Jedro

Preuranjen je zaključek prvostopnega sodišča, da je voznik uporabil vozilo za potrebe invalidne osebe, saj voznik in sopotnika v postopku niso bili zaslišani kot priče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.1998. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.5.1997, s katero ji je bilo naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 1,608.093 SIT, za osebni avto MB, ocarinjen po ECL K.L. z dne 22.7.1996, s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju: CZ). Navedeni osebni avtomobil, ki je bil uvožen s carinsko oprostitvijo in je v skladu z določbo 2. odstavka 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 75/95 in 33/96, v nadaljevanju: uredba) namenjen izključno za osebni prevoz invalida, upravičenca glede carinske oprostitve, je bil uporabljen v druge namene. Ob opravljeni kontroli uporabe osebnega avtomobila dne 4.10.1996 na mejnem prehodu Š. je bilo namreč ugotovljeno, da je navedeni osebni avtomobil vozil Š.Z., brez prisotnosti tožnice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje, enako kot tožena stranka sklicuje na 8. točko 1. odstavka 161. člena CZ ter na 2. odstavek 35. člena uredbe, po katerem lahko upravičenec uveljavlja pravico do carinske oprostitve, če carinskemu organu poleg izvida in mnenja invalidske komisije predloži dokazilo, da mu je potrebna nega in pomoč druge osebe, ki ima vozniško dovoljenje in bo vozila to vozilo izključno zaradi prevoza invalida, če ta ne more imeti vozniškega dovoljenja zaradi invalidnosti, kar se dokaže z odločbo, s katero mu je priznana pravica do strežbe in pomoči ali z drugim dokumentom, ki ga izda pristojni organ, in vozniškim dovoljenjem osebe, ki streže invalidu in mu pomaga. Določba 36. člena uredbe pa zavezuje carinski organ, da mora o vseh dokazilih, na podlagi katerih invalid uveljavlja pravico do carinske oprostitve pri uvozu osebnega motornega vozila, vpisati ustrezne podatke v carinsko deklaracijo, na kateri tudi potrdi oprostitev plačila carine. V ECL je vpisano, da je pooblaščeni voznik tožničinega avtomobila Š.L. in ne Š.Z. Zato sodišče zavrača tožničin tožbeni ugovor, da naj bi bil Š.Z. pooblaščeni voznik njenega avtomobila. Pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da predloženi račun trgovine M. iz Avstrije ne dokazuje uporabe osebnega avta za namene tožnice (nakup masažnega aparata), ker voznik v času kontrole takšnega namena ni omenjal, temveč je trdil, da se tožnica nahaja v Avstriji. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevala tudi na dejstvo, da v času kontrole vozilo ni bilo uporabljeno izključno za osebni prevoz tožnice. Glede na to, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za carinsko oprostitev že zato, ker je v času kontrole vozilo uporabljal nepooblaščeni voznik in tudi ni uspela dokazati uporabe vozila za svoje potrebe, to dejstvo, kljub odločbi ustavnega sodišča, št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001, ni vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v postopku zmotno ugotovljeno, da je v času kontrole na mejnem prehodu Š. dne 4.10.1996 vozilo upravljal nepooblaščeni voznik. V upravnih spisih je med dokaznim gradivom tudi njeno pooblastilo z dne 25.7.1996, notarsko overjeno dne 26.7.1996, s katerim je pooblastila skrbnika Š.L. in njegova sinova Š.Z. in D., da med drugim tudi uporabljata navedeno osebno vozilo, ki je bilo uvoženo z invalidskimi olajšavami. Iz navedenega pooblastila je nedvoumno razvidno, da je bil Š.Z., ki je navedenega dne upravljal vozilo, njen pooblaščeni voznik. V tej zadevi tudi niso bili izvedeni vsi dokazi, saj v postopku do sedaj niso bile zaslišane priče. Izjave, ki so bile kritičnega dne dane na zapisnik, so bile dane v zmedenosti in v postopku, ki je bil dokaj nenavaden za občane. Poudarja, da je bil namen prevoza nabava masažnega aparata za njene potrebe. V trgovini M. G. je njen pooblaščeni voznik nabavil specialni medicinski pripomoček na podlagi predloženega računa z dne 4.6.1996. Ker meni, da s svojim ravnanjem ni kršila določb 1. točke 166. ter 162. in 164. člena CZ, pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljen je tožničin pritožbeni ugovor, ki ga je uveljavljala že v tožbi, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno.

V obravnavani zadevi je bila podlaga za odločitev tožene stranke, kateri izpodbijana sodba pritrjuje, ugotovitev tožene stranke, da je v času postopka naknadne kontrole, osebni avtomobil, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, uporabljal brez prisotnosti tožnice Š.Z., ki ni bil pooblaščen za upravljanje z navedenim vozilom. Zato ni izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev, določen v 2. 2. alinei 2. odstavka 35. člena uredbe.

Za odločitev v tem upravnem sporu je po mnenju pritožbenega sodišča bistveno, ali so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev, ki so določeni v 8.točki 1. odstavka 161. člena CZ, in sicer, ali se osebno vozilo, ki je oproščeno plačila carine in drugih uvoznih dajatev, neposredno uporablja za življenje in delo invalidne osebe.

Kot je razvidno iz spisov je tožnica že v upravnem postopku in tudi sedaj v upravnem sporu zatrjevala, da je Š.Z., ki ga je notarsko pooblastila za vožnjo, dne 4.6.1996 uporabil vozilo za njene potrebe, nakup masažne kadi za noge. V dokaz svoji trditvi je carinskemu organu predložila račun o nakupu navedene masažne kadi trgovine M. iz G. z dne 4.6.1996. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je v celoti sledilo toženi stranki, pa navedeni račun naj ne bil dokazoval uporabe osebnega avtomobila za namene invalidne osebe zato, ker voznik v času kontrole takšnega namena ni omenjal. Takšen zaključek prvostopnega sodišča pa je ob dejstvu, kateremu tožnica v pritožbi utemeljeno ugovarja, da voznik in sopotnika v postopku niso bili zaslišani kot priče, najmanj preuranjen.

Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stonje v novo sojenje.