Jedro

Sodba ima v dokaznem gradivu zadostno podlago za ugotovitev, da toženec, ki je stal na vhodu v predsobo, tožnika ni spustil mimo, temveč ga je zgrabil za vrat (pri čemer ga ni davil), ko mu je tožnik roko zbil, pa ga je z odprto dlanjo udaril v ustnico. V izvedenskem mnenju ima sodba zanesljivo podlago za zaključek, da je nemogoče, da bi poškodba ustnice nastala, ko bi se stranki zaleteli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo za znesek 1.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), s sodbo je tožencu naložilo, da tožniku plača 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 do plačila (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 do plačila (III. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba neutemeljeno šteje izpoved tožnika in njegove žene, priče Z. J., za prepričljivejši od izpovedb toženca in priče A. V. Glede na okoliščine, v katerih naj bi se škodni dogodek zgodil, je povsem razumljivo, da je bil toženec malce vznemirjen, kar pa ne dokazuje, da je fizično napadel tožnika. Razlogovanje sodbe o tem, da je toženec tožnika verbalno in fizično napadel, ker je bil ob domnevnem škodnem dogodku vznemirjen, tožnik pa ni imel motiva za fizični napad, ker ni bil pogodbena stranka (sporne) pogodbe, je samo s sabo v nasprotju. Če tožnik ni bil pogodbena stranka, potem tudi toženec ni imel motiva za fizični napad nanj. V odgovoru na tožbo (šesti odstavek 1. točke) toženec ni, kot protispisno ugotavlja sodba, navajal, da sta s tožnikom trčila drug v drugega. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec tožniku ni povzročil poškodb, ni dokazano, da jih je dobil ob (domnevno) škodnem dogodku. Obstoj zelo lahkih poškodb (vidna praska na vratu in odebeljen del ustnice), ki jih je zaznal policist R. neposredno po dogodku in so potrjene z izvidom UKC, ne dokazuje, da jih je tožnik dobil ob (domnevnem) škodnem dogodku. Odločitev temelji na napačni oceni izpovedbe zaslišanih prič. Z delnim povzetkom njihovih izpovedb pritožba dokazuje, da jim sodba pripisuje napačen pomen. Toženec sicer dopušča, da je tožnika žalil, vendar le kot odziv na njegove žalitve. Sodba neupravičeno sledi tožniku, da žalitev ni izrekel. Tožnik in priča A. V. sta žaljivke, ki jih je izrekel tožnik („idiot, kreten, debil“), opisala v bistvenem podobno, gre za izraze, s katerimi so se v preteklosti opisovale osebe z različnimi stopnjami duševnih motenj. Nepravilna je zato ocena sodbe o njuni neskladni izpovedbi in posledični zaključek, da ni dokazano, da bi jih tožnik zmerjal z navedenimi izrazi. Sicer pa sodba napačno in v nasprotju s spisno dokumentacijo povzema izrečene žaljivke. Priča M. K. je jasno, povezano in razumljivo izpovedala, da sta se pravdni stranki prerivali. Njena navedba, da se toženec tožnika ni niti dotaknil, se nanaša na odgovor o fizičnem nasilju toženca nad tožnikom. Navedena priča ni trdila, da toženec tožnika ni zmerjal, temveč je navajala, da o tem nič ne ve. Napačna je ugotovitev sodbe, da je tožnik, ko je med njegovo soprogo in izvenzakonsko partnerico toženca izbruhnil spor, nameraval zapustiti stanovanje. Življenjsko neverjetno je, da bi tožnik, ki je za povrh še vojaški policist, mirno gledal, kako se njegova žena in izvenzakonska partnerica toženca prerivata, in ne bi posredoval. Zaključek sodbe, da je nemogoče, da bi do poškodbe tožnikove ustnice prišlo, ko bi se toženec in tožnik zaletela, temelji na izvedenskem mnenju dr. V. S. Sodba ne upošteva (ker naj toženec o tem ne bi ponudil ustreznih trditev), da je možno, da je do poškodbe tožnikove ustnice prišlo pri padcu na posteljo, če se je zadel ob trd rob. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je šlo za bolniško posteljo, za katero je splošno znano dejstvo, da ima nedvomno veliko trdih, kovinskih robov, v katere je tožnik lahko trčil. Sicer pa toženec ne ve, kako je prišlo do poškodb tožnika in ni dolžan dokazovati, da jih tožniku ni povzročil. Toženčevo domnevno priznanje je vzeto iz konteksta. Domnevnega škodnega dejanja policistu v telefonskem pogovoru ni priznal. Potem, ko ga je policist po telefonu seznanil, da se je odločil, da je kriv, je toženec, ker domnevnega škodnega dogodka ni bilo, policistu „sarkastično“ odgovoril, da bi moral tožnika še bolj udariti. Domnevno priznanje v odločbi o prekršku z dne 7. 9. 2012 bi moralo sodišče presojati v skladu z ostalimi dokazi v postopku ter predvsem načelom neposrednosti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec je sicer navedel, da pritožbo vlaga zoper II., III. in IV. točko izreka. Ker je bil v III. točki del zahtevka zavrnjen, je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija le odločitev v II. točki izreka in o stroških postopka v IV. točki izreka.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z njim pritožba smiselno izpodbija dokazno oceno, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne absolutne bistvene kršitve določb postopka. Sodba ima obširne, prepričljive in življenjsko razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in niso sami s sabo v nasprotju. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da toženec (v odgovoru na tožbo) ni navajal, da sta s tožnikom trčila drug v drugega, kot ugotavlja sodba. Toženec je v odgovoru na tožbo (peti odstavek 1. točke izreka) navajal „Pravdni stranki, ki sta med tem skočili proti ženam v predsobo, sta se namreč med vrati zaleteli“, enako je ponovil tudi v pripravljalni vlogi 18. 6. 2012 (7., 8. točka(1)). Tudi žaljivke, o katerih sta izpovedovala toženec in priča A. V., sodba povzame tako, kot sta slednja navajala (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 20. 11. 2014(2)).

7. Zavzeto stališče sodbe o podlagi odškodninskega zahtevka (131. člen Obligacijskega zakonika; OZ) temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je 28. 5. 2012 toženec prišel v stanovanje tožnika in njegove žene ter ju pozval, da prideta v stanovanje staršev, da se pogovorijo; - da je ob prihodu v stanovanje toženec začel razburjeno kazati zemljiškoknjižni izpisek in tožnika ter njegovo ženo zmerjati z „gnoji, prevaranti“, očital jima je, da so „nategnili“ očeta in mamo; - da tožnik toženca, njegova starša in ženo ni žalil ali jima grozil; - da je med ženama pravdnih strank v predsobi prišlo do verbalnega in fizičnega spora, - da je tožnik želel iti iz dnevne sobe v predsobo, da bi z ženo zapustila stanovanje; - da je na vhodu v predsobo stal toženec, ki tožnika ni spustil mimo, temveč ga je zgrabil za vrat (pri čemer ga ni davil), ko mu je tožnik roko izbil, pa ga je z odprto dlanjo udaril v ustnico; - da je tožnik toženca objel z obema rokama, skupaj sta se opotekala po sobi in padla na posteljo, - da sta po posredovanju toženčeve mame oziroma žene stranki vstali s postelje, tožnik pa je zapustil stanovanje.

8. Dokazna ocena je vzorna, skrbno je ocenjen vsak dokaz posebej in vsi dokazi skupaj, dokazni zaključek, ki sledi tožnikovemu opisu škodnega dogodka, temelji na uspehu celotnega (skrbno in natančno) izvedenega dokaznega postopka. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvoma. Ugotovitve sodbe imajo podlago v izvedenih dokazih, ki jim sodba tudi pripiše ustrezno težo. Sorodstveno razmerje v spor vpletenih strank(3), kot pravilno obrazloži že sodba, terja posebno skrbnost pri presoji verodostojnosti izpovedbe. Sodba se utemeljeno (kolikor je mogoče) opre na izpoved priče J. R., objektivne dokaze in izkustvena pravila. Pritožbeno sodišče, ki soglaša z dokazno oceno sodbe in z njenimi jasnimi in popolnimi razlogi, bo v nadaljevanju le na kratko odgovorilo na pritožbene očitke.

9. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev za dvom o pravilnosti zaključka sodbe, da verbalnega spora, ki je kasneje prerasel v fizičnega, ni začel tožnik. Toženec v pritožbi „dopušča“, da je, kot ugotavlja sodba, tožniku izrekel žaljivke, vztraja pa, da so bile izrečene kot odziv na tožnikove žaljivke. Razlogov sodbe (7., 8. stran obrazložitve), zakaj verjame tožniku, da ob prihodu v stanovanje (staršev toženca) toženca, staršev in njegove žene ni zmerjal s „kreteni, debili in idioti“ in ni tožencu grozil, „da ga bo pospravil, da ga ne bodo nikoli našli“, kot je trdil toženec, ni treba dopolnjevati. Pritrditi je življenjsko prepričljivi obrazložitvi sodbe, da je bil toženec ob dogodku zelo razburjen, ker je kratek čas pred njim izvedel, da je mama prenesla del nepremičnine na njegovo sestro, tožnik, ki ni bil pogodbena stranka pa, ko ga je toženec soočil s prejetim zemljiškoknjižnim izpiskom, ni imel razloga za burno reagiranje, kot hoče prikazati toženec. Sodba zaključka, da tožnik žaljivk ni izrekel, ne temelji le na neskladnih izpovedbah toženca in prič A. V. in M. K., temveč kot pomembno okoliščino izpostavlja, da je tožnik v preteklosti do ženinih staršev kazal spoštovanje, jima pomagal in tudi do toženca ni kazal negativnih čustev. Brez pomena je prikazovanje pritožbe, da sta toženec in A. V. žaljivke opisala „v bistvenem podobno“.

10. Ni nerazumno, kot hoče prikazati pritožba, da je tožnik, kot ugotavlja sodba, ko je videl, da se o zadevi ne bo mogoče pogovoriti in je med soprogama izbruhnil spor, hotel stanovanje zapustiti. Slednje je potrdila celo toženčeva žena A. V. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodba ne opredeli, zakaj šteje izpoved tožnika, da ga je toženec napadel, za prepričljivo. Sodba ima o tem jasne in popolne razloge (8., 9. stran obrazložitve). Iz toženčeve izpovedi, kot pravilno navaja že sodba, izhaja, da je toženec stal pri vratih predsobe in se ni hotel umakniti, ko je želel tožnik iti v predsobo. Med strankama ni bilo sporno, da sta se na vratih predsobe srečala in da je takrat verbalni spor prerastel v fizičnega, izpovedi sta se razlikovali le v tem, ali je toženec tožnika, preden ga je ta objel in sta skupaj padla na posteljo, zgrabil za vrat in ga udaril. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v izčrpne razloge sodbe, zakaj izpoved tožnika šteje za prepričljivejšo. Dejstvo, ki mu pritožba niti ne nasprotuje, je, da so bile poškodbe ugotovljene takoj po škodnem dogodku (neposredna zaznava policista R. po dogodku, izvid UKC z dne 28. 5. 2012), in sicer manjša oteklina ustnice in odrgnina levo spodaj na vratu. Pritrditi je sodbi, da ni nezanemarljivo, da je toženec policistu v telefonskem pogovoru, ko ga je slednji soočil, da ga šteje za odgovornega za dogodek, priznal, da je tožnika udaril. Prikazovanje pritožbe, da je policistu, ker ni bil kriv, „sarkastično“ odgovoril, da bi moral tožnika še bolj udariti, pritožbenega sodišča ne prepriča. Soglaša z oceno sodbe, da je toženec odreagiral spontano, ne da bi razmišljal o morebitnih negativnih posledicah svoje izjave, in je zato ta izjava verodostojnejša od njegovih nadaljnjih, premišljenih izjav. Odveč je razlogovanje pritožbe, kako bi bilo treba upoštevati domnevno priznanje tožene stranke v odločbi o prekršku z dne 7. 9. 2012, saj se sodba nanjo ne sklicuje.

12. Na v pritožbi (ponovno) izpostavljene (hipotetične) domneve, kako bi lahko prišlo do poškodb tožnika, je v zadostni meri in pravilno odgovorila že sodba (9. stran obrazložitve). V izvedenskem mnenju dr. V. S. ima sodba zanesljivo podlago za zaključek, da je nemogoče, da bi poškodba ustnice nastala, ko bi se stranki zaleteli(4). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba ne upošteva, da je možno, da je do poškodbe tožnikove ustnice prišlo tudi pri padcu na posteljo, če je zadel ob trd rob. Sodba ugotavlja (9. stran), da je izvedenec res dopustil tako možnost, da pa je hkrati ugotovil, da je zelo verjetno, da je poškodba zgornje ustnice nastala kot posledica udarca s pestjo ali dlanjo. Ni pomembno, kaj je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, pomembno je, kaj je toženec zatrjeval, kot pravilno izpostavlja sodba. Toženec ni trdil, da je bila postelja, na katero sta padla, bolniška postelja s trdimi, kovinskimi robovi, v katere bi lahko tožnik udaril, kot prvič navaja v pritožbi. Slednje zato, ker toženec ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo. Ugotovljen potek škodnega dogodka, dejstvo, da so bile takoj po dogodku ugotovljene poškodbe tožnika, ki so glede na s sodnim izvedencem potrjen mehanizem nastanka poškodbe lahko nastale na način, kot ga je izpostavljal tožnik, nudijo zadostno podlago za zaključek sodbe, da je nedopustno ravnanje toženca pri tožniku povzročilo nastanek pravno priznane škode. Tožnik je torej izkazal elemente odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), za katero je dokazno breme na njem, toženec pa se krivde ni uspel razbremeniti.

14. Po navedenem se izkaže, da niso utemeljeni pritožbeni razlogi, s katerimi pritožba izpodbija temelj odškodninskega zahtevka.

15. Višini priznane odškodnine, za dobljene poškodbe (udarnina ustnice, stisnjenje ter nateg vratnih mišic s povrhnjo odrgnino leve strani vratu) in odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v tožnikove osebnostne pravice, pritožba konkretizirano ne nasprotuje, materialnopravni preizkus pa pokaže, da je odškodnina priznana v skladu z merili 179. člena OZ.

16. Pritožbeno sodišče je, ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): V 7. točki med drugim navaja: „Sta se pa pravdni stranki med vrati zaleteli, poleg tega sta skupaj v objemu padli na posteljo. Tožena stranka dopušča možnost, da sta bodisi med trčenjem bodisi med padcem na posteljo z glavama trčili.“ V 8. točki pa še navaja: „M. in V. K. sta bila oba v sobi, ko sta pravdni stranki trčili med vrati, se opotekali čez prostor in padli na posteljo ...“ Op. št. (2): Iz njega je razvidno, da je toženec navajal, da je tožnik žalil z besedami „kreteni, debili in da nimamo pojma in da je važna pogodba“, priča A. V. pa, da je tožnik govoril „da smo idioti, kreteni in da ne bo nič razlagal, če nam ni kaj prav, in če imamo preveč denarja, pa naj jih tožimo.“ Op. št. (3): Po (neizpodbijani) ugotovitvi sodbe so vse priče (razen priče policista J. R.) družinski člani strank in vpleteni v spor glede pogodbe, s katero je toženčevo mama M. K. na njegovo sestro in tožnikovo ženo Z. J. prenesla lastništvo dela nepremičnine.

Op. št. (4): Toženec je v postopku podane navedbe, da sta s tožnikom trčila drug v drugega in je slednji poškodbe lahko utrpel na ta način, ob zaslišanju sicer zanikal.