Jedro

RTV naročnina ni občasna denarna terjatev temveč je navadna denarna obveza, ki jo je dolžnik dolžan plačevati za opravljeno storitev in se obračunava mesečno. V primeru zamude s plačilom RTV naročnine zato naročnika zadene civilna sankcija iz ZPP čl. ZOR, to je plačilo zamudnih obresti za čas zamude.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe, 2. točka izreka spremeni, tako da se glasi: "2. Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VII I 2239/93 z dne 25.10.1993 ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi za zakonite zamudne obresti za čas od dneva zapadlosti vsake mesečne neplačane naročnine, to je od 15 dne v mesecu za vsak tekoči mesec, do dneva vložitve predloga za izvršbo, v skupnem znesku 1.243,80 SIT."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi z dne 25.10.1993 za RTV naročnino v znesku 7.349,00 SIT in stroške izvršilnega postopka v znesku 3.300,00 SIT. V preostalem delu, to je za zakonite zamudne obresti za čas od zapadlosti plačila vsake mesečne neplačane naročnine do 18.10.1993, skupaj 1.243,80 SIT, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe, to je izrek o zavrnitvi zakonitih zamudnih obresti, se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je RTV naročnina občasna dajatev in kot pravno podlago napačno uporabilo 3. odst. 279. čl. ZOR, ki pravi, da od občasnih zapadlih terjatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Navedeno določilo se nanaša na obrestne obresti kot občasno dajatev in ne na same zamudne obresti. RTV naročnina ni občasna dajatev, saj je mesečna obveznost z določenim rokom plačila zato je znano, kdaj dolžnik pride v zamudo. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 277. in 278. čl. ZOR, ki ne predvidevata izjem glede zamudnih obresti, ki jih mora plačati dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in s tem oškodovalo tožečo stranko za znesek zamudnih obresti, ki ji pripadajo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi res napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 3. odst. 279. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR. RTV naročnina ni občasna denarna terjatev. Občasna denarna terjatev je namreč periodično se ponavljajoča obveza, ki dospeva kot civilni plod neke matične oziroma temeljne obveze in se izpolnjuje v časovno določenih obrokih ali terminih. RTV naročnina pa ni civilni plod neke matične oziroma temeljne obveze, temveč je navadna denarna obveza, ki jo je dolžnik dolžan plačevati za opravljeno storitev in se obračunava mesečno. Toženec je kot imetnik RTV sprejemnika dolžan plačevati RTV naročnino mesečno, če zamudi s plačilom mesečne naročnine pa ga zadene civilna sankcija, ki je predpisanan v 277. čl. ZOR, to je plačilo zamudnih obresti, za čas od dneva, ko je njegova obveznost zapadla v plačilo in je prišel v zamudo ter do dneva, ko bo mesečno naročnino dejansko plačal. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe 3. odst. 279. čl. ZOR napačno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti, obračunane od mesečne RTV naročnine za čas od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do dneva vložitve predloga za izvršbo. Do teh zamudnih obresti je tožeča stranka upravičena na podlagi določila 277. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno izpodbijani del sodbe spremenilo, tako da je tožeči stranki prisodilo tudi zahtevane zakonite zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala v skupnem znesku 1.243,80 SIT. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 4. točki 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP.

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni imela za posledico spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji, ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožeči stranki že priznalo vse stroške postopka ob uporabi določbe 3. odst. 154. čl. ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

V tej sodbi je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.