Jedro

Neutemeljena je tožnikova trditev, da Uredba o energetski infrastrukturi v smislu 6. alineje 2. člena govori o kompresorski postaji kot o celoti (vključujoč torej tudi nadzorni objekt in parkirišča), saj to stališče ne upošteva nadaljnjih členov (vključno s prilogo 1), ki podrobneje definirajo posamezne objekte, omrežja ali naprave energetske infrastrukture. Zato ni mogoče šteti, da se ta pojem raztega tudi na druge - spremljajoče – objekte, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, le iz razloga, ker so zgrajeni v okviru opravljanja iste dejavnosti (sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina) in da zanje velja enak režim, kot ga za odmero NUSZ določa 218. člen ZGO-1 za zemljišča z zgrajenimi objekti gospodarske javne infrastrukture.

Zgolj pavšalno nestrinjanje z obračunom, ne da bi tožnik navedel razloge, zakaj se ne strinja s stališčem pritožbenega organa, ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za parc. št. ... k.o. ... v skupnem znesku 220,03 EUR, in sicer za površino v izmeri 265,68 m2, ki se uporablja za poslovno gospodarski namen, in za parkirišče v izmeri 137,50 m2 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovila, da je tožnik 15. 11. 2007 že plačal obveznost po odločbi z dne 10. 10. 2007 v višini 684,46 EUR, da preveč plačano nadomestilo znaša 464,43 EUR, zamudne obresti od dneva zapadlosti od tega zneska do dneva vračila pa 22,01 EUR, kar se tožniku vrne na njegov transakcijski račun.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, pri čemer toženka uvodoma povzema vsebino razlogov drugostopenjske odločbe in navodilo pritožbenega organa, v čem je treba dopolniti postopek. Ta organ je v svoji odločbi zavzel stališče, da se v kompleksu kompresorske postaje A. nahajajo tako gradbeni inženirski objekti, ki so javna infrastruktura, kot poslovne površine, kamor je štel površine pisarn, skladišča, garaže, parkirišča itd. Ker se od poslovnih površin v skladu s 60. členom ZSZ/84 odmerja nadomestilo, dejansko stanje, to je izmera poslovnih površin, ni bilo popolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku je bil zato opravljen ogled nadzornega in servisnega objekta in ugotovljeno, da se v pritličju nadzornega objekta nahajajo sprejemnica, sanitarije, pomožni prostor, prostor za stabilno gasilno napravo, soba za razgovore, čajna kuhinja in prostor za varnostnika, v nadstropju pa nadzorna soba, računalniški prostor, pisarna s komunikacijskim vozliščem in pisarna vodje objekta. V servisnem objektu so nameščeni pomožni sistemi za vzdrževanje javne energetske infrastrukture. Poleg tega je bil omogočen tudi ogled ostalih enot energetske infrastrukture, vendar pa po mnenju Občine Kidričevo, ki je opravila ogled, ti deli v celoti spadajo v sklop energetske infrastrukture. Na podlagi stališča drugostopenjskega upravnega organa in ugotovitev opravljenega ogleda je občina menila, da je dopustna odmera NUSZ za prostore v nadzornem objektu. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidno, da je upravni organ površino prostorov v nadzornem objektu in površino desetih parkirnih mest v sklopu platoja kompresorske postaje ugotovil na podlagi tehničnega poročila lokacijske dokumentacije št. ..., marec 1999, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. Za te površine je upravni organ tožniku odmeril NUSZ, upoštevajoč določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Kidričevo (v nadaljevanju odlok). Vračilo zamudnih obresti od preveč plačane obveznosti od dneva zapadlosti do dneva vračila znašajo 22,01 EUR in so obračunane v skladu s 96. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da se po določbi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) NUSZ ne plačuje od zemljišč, na katerih so gradbeni inženirski objekti, ki so objekti javne infrastrukture. ZGO-1 deli objekte na stavbe in gradbene inženirske objekte, pri čemer je objekt gospodarske javne infrastrukture jasno opredeljen v 1.6. točki 2. člena ZGO-1 in po tej določbi izrecno omejen na gradbene inženirske objekte. Ker pa je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo od prostorov v stavbi, v njih pa opravlja svojo dejavnost, ni mogoča izjema iz 2. odstavka 218. člena ZGO-1. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 1887/2008-6 z dne 14. 5. 2009. V skladu z 2. odstavkom 9. člena odloka je prvostopenjski organ pravilno odmeril tudi nadomestilo od parkirišč. Da se parkirišče lahko šteje za poslovno površino, določa tudi 2. odstavek 60. člena ZSZ/84. Meni še, da v zadevi ne pride v poštev uporaba določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) in Uredbe o energetski infrastrukturi (v nadaljevanju uredba) ter Pravilnika o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 bar. Določba 31.b člena EZ tožniku ne preprečuje opravljanja poslovne dejavnost, ampak le opravljanje druge poslovne dejavnosti poleg dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina. Tožnik torej na površini, od katere je bil odmerjen NUSZ, opravlja poslovno dejavnost. Glede ugovora o napačno izračunanih zamudnih obrestih drugostopenjski organ na podlagi priloženega izračuna ugotavlja, da je tožnik upošteval bančno zamudno obrestno mero. To pa je v nasprotju s 96. členom ZDavP-2, po katerem se za leti 2007 in 2008 obresti od preveč odmerjenega davka obračunajo po 0,0274 % dnevni obrestni meri. Drugostopenjski organ je preveril izračun upravnega organa prve stopnje in ugotovil, da je ta pravilen. Ob tem je še opozoril, da je v tabeli v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da je NUSZ odmerjen za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2005, čeprav je iz preostalih delov izreka in obrazložitve razvidno, da je nadomestilo odmerjeno za leto 2007. Navedeno je zato treba popraviti v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in s tožbo v upravnem sporu izpodbija 1. in del 2. točke izreka izpodbijane odločbe (glede višine zamudnih obresti). Uvodoma pojasnjuje, da je tožnik gospodarska družba, ki izvaja dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina, ki je obvezna republiška gospodarska javna služba. To dejavnost opravlja na podlagi odločbe o podelitvi koncesije. Meni, da določba 218. člena ZGO-1 velja tudi za stavbe, ki so objekti gospodarske javne infrastrukture in ne le za tovrstne gradbene inženirske objekte. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj naj bi nekateri objekti v kompresorski postaji predstavljali javno infrastrukturo, nekateri pa poslovne površine. Prvostopenjski organ bi moral sporne površine uvrstiti med poslovne površine na podlagi zakona, ne pa da se je skliceval na mnenje Ministrstva za okolje in prostor z dne 30. 3. 2005. Iz tega razloga izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nadalje meni, da je pri presoji, kaj vse predstavlja gospodarsko infrastrukturo za prenos zemeljskega plina, ki je javna gospodarska infrastruktura, treba uporabiti tudi določbe 57. člena EZ in določbe uredbe, ki določa objekte, naprave in omrežja, ki sestavljajo infrastrukturo, s katero tožnik opravlja gospodarsko javno službo. Po določbi 1. odstavka 7. člena te uredbe infrastrukturo predstavljajo tudi kompresorske postaje. Po njegovem je bistveno za odločitev, da uredba glede na določbo 6. alineje 2. člena govori o kompresorski postaji kot celoti, zato je ni mogoče obravnavati na način, kot sta to storila oba upravna organa, s tem da sta del iste kompresorske postaje, ki je namenjena nadzoru njenega delovanja, opredelila kot poslovno površino, drugi del, ki služi prenosu zemeljskega plina, pa kot površino, za katero se NUSZ ne odmerja. Nadzorni objekt glede na svojo namembnost služi nadzoru in zagotavljanju varnosti delovanja kompresorske postaje in ne kakšni drugi poslovni pridobitni dejavnosti, ki se zaradi doseganja dobička sicer opravlja v stavbah. Z istim namenom uporablja tudi parkirišča – uporablja jih le zase in le takrat, kadar je to potrebno zaradi nadzora delovanja kompresorske postaje, da lahko tam pustijo službena vozila nadzorniki ali skupine serviserjev. Ker mora tožnik kot izvajalec dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina glede na določbo 31.b člena EZ to gospodarsko dejavnost opravljati v samostojni pravni osebi, po njegovem pomeni, da druge dejavnosti ne sme opravljati. Tudi sicer iz določbe 1.2. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da je sporni nadzorni objekt objekt gospodarske javne infrastrukture – zato, ker se v njem ne prebiva in ne opravlja nobene poslovne dejavnosti. Ne strinja se niti s sodbo tega sodišča opr. št. U 1887/2008 in navaja razloge za to, niti s trditvijo drugostopenjskega upravnega organa, da opravlja poslovno dejavnost trgovine na debelo s trdimi, tekočimi in plinastimi gorivi, saj je njegova glavna dejavnost, vpisana v poslovnem registru RS, cevovodni transport. Nepravilen pa je tudi obračun obresti, saj je iz dveh obračunov, ki jih je priložil pritožbi, razvidno, da te znašajo 29,41 EUR. Ker je izpodbijana odločba nezakonita, je nezakonit tudi popravni sklep z dne 23. 9. 2009. Predlaga, da sodišče prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu v zvezi s popravnim sklepom odpravi in jo spremeni tako, da se od zemljišč in objektov iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe ne odmeri NUSZ, obresti pa namesto 22,01 EUR znašajo 29,41 EUR. Podrejeno predlaga, da sodišče prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu v zvezi s popravnim sklepom odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se ne strinja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Upravni organ je namreč v obrazložitvi povzel razloge predhodne drugostopenjske odločbe z dne 4. 4. 2008, v katerih je pritožbeni organ zavzel stališče, da se v kompleksu kompresorske postaje A. nahajajo tako gradbeni inženirski objekti, ki so javna infrastruktura, kot poslovne površine (pisarne, skladišča, garaže, parkirišča itd.), od katerih se v skladu s 60. členom ZSZ/84 odmerja nadomestilo. Zato je upravnemu organu prve stopnje naložil, da dopolni dejansko stanje in ugotovi izmere poslovnih površin. Iz nadaljnjih razlogov je razvidno, da je upravni organ v skladu z izraženim stališčem pritožbenega organa dopolnil postopek v zahtevani smeri in s tem ravnal po določbi 3. odstavka 251. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), po kateri mora organ prve stopnje vseskozi ravnati po odločbi pritožbenega organa, v kateri ga je ta dolžan opozoriti, glede česa je treba dopolniti postopek. Iz obrazložitve je poleg tega razvidno, za katera zemljišča in za kolikšno površino je bilo nadomestilo odmerjeno, iz katerega razloga (ker so to poslovne in ne površine, na katerih stojijo objekti iz sklopa javne energetske infrastrukture) in po kateri vrednosti točke. Pri tem sodišče poudarja, da davčni organ določi NUSZ na podlagi podatkov občine (404. člen ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji). V obravnavanem primeru je bila torej občina tista, ki je podala mnenje (oz. podatke), za katere objekte oz. del zemljišč, na katerih se nahajajo, odmera NUSZ ne pride v poštev. Pri tem - ko je zahtevala odmero za prostore v nadzornem objektu -, pa se je občina in ne upravni organ sklicevala na mnenje MOP z dne 30. 3. 2005 (3. stran obrazložitve).

Nepravilno je tožnikovo stališče, da v obravnavanem primeru ni zakonske podlage za odmero NUSZ od površine nadzornega objekta in parkirišč, obojih zgrajenih v kompleksu kompresorske postaje A. ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) v 218. členu določa, da se 1. alineja 1. odstavka 56. člena ZSZ uporablja samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so navedena v nadaljevanju. To so zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. V zvezi s to določbo ZGO-1 je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-347/02 z dne 11. 3. 2004 (Uradni list RS, št. 29/04) odločilo, da se po 218. členu ZGO-1 nadomestilo ne sme odmerjati od zazidanih ali nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture. To izhaja tudi iz kasnejše določbe 218. b člena ZGO-1, ki natančneje opredeljuje zemljišča, od katerih se nadomestilo lahko odmerja (tako med drugim tudi v odločbi U-I-15/04 z dne 27. 1. 2005).

Pojem objektov gospodarske javne infrastrukture je opredeljen v 1.6. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Sem štejejo gradbeni inženirski objekti, ki tvorijo omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena, ali ki tvorijo omrežje, ki je v javno korist. Taka infrastruktura je tudi omrežje, namenjeno izvajanju gospodarske javne službe s področja energetike, kamor sodi tudi tožnikova dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina, ki je obvezna državna gospodarska javna služba (1. odstavek 30. člena EZ). Po določbi 1. odstavka 57. člena EZ so infrastruktura namreč objekti, naprave in omrežja za proizvodnjo, prenos in distribucijo zemeljskega plina. Po 2. odstavku istega člena vlada podrobneje določi objekte, naprave in omrežja, ki sestavljajo infrastrukturo. To je storila z uredbo (Uradni list RS, št. 62/03 in naslednji), ki v 1. odstavku 7. člena med infrastrukturo za prenos zemeljskega plina uvršča tudi kompresorske postaje, pri čemer so objekti, naprave in omrežja, ki so infrastruktura za prenos zemeljskega plina, podrobneje določeni v prilogi 1 uredbe (2. odstavek 7. člena). V navedeni prilogi je kompresorska postaja uvrščena med objekte, omrežja ali naprave, ki so infrastruktura, in je definirana kot postroj, sestavljen iz vstopnega in izstopnega cevovoda do ločitvenih zapornih elementov in opreme ter se uporablja za dvig tlaka plina prenosnega sistema v nadzorovanem procesu. Le v navedenem obsegu je mogoče nek objekt šteti za kompresorsko postajo in s tem za objekt gospodarske javne infrastrukture. Samo tak obseg pa lahko določa kompresorsko postajo - objekt kot zaokroženo grajeno celoto, namenjeno izvajanju energetske dejavnosti, kot je za definicijo objekta v smislu te uredbe navedeno v 6. alineji 2. člena uredbe. Pri tem se kot energetska dejavnost razume le proizvodnja in prenos zemeljskega plina (2. alineja 2. člena uredbe).

Glede na navedeno je neutemeljena tožnikova trditev, da uredba v smislu 6. alineje 2. člena govori o kompresorski postaji kot o celoti (vključujoč torej tudi nadzorni objekt in parkirišča), saj to stališče ne upošteva nadaljnjih členov (vključno s prilogo 1), ki podrobneje definirajo posamezne objekte, omrežja ali naprave energetske infrastrukture. Zato ni mogoče šteti, da se ta pojem raztega tudi na druge - spremljajoče – objekte, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, le iz razloga, ker so zgrajeni v okviru opravljanja iste dejavnosti (sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina) in da zanje velja enak režim, kot ga za odmero NUSZ določa 218. člen ZGO-1 za zemljišča z zgrajenimi objekti gospodarske javne infrastrukture. Tožnikova zahteva, da se kot kompresorsko postajo obravnava celoten kompleks objektov, poimenovanih kot kompresorska postaja A., v okviru katerega se nesporno nahajata tudi objekt nadzorne stavbe s prostori in namembnostjo, razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in parkirišča za potrebe zaposlenih, zato ni utemeljena.

Glede na navedeno za odločitev niso pomembne tožbene trditve, da tožnik v teh prostorih ne opravlja druge pridobitne dejavnosti, da se s kakšno drugo dejavnostjo niti ne ukvarja in da je drugačno stališče o tem napačno.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor glede višine zamudnih obresti od preveč plačanega nadomestila. Že upravni organ druge stopnje je pojasnil, da je tožnik pri svojem izračunu upošteval nepravilno obrestno mero in navedel višino dnevne obrestne mere, ki jo je upošteval upravni organ prve stopnje, ter podlago zanjo. Tožnik teh razlogov v tožbi ne izpodbija. Zgolj pavšalno nestrinjanje z obračunom, ne da bi tožnik navedel razloge, zakaj se ne strinja s stališčem pritožbenega organa, ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve.

Ker je sodišče ugotovilo – sicer iz drugih razlogov kot upravni organ -, da nadzorne stavbe in parkirišč (odmera NUSZ za slednje temelji na 60. členu ZSZ/84 in 9. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kidričevo, Uradni list RS, št. 116/03) ni mogoče šteti za objekte gospodarske javne infrastrukture, v zvezi s katerimi se NUSZ ne odmerja, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (3. alineja 1. odstavka 63. člena ZUS-1).