2018 tožena stranka preklicala sklep ministra o 24-urni izmeni, pred tem pa je kar 17 let vedoma dopuščala prakso menjave izmen zaradi kadrovske podhranjenosti v centru A.. V zvezi z odmorom med delovnim časom zatrjuje, da se ne more in ne sme odklopiti iz delovnega procesa, če je sam v izmeni, saj tudi v času odmora ne sme prekiniti s svojim delom ter se psihično in fizično regenerirati. Trdi, da mu odmor ni bil omogočen, ker tudi tedaj ni smel prekiniti opravljanja s strani tožene stranke naloženega dela. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da odmora ni imel, saj to izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Sklicuje se na sodno prakso sodišča EU, Direktivo 2003/88/ES in tudi novejšo sodno prakso v zadevah C-344/19 in C-580/19. V času, ko je opravljal delo, ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, zaradi česar mu odmor ni bil zagotovljen. Po stališču sodišča EU intenzivnost dela ni pomembna, saj prisotnost delavca na delovnem mestu in da je na razpolago delodajalcu pomeni opravljanje dela. Tožena stranka tožniku izrabe odmora med delovnim časom ni omogočila. Zato bi moralo sodišče ugoditi temelju tožbenega zahtevka in se opredeliti do višine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da so bile primopredaje obvezne in so se izvajale, vendar tožnik ni dokazal, da so se opravljale v zatrjevanem trajanju 15 minut, niti ni dokazal, kolikokrat v vtoževanem obdobju je bil v izmeni sam, prav tako pa tudi ne, na katere dneve je primopredajo opravil po zaključku dela. S pritožbenimi navedbami v zvezi s tem tožnik po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, kar pa ni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja.

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o nadomestilu zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in o plačilu za delo za čas opravljenih primopredaj. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo operaterja v centru A., tožbeni zahtevek pa je utemeljeval z navedbami, da si v obdobju od januarja 2013 do maja 2018 med izmenami, v katerih je delo opravljal sam, ni imel možnosti vzeti 45-minutnega odmora med delovnim časom po 154. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ter da je bil ob zaključku take izmene z operaterjem, ki je nastopil naslednjo izmeno, dolžan opraviti primopredajo dela, za kar s strani tožene stranke ni prejel ustreznega plačila.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu odmor med 12-urnimi izmenami, ki jih je opravljal sam, ni bil zagotovljen in da je po teh izmenah opravil primopredajo dela z naslednjim operaterjem vsakokrat v trajanju 15 minut. Glede na to je pravilno kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, ki temelji na kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje.

9. Hranjenje in vodenje evidenc ter organizacija delovnega procesa je, kot pravilno navaja pritožba, v domeni delodajalca. Da evidence ne držijo zaradi menjave izmen, da sistem ne deluje ustrezno, saj ne izraža dejanskega časa porabljenega za primopredaje, izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 19 obrazložitve in tudi iz pritožbenih navedb. Vendar je bistveno, da tožnik ni dokazal, na katere dneve je bil v izmeni sam, koliko časa je na posamezni dan trajala primopredaja, ali je bila opravljena v okviru 12 urnega delovnika ali izven.

10. Drži sicer pritožbeno uveljavljanje, da je bila predaja dela v centru A. obvezna in da 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 26/2008 in nasl.) določa, da praviloma traja 15 minut. Vendar pa to ne pomeni, da je tožnikov zahtevek za plačilo za čas predaje dela že samo zaradi tega utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno, predvsem na podlagi izpovedi priče B.B. ter predloženih listin štelo, da tožnik svojih navedb o predaji dela, ki bi trajala pri vsaki izmeni (vsaj) 15 minut, ni dokazal, čeprav je tako izpovedal zaslišan kot stranka in je o taki organizaciji dela izpovedal tudi D.D.. B.B. je prepričljivo izpovedal, da v primerih, ko ni bilo izrednih dogodkov, predaja dela ni trajala 15 minut. 11. Tožnik je navedel, da je bila tožena stranka, ker mu ni omogočila odmora med delom, neupravičeno obogatena (190. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da temu ni tako. Tožniku se odmor za malico šteje v delovni čas in je upravičen do enakega plačila na glede na to ali odmor koristi ali ne, zato ni moglo priti niti do prikrajšanja pri tožniku niti do neupravičene obogatitve pri toženi stranki. Ker tožnik v postopku ni navajal, kakšna škoda mu je nastala, je zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega odmora med delovnim časom pravilno kot bistveno upoštevalo ugotovitev, da delo operaterjev v centru A. ni bilo tako intenzivno, da tožnik ne bi mogel izrabiti odmora. Kot je pravilno utemeljilo, je tožnik lahko odmor izrabil v trajanju 45 minut (vsaj v različnih intervalih), pri čemer je bil način izrabe prepuščen tožniku. Zgolj dejstvo, da so delavci ves čas imeli pri sebi prenosni telefon, še ne pomeni, da odmora niso mogli izrabiti, prav tako pa na presojo, ali so odmor izrabili, ne vpliva dejstvo, da niso smeli zapustiti prostorov tožene stranke (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v centru A. ni opravljal 12 (ali celo 24) ur nepretrgoma, to pa izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da so bila med delovnikom tudi obdobja, ko dela ni bilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo v centru A. ni bilo organizirano na način, da bi bil tožniku, kadar je bil v izmeni sam, vedno omogočen odmor med delovnim časom v trajanju 45 minut skupaj. Vendar pa je na podlagi izpovedi priče C.C. in predloženih delovodnikov, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi pri ugotavljanju, ali je bil tožniku zagotovljen odmor, izhaja, da je večina izmen minila brez posebnosti.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V istovrstni zadevi Pdp 10/2021 je pritožbeno sodišče odločilo enako kot v tej zadevi (tožnikov predlog za dopustitev revizije je bil s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII DoR 88/2021 zavrnjen), enako tudi v istovrstni zadevi Pdp 212/2021, razveljavitveni sklep Pdp 369/2020 pa je bil izdan v zadevi, ki se je po novem sojenju po pritožbi tožnika zaključila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 463/2021 z dne 4. 11. 2021, s katero je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišče prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodba v zadevi I Pd 546/2017 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna na prvi stopnji in ni bila predmet pritožbenega preizkusa. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki razlaga Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in novejšo sodno prakso v zadevah C-344/19 in C-580/19, saj se je tožniku tudi čas odmora skladno z določbo 142. člena ZDR-1 všteval v delovni čas, zato ta pravna vprašanja niso enaka kot v obravnavani zadevi.

14. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in za plačilo za delo za čas predaje dela materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).