Jedro

V izpodbijani odločbi se ne upošteva, da sta vrani poškodovani in nesposobni za letenje, kar pomeni, da v naravnem okolju ne bi mogli preživeti. In ker je osnovni cilj varstva divjadi njena ohranitev in ne uničenje, se po presoji sodišča pokaže, da gre za okoliščino, ki jo je treba v konkretnem primeru upoštevati pri odločanju na podlagi določb ZDLov-1, še zlasti pa na podlagi določb 15. člena ZZZiv.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministra za kmetijstvo in okolje št. 341-11/2013/5 z dne 27. 5. 2013 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

V Pristojni minister je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za pridobitev dovoljenja za zadrževanje dveh sivih vran v ujetništvu zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v prošnji navedel, da ima sivi vrani že pet let in da ju je pridobil, ko sta še kot mladiča padli iz gnezda in si poškodovali peruti. Obe sta nastanjeni v kletki, veliki 4x1x3 metre. Kletka je pokrita in v zavetrju, v njen pa je nastilj, veje za plezanje ter posodi za hrano in vodo. Kletka je z zadnjim delom prislonjena na gospodarsko poslopje. Tožnik obe ptici hrani s pasjo in mačjo hrano, mesom, žitom, insekti, žitnimi briketi za ptice, sadjem in zelenjavo. Zavod za gozdove (v nadaljevanju ZGS), ki ga je Minister zaprosil za strokovno mnenje, navaja, da je kletka primerno urejena in locirana ter da je tožnik ptici primerno krmil. Kljub temu pa opozarja na 48. člen Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov), kjer je določeno, da je prepovedano dotikanje, prenašanje in prilaščanje vseh vrst divjadi.

Siva vrana se po določbah 3. člena Uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob (v nadaljevanju Uredba) uvršča med divjad. Ob sklicevanju na določbe 48. in 49. člena ZDLov ter na določbe 5. člena istega zakona, po katerih je varstvo divjadi poseganje v populacije posameznih vrst divjadi s ciljem njene ohranitve, izvajanje ukrepov v življenjskem okolju divjadi, opredeljevanje in zagotavljanje mirnih con za divjad, pristojni organ ugotavlja, da ni več potrebno zadrževati divjad zaradi zdravljenja in rehabilitacije, ter da je zato presojalo zadrževanje divjadi v ujetništvu z vidika varstva divjadi. V tem pogledu pa zakonski pogoji za izdajo dovoljenja niso izpolnjeni, saj v konkretnem primeru ne gre za varstvo populacije sive vrane. Zato je odločil tako, kot sledi iz izreka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči v zadevi tako, da izda dovoljenje za zadrževanje dveh sivih vran v ujetništvu, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora. V tožbi navaja, da ima sivi vrani v ujetništvu že pet let. Kot mladiča sta padli iz gnezda na tla in si pri tem poškodovali kosti peruti. Kljub veterinarski pomoči, skrbni negi in prehrani sta postali zaradi poškodbe trajno nesposobni za letenje. Njune motorične sposobnosti so le skakanje z veje na tla in z veje na vejo, ki sta postavljeni blizu skupaj. Ker ima zelo rad živali, jima je tožnik zagotovil prebivališče in prehrano ter izdelal preletalnico, s čimer jima zagotavlja ustrezne bivalne pogoje. Poudarja, da sta živali invalidni in da se v kletki dobro počutita. Zato prosi, da se dejansko stanje še enkrat preuči in da se mu dovoli, da še naprej skrbi za ptici, ki se med seboj dobro razumeta. Gre za ohranjanje življenja na dostojen način, obenem pa tožniku vsako srečanje z njima olepša in popestri dan.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Poudarja, da je po določbah prvega odstavka 48. člena ZDLov prepovedano dotikanje, prenašanje ali prilaščanje najdenih osebkov vseh vrst divjadi, razen v primerih, ko se jih lahko s prenosom na bližnje varno mesto v naravnem okolju zavaruje pred uničenjem. Najditelj je v skladu z drugim odstavkom istega člena dolžan čim prej prijaviti upravljalcu vsak primer onemogle ali poškodovanje divjadi, ogroženega mladiča ali gnezda. Po 49. členu ZDLov se zadrževanje divjadi v ujetništvu lahko dovoli le izjemoma, in sicer v času zdravljenja, rehabilitacije in v primerih, ko je to potrebno zaradi varstva divjadi. Z oziroma na določbe ZDLov je tožnik napravil prekršek že, ko si je prilastil živali in ni javil poškodovane divjadi upravljalcu lovišča. Glede na citirane določbe ZDLov ni namen zakona in je obenem strokovno sporno, jemati posamezne osebke divjadi iz narave in jih imeti v ujetništvu. Upravljalec lovišča je tisti, ki presoja, kaj storiti z obnemoglo ali poškodovano živaljo. Siva vrana na splošno ni ogrožena niti zavarovana živalska vrsta, ki bi potrebovala v posameznih primerih zdravljenje oziroma sprejem v ujetništvo za vsako ceno, tudi iz etičnih razlogov ne. Smrt posameznih živali je del naravnega življenskega cikla. Praviloma so živali, ki so bile zdravljene, nesposobne samostojnega življenja v naravi in se stalno vračajo k človeku po hrano ter povzročajo škodo v naseljih ali okolici.

Tožba je utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako med strankama ni spora o tem, da tožnik vranama zagotavlja ustrezne bivalne razmere in oskrbo, kot tudi ni sporno, da jih ne zadržuje v ujetništvu zaradi zdravljenja ali rehabilitacije. Zato je pristojni Minister v skladu z določbami drugega odstavka 49. člena ZDLov pri odločanju o tožnikovi vlogi za zadržanje vran v ujetništvu presojal, ali je to potrebno zaradi varstva divjadi.

Pri tem ugotavlja, da siva vrana ni ogrožena oziroma posebej zavarovana živalska vrsta, ki bi v vsakem posameznem primeru potrebovala zdravljenje oziroma sprejem v ujetništvo za vsako ceno ter v tem pogledu – v pogledu varstva populacije sivih vran - sledi strokovnemu mnenju, ki ga je pridobil s strani ZGS kot institucije, ki je nosilec načrtovanja in spremljanja stanja divjadi. Ne sledi pa strokovnemu mnenju v tistem delu, v katerem se predlaga, da se tožniku izda pozitivno soglasje, in ki očitno temelji na presoji okoliščin konkretnega primera zadrževanja sivih vran v ujetništvu. V tem pogledu pa se v izpodbijani odločbi ugotavlja le, da so oskrba in bivanjski pogoji ustrezni, ne presodi oziroma ne upošteva pa se, da sta vrani poškodovani in nesposobni za letenje, kar pomeni, da v naravnem okolju ne bi mogli preživeti. In ker je osnovni cilj varstva divjadi njena ohranitev in ne uničenje, se po presoji sodišča pokaže, da gre za okoliščino, ki jo je treba v konkretnem primeru upoštevati pri odločanju že na podlagi določb ZDLov, še zlasti pa na podlagi določb 15. člena Zakona o zaščiti živali, po katerih je izrecno prepovedana izpustitev prostoživeče živali, ki je bila vzrejena s pomočjo človeka, v naravo, če ni pripravljena za preživetje v naravnem okolju, in ki jih je glede na to, da takšna situacija z ZDLov ni predvidena, šteti za specialne.

Ker torej niso bile presojene vse pravno pomembne okoliščine in ker izpodbijana odločitev nima razlogov v bistvenem, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.