Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se za ugotavljanje pogojev pobota po določbi 261. člena ZFPPIPP smiselno uporablja določba 311. člena OZ, to je določba ki ureja pogoje, pod katerimi se lahko terjatvi pobotata. Te pogoje je ureditev iz 261. člena ZFPPIPP presegla.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba (v točki I in II) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Toženec mora tožniku v 15 dneh plačati 275.171,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 8.157,92 EUR od 18.4.1996 do 31.12.2001, - od zneska 193.311,18 EUR v višini 193.311,18 EUR, - od zneska 2.760,87 EUR v višini 2.760,87 EUR in - od zneska 70.941,14 EUR v višini 70.941,14 EUR,“, zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 36.594,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 6.210,48 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani pravdni zadevi je bilo o zahtevku večkrat odločeno in sicer se je odločalo na vseh treh sodnih stopnjah. Povzetek dosedanjega poteka postopka je lepo razviden iz pregledne obrazložitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi (v točkah od 1 do 4), zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju zgolj sklicuje nanjo. Nazadnje je prvostopenjsko sodišče odločalo z izpodbijano sodbo še o tožbenem zahtevku, ki je po pravnomočnih zavrnitvah prvotnega tožbenega zahtevka v višini 2.790.982,30 EUR znašal še 275.171,11 EUR s pripadki, in o procesnem pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka uveljavljala z vlogo z dne 5.2.2008 v višini 1.357.578,79 EUR s pp. Odločilo je, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 275.171,11 EUR z naslednjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 8.157,92 EUR od 18.4.1996 do 31.12.2001, od zneska 193.311,18 EUR v višini 193.311,18 EUR, od zneska 2.760,87 EUR v višini 2.760,87 EUR in od zneska 70.941,14 EUR v višini 70.941,14 EUR (točka I izreka). Pobotni ugovor toženca za terjatev v višini 1.357.578,79 EUR s pp je zavrglo (točka II izreka).

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je spremembo sodbe, tako da se ugotovi pobot medsebojnih terjatev in zavrne tožbeni zahtevek. Navedla je, da je nerazumljivo nasprotovanje prvostopenjskega sodišča stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa III Ips 99/2013, z dne 11.3.2014. Odločitev nasprotuje tudi sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 94/2014, z dne 20.3.2014, ki temelji na isti dejanski podlagi. Iz tega sklepa izhaja, da so v pobot uveljavljane terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka, in da zato za pobotanje terjatev ni bilo nobene ovire, kot ves čas postopka tudi zatrjuje tožena stranka. Pritožba se je „podredno oziroma iz previdnosti“ sklicevala tudi na pritožbene razloge, ki jih je uveljavljala v pritožbi z dne 2.7.2014, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Po stališču pritožbe temelji izpodbijana sodba na napačni uporabi določb, ki urejajo ugasnitev terjatev na podlagi pobota. Sodna praksa in tudi pravna teorija zavzemata enotno stališče, da ni mogoče terjatev opredeliti kot nelikvidne, če je ta natančno ugotovljena. Ne more se trditi, da bi bila terjatev, za katero še ni pravnomočno končan postopek, natančno ugotovljena, vendar nedvomno ni bil namen zakona, da se ugotovi kot likvidna le terjatev, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Zakon pogojev likvidnosti izrecno ne omenja. Iz procesne teorije je tudi mogoče zaključiti, da že z uveljavljanjem pobotnega ugovora tožena stranka implicitno priznava obstoj terjatve. Prvostopenjsko sodišče je nizalo vrsto hipotetičnih situacij, ki naj bi utemeljevale pomanjkanje pogojev za pobot, prezrlo pa je, da uveljavljanje pobotnega ugovora v pravdi nikoli ne bi bilo mogoče. Tožena stranka namreč poda pobot le tedaj, ko terja, da je tožnikova terjatev v višini obstoja toženkine terjatve prenehala. Ker se prvostopenjsko sodišče posebej opredeljuje o procesnem pobotu, tožena stranka dodaja, „da so ti razlogi v nasprotju s stališčem, ki je zavzeto v sklepu višjega sodišča“ iz stečajnega postopka. Po mnenju pritožbe je v obravnavanem primeru upnik terjatve, ki jo je sodišče opredelilo kot nelikvidno, tožeča stranka, zato bi se kvečjemu tožena stranka lahko sklicevala, da pogoji za pobot niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ne izkazuje likvidne terjatve.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odmerilo stroške tožeče stranke in stroške tožene stranke (glede na primarno postavljeni tožbeni zahtevek in glede na podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek) in nato glede na uspeh v pravdi v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 14.716,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka.

Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka, vendar odmere stroškov ni izpodbijala po višini, ampak ga je izpodbijala zaradi napačne odločitve o uspehu pravdnih strank v pravdi glede podrednega (denarnega) zahtevka.

Na pritožbo zoper sodbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi tožene stranke sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo: Za pritožbeno obravnavanje je sporno le pravno vprašanje, ali se je terjatev tožene stranke, pravnomočno ugotovljena v pravdi, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodila pod št. Pg 1, v skladu z 261. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) (1) pobotala s terjatvijo tožeče stranke že po samem zakonu ob začetku stečaja nad tožečo stranko, in če se ni, ali je lahko tožena stranka postavila med pravdnim postopkom ugovor zaradi pobota (procesni pobot) (2). Kot je opozorilo tudi Vrhovno sodišče R Slovenije v sklepu III Ips 99/2013, z dne 11.3.2014 (3) je od vprašanja, ali nista bili nasproti stoječi si terjatvi že pobotani po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP, odvisno tudi odločanje o procesnem pobotnem ugovoru.

Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da se terjatev tožeče stranke in nasprotna terjatev tožene stranke nista pobotali ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko (dne 5.9.2011). Izhajalo je iz stališča, da se tudi za pobot v stečaju uporabljalo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki veljajo za pobot, in da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen eden izmed pogojev (4) za materialnopravni pobot, to je, da sta terjatvi likvidni. Ker je toženec terjatev v postopku imel za sporno (v postopku ji je vseskozi v celoti ugovarjal, nikoli ni izpostavil, da bi bila terjatev vsaj delno, po višini, nesporna), po mnenju prvostopenjskega sodišča do pobota med terjatvama ob začetku stečajnega postopka ni prišlo, saj je bila ena terjatev (terjatev tožeče stranke) nelikvidna in je bil s tem postavljen pod vprašaj njen obstoj.

Iz spisovnih podatkov jasno izhaja, da je bila terjatev tožeče stranke za toženo stranko sporna (nenazadnje se je prav zaradi tega vodila tako obsežna in več let trajajoča pravda), pa tudi, da ima tožena stranka terjatev, v zvezi s katero tudi ona ni podala nobenih dejstev v zvezi s tem, da sta se terjatvi ob začetku stečajnega postopka pobotali, ampak je zgolj navedla, da ima tudi sama terjatev do tožeče stranke. Ta trditev pa je zadoščala, da je moralo prvostopenjsko sodišče (5) ugotavljati, ali se je to izvenpravdno pobotanje po samem zakonu tudi izvedlo. Tako je nastala procesna situacija, v kateri se je kumuliral procesni pobot z izvenpravdnim pobotom, ki bi nastal po samem zakonu. V takšnem primeru se lahko procesni pobot uveljavlja le kot eventualni pobot: če sodišče ne bi ugotovilo, da sta terjatvi že prej prenehali (6).

Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da se za ugotavljanje pogojev pobota po določbi 261. člena ZFPPIPP smiselno uporablja določba 311. člena OZ, to je določba ki ureja pogoje, pod katerimi se lahko terjatvi pobotata. Pogoje, ki jih navedena določba zahteva za pobot, to je da se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste, in da sta obe terjatvi zapadli, je ureditev iz 261. člena ZFPPIPP presegla, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje tudi pobotanje terjatev, ki niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP). Samo za pobotanje terjatev, ki niso obstajale hkrati ob začetku stečajnega postopka, se uporabljajo določbe OZ (7). Namen ureditve v 261. členu ZFPPIPP je torej bil, da bi se čimbolj jasno že ob začetku stečajnega postopka ugotovilo, kolikšno je dejansko premoženje, ki bo prešlo v stečajno maso, obenem pa da bi se stečajnega postopka ne obremenjevalo z dolgotrajnim pravdanjem in z ugotavljanjem terjatev, tako stečajnega dolžnika, kot tudi prerekanih terjatev stečajnih upnikov. To izhaja tudi iz Predloga Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kjer je predlagatelj zakona v obrazložitvi 261. člena izrecno navedel, da „...veljata medsebojni terjatvi upnika do stečajnega dolžnika in stečajnega dolžnika po prvem odstavku 261. člena za pobotani tudi, če niso izpolnjeni vsi splošni pogoji za pobot, določeni v 311. členu OZ. Pobot nastane s pravnim dejstvom začetka stečajnega postopka (ex lege) in izjava o pobotu za njegovo učinkovanje ni potrebna (splošno pravilo o izjavi iz 312. člena OZ) (8)“. Da je temu tako izhaja tudi iz v pritožbi izpostavljene odločbe Višjega sodišča v Ljubljani Cst 94/2014, kjer je sodišče za presojo, ali sta bili terjatvi (obravnavan je primer prav iz te pravde) ob začetku stečajnega postopka pobotani ali ne, upoštevalo zgolj dejstvo, da sta terjatvi takrat bili zapadli (torej sta obstajali), in je zato zaključilo, da za pobotanje terjatev ni bilo nobene ovire.

Ker se torej pogoji za pobotanje iz OZ pri zakonskem pobotanju po ZFPPIPP (9) po presoji pritožbenega sodišča ne uporabljajo, ni za takšen pobot potrebno tudi, da je izpolnjen pogoj, da so terjatve, ki se pobotajo, neprerekane (nelikvidne). Gre za pogoj, ki ga je vpeljal del pravne teorije (prof. Cigoj), in kateremu je sledila tudi sodna praksa. Ob tem, da se je sodna praksa že izrekla, da se ne sme pogoja „likvidnosti“ terjatev tolmačiti preveč ozko in strogo (10), pa pritožbeno sodišče izpostavlja še, da bi bilo tudi sicer v konkretnem primeru neprimerno in nelogično ugotavljanje likvidnosti terjatve, ko je sporno, ali je likvidna terjatev tožeče stranke, to je stečajnega dolžnika, saj tako kot zatrjuje tudi pritožba, bi se kvečjemu tožena stranka lahko sklicevala, da pogoji za pobot niso bili izpolnjeni. Tožena stranka je bila namreč v konkretnem primeru tista, ki se je odločila, da uporabi svojo likvidno terjatev (kot že povedano, je šlo v konkretnem primeru za judikatno terjatev), za pobot s terjatvijo, ki je bila v tistem času, ko so nastopili pogoji za pobot, zanjo sporna.

Pritožbeno sodišče k gornjemu stališču še dodaja, da tudi hipotetični primer, s katerim je prvostopenjsko sodišče poskušalo ponazoriti neprimernost pobotanja nelikvidne terjatve stečajnega dolžnika po 261. členu ZFPPIPP, pritožbenega sodišča ni prepričal. V vsakem primeru, ko predstavlja terjatev, ki je še sporna, in jo je potrebno iztožiti, edino stečajno maso stečajnega dolžnika, je vedno tvegano, kako se bo takšen stečajni postopek sploh lahko izvedel. V konkretnem primeru se je izkazalo, da stečajni dolžnik ni imel terjatve (in torej ni imel premoženja v stečajni masi) zaradi ugasle terjatve ob začetku stečajnega postopka. Lahko pa bi se med pravdanjem ugotovilo, da terjatev sploh ni nastala, ali pa da je bila neznatne vrednosti. Tudi v tem primeru bi se izkazalo, da stečajne mase stečajni dolžnik sploh ni imel. Pri tem je še dodati, da je v konkretnem primeru takšna situacija olajšana z določbo petega odstavka 261. člena ZFPPIPP, ki v primeru, če upnik ni pravočasno obvestil stečajnega upravitelja o pobotu ob začetku stečajnega postopka, odgovarja stečajnemu dolžniku za stroške in škodo, ki je nastala zaradi te opustitve.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke, ki je zatrjevala, da je bil opravljen pobot po samem zakonu ob začetku stečaja, ugodilo, in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zaradi opravljenega pobota po samem zakonu, v katerem je terjatev tožeče stranke v višini 275.171,11 EUR s pripadki ugasnila, tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz materialnopravnega vidika je sama odločitev prvostopenjskega sodišča o procesnem pobotu povsem pravilna. Sodišče se pridružuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da lahko upnik svojo terjatev, ki jo ima do stečajnega dolžnika, in ki je nastala do začetka stečajnega postopka, lahko uveljavlja samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili tega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP) (11). Zato bi v takšnem primeru bila odločitev o zavrženju procesnega pobota pravilna. Vendar, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka nima (več) terjatve do tožene stranke, je bilo brezpredmetno ugotavljanje pogojev za takšen pobot. Zato je sodbo spremenilo tako, da pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke ni v izreku odločbe posebej navedlo ničesar o pobotnem ugovoru, saj je takšen ugovor le obrambno sredstvo, zaradi katerega se v primeru, če se ugotovi neobstoj tožbene terjatve, v pobot postavljene terjatve tudi ne ugotavlja.

K pritožbi zoper sklep: S sklepom z dne 20.8.2014 je prvostopenjsko sodišče stroške postopka odmerilo (ob uporabi določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT) in na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST)), tako da je v skladu s 154. členom ZPP upoštevalo (dotedanji) uspeh pravdnih strank v pravdi. Pri tem je upoštevalo posebej uspeh strank glede primarnega zahtevka in glede podrejenega tožbenega zahtevka, pa tudi, da je tožena stranka v določenem obdobju imela skupnega pooblaščenca s takratno prvo toženo stranko. Po takšnem izračunu je ugotovilo (na dan izdaje sodbe Pg 2, z dne 14.5.2014), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 14.716,68 EUR stroškov pravdnega postopka.

Ker tožena stranka tega sklepa ni izpodbijala zaradi odmere stroškov za posamezna procesna dejanja, ampak zgolj zaradi napačne odločitve o uspehu pravdnih strank glede podrejenega, denarnega zahtevka, je pritožbeno sodišče pri končni odločitvi o pravdnih stroških upoštevalo z izpodbijanim sklepom že odmerjene stroške tožene stranke, upoštevajoč višino teh stroškov pa je nato odločilo o plačilu pravdnih stroškov glede na uspeh pravdnih strank iz končne odločitve v zadevi. Ker je tožena stranka v celoti uspela v pravdi, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožbeno sodišče odmerilo le njene stroške in jih v celoti naložilo v povrnitev tožeči stranki.

Prvostopenjsko sodišče je izračunalo, da so stroški tožene stranke v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom (v takratni označbi zadeve Pg 3) znašali 3.029,40 EUR in (v postopku z označbo Pg 4) 4.965,96 EUR. Za čas, ko sta (takratni) toženi stranki imeli skupnega pooblaščenca, je sodišče stroške tožene stranke (v polovičnem deležu) obračunalo v višini 7.501,53 EUR. Njene stroške v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom pa je do izdaje sodbe Pg 2, z dne 14.5.2014, obračunalo v višini 15.303,89 EUR, upoštevajoč tudi pri tem, da je tožena stranka imela do postopka z označbo Pg 2 skupnega pooblaščenca s takratno prvo toženo stranko (2.430,15 in 12.873,74 EUR). Po tem datumu je tožena stranka uveljavljala še povrnitev stroškov za pritožbo zoper navedeno sodbo (listovna št. 554). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 5.793,70 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za pritožbo (glede na vrednost spora 2.750 točk x 0,459 EUR, povečano za 20 % DDV v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT), za sodno takso za pritožbo (4.215,00 EUR) in materialne stroške, obračunane po 13. členu OT. Skupaj so tako stroški tožene stranke v tej zadevi znašali 36.594,48 EUR. Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna pravdne stroške v tolikšni višini povrniti v 15-ih dneh, sicer ji bo dolgovala po izteku tega roka še zakonite zamudne obresti.

O pritožbenih stroških je sodišče prav tako odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki je z obema pritožbama uspela, priznalo pravico do povrnitve njenih stroškov. Pritožbene stroške v zvezi s pritožbo zoper sodbo je odmerilo na podlagi zgoraj navedenih predpisov na 6.039,14 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za pritožbo zoper sodbo (2.750 točk x 0,459 EUR), povečano za 22 % DDV, za sodno takso (4.420,20 EUR) in za materialne stroške po 13. členu OT. Pritožbene stroške zoper sklep pa je glede na sporno višino stroškov 14.716,68 EUR (600 točk) odmerilo na 171,34 EUR. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za pritožbo zoper sklep (300 točk), povečano za 22 % DDV, in materialne stroške po 13. členu OT. Skupaj je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 6.210,48 EUR stroškov pritožbenega postopka.

op. št. 1: ki glasi: Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni … (kot nepotrebno izpuščeno) op. št. 2: Pritožba prvostopenjske odločitve o tem, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke, in da jo je ta dolžna plačati v višini 275.171,11 EUR s pp, ni izpodbijala.

op. št. 3: s katerim je odločalo o reviziji v tej zadevi op. št. 4: ki ga je oblikovala pravna teorija in sodna praksa op. št. 5: po opozorilu revizijskega sodišča op. št. 6: tako tudi sklep VSS II Ips 125/2004, z dne 23.6.2005 op. št. 7: tako tudi dr. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Lj, 2008, stran 191, kjer je avtorica pojasnil izrecno zapisala tudi, da posebna pravila o predpostavkah pobota terjatev iz 261. člena ZFPPIPP izključujejo uporabo splošnih pravil o pobotu, urejenih v OZ.

op. št. 8: Poročevalec DZ, letnik 2007, št. 95 op. št. 9: v primeru, ko obe terjatvi že obstajata ob začetku stečajnega postopka op. št. 10: glej sodbo VSR X Ips 410/2012 op. št. 11: seveda v primeru, če nima tudi dolžnik nasprotne terjatve, do upnika, ki je obstajala pred začetkom stečajnega postopka