Jedro

Če je pri zavarovancu podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela v okviru njegovega poklica v polnem delovnem času z določenimi omejitvami, gre za III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve in pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom ZPIZ-1 in ne za II. oziroma I. kategorijo invalidnosti in s tem povezanimi pravicami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 26. 6. 2007 in z dne 25. 10. 2007 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 26. 6. 2007 in z dne 25. 10. 2007, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter se mu prizna pravica do dela v skrajšanem 4 urnem delovnem času od 14. 6. 2007 dalje na drugem delovnem mestu, kjer je desnica le v pomoč, brez dvigovanja bremen nad 2 kg in da mu je toženka dolžna izplačati nadomestilo zaradi dela v skrajšanem delovnem času in nadomestilo za invalidnost zaradi dela na drugem, manj ovrednotenem delovnem mestu od 14. 6. 2007 dalje prav tako pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 26. 6. 2007 in z dne 25. 10. 2007 ter se tožniku prizna invalidnina za VII. stopnjo telesne okvare (64 %), ki je posledica poškodbe pri delu in se mu odmeri invalidnina od 23. 2. 2007 dalje ter, da se mu povrnejo stroški postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodba popolnoma nepravilna in nezakonita, saj je tožnik zelo slabega zdravstvenega stanja, ima številne bolezni in je dalj časa v bolniškem staležu. Zdravstvene težave tožnika in njegove bolezni so zelo hude in se ne izboljšujejo in je prognoza za zdravljenje slaba. Zaradi tega tožniku pripada pravica do razvrstitve v I. stopnjo invalidnosti oz. pravica do invalidske pokojnine. Sodišče tožniku zaslišanemu kot stranki v postopku ni poklonilo vere. Zaključki in ugotovitve sodišča so povsem protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in se v tem delu izpodbijana sodba niti vsebinsko ne da preizkusiti. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo in na njej zasliši tožnika ter izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke glede delovne nezmožnosti in bolezenskih znakov tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na to dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti bistvene kršitve, ki se očitajo v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 25. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženke z dne 26. 6. 2007. Z navedenima odločbama je tožena stranka odločala o invalidnosti tožnika. S prvostopenjsko odločbo ga je razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je desnica lahko le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, s polnim delovnim časom od 14. 6. 2007 dalje ter odločila, da bo pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. V reviziji je z drugostopenjsko odločbo bila pritožba zavrnjena, spremenjena pa 1. in 2. odstavek izreka odločbe z dne 26. 6. 2007, tako, da se zavarovancu zaradi posledic poškodbe pri delu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5 kg z desnico, s polnim delovnim časom. Prav tako je bila presojana odločba toženke z dne 25. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 6. 2007 s katero je toženka zavrnila zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V čem vidi tožnik to kršitev v pritožbi ne pojasni. Kljub temu je pritožbeno sodišče preverilo navedeno kršitev ter ugotovilo, da je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, kateri so jasni in med seboj niso v nasprotju ter se sodba da v celoti preizkusiti, tako da očitane bistvene kršitve ni mogoče ugotoviti.

Pritožba na splošno očita sodišču nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in se sklicuje na to, da ima tožnik številne bolezni v posledici katerih je nezmožen za delo in da tudi dejansko ne dela.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za ugotovitev dejanskega stanja glede invalidnosti tožnika. Invalidnost je v skladu s 60. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - ZPIZ-1) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Iz izvedenskega mnenja prim. prof. dr. M.B., sodnega izvedenca za področje medicine dela prometa in športa izhaja, da ima tožnik, v posledici delovne nezgode z dne 16. 11. 2004, ko si je poškodoval desno zapestje in je prišlo do zloma navikularne kosti ter je bil 3. 2. 2006, operiran omejeno gibljivost v zapestju, katerega ortopedsko zdravljenje je zaključeno, podan pa je tudi sindrom karpalnega kanala. Tožnik v delokrogu svojega poklica lahko opravlja dela brez dvigovanja bremen nad 5 kg, kjer je desnica le v pomoč levici, kot npr. ponujena dela pomoč v rajonskem skladišču, prav tako pa tudi druga psihofizična manj zahtevna dela varovanje recepcije in pa pomoč pri enostavnem čiščenju delovnega okolja in okolice. Pri tožniku je izvedenec izpostavil, da je v zadnjih izvidih ortopeda in travmatologa na večih mestih zapisano, da so izkazovane težave tožnika bistveno večje kot pa je organski substrat. Glavni problem v zadnjem obdobju, kot ga vidijo travmatologi in tudi postavljeni izvedenec, je predvsem v psihičnem stanju tožnika pri katerem pa je opisana le depresivnost, ki je reaktivno pogojena tudi zaradi neizpolnjenih pričakovanj na invalidski komisiji. Iz izpovedi sodnega izvedenca M.B. na glavni obravnavi dne 19. 6. 2009 decidirano izhaja, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela v okviru poklica v polnem delovnem času z prej navedenimi omejitvami. S tem, da je nastanek invalidnosti postavljen na dan 14. 6. 2007 z deljenim vzrokom poškodbe in sicer tako, da je poškodba pri delu vzrok za nastanek invalidnosti v višini 2/3, poškodba izven dela pa v višini 1/3. Takšno izvedensko mnenje sodnega izvedenca je tako skladno z v spisu priloženimi izvidi posameznih specialistov, kakor tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, tako, da tudi pritožbeno sodišče zaključuje glede invalidnosti, da je pri tožniku podana invalidnost v obsegu kakor je bilo ugotovljeno s strani tožene stranke in v okviru sodišča prve stopnje.

Tožnik v pritožbi sicer posebej ne navaja pritožbenih razlogov glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pravico do invalidnine v posledici telesne okvare. V skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.

Pravna podlaga za odločitev o pravici do invalidnine za telesno okvaro je podana v 143. členu ZPIZ-1. Telesna okvara je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V skladu 3. odstavkom 143. člena se šteje, da je telesna okvara podana le v primeru, da je kot taka navedena v seznamu telesnih okvar. Iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 14. 6. 2007 oz. 18. 9. 2007 izhaja, da sta ti mnenji prav tako skladni glede obstoja telesne okvare pri tožniku in, da pri tožniku ni moč ugotoviti telesne okvare po veljavnem seznamu telesnih okvar. Po poglavju VI B, točka 13 je telesna okvara podana zaradi nepregibnosti ročnega sklepa in sicer v primeru neugodnega položaja volarne fleksije 40 %, v primeru neugodnega položaja dorzalne fleksije ali ulnarne ali radialne deviacije pa 30 %. Po poglavju VI B, točka 16. pa je telesna okvara podana zaradi popolne neuporabnosti cele roke. V tem primeru gre za 80 % telesno okvaro. Kakor izhaja iz medicinske dokumentacije in tudi osebnega pregleda tožnika je gibljivost roke tožnika pasivno skoraj popolna, aktivno pa zmanjšana, sicer pa gibljivost in groba moč zgornjih ekstremitet je simetrična in dobra, zaostaja zgolj moč roke, tako da pri tožniku ni moč ugotoviti telesne okvare po navedenem seznamu telesnih okvar, niti ne glede pregibnosti ročnega sklepa (VI B, točka 13) ali glede popolne neuporabnosti cele roke (VI B, točka 16). Navedeno je potrjeno tudi v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki ga je v ta namen postavilo sodišče prve stopnje in ki je navedel, da pri tožniku ni moč ugotoviti telesne okvare.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.